Razne specialistične preglede, obiske zobozdravnikov in drugih terapevtov v tem času lahko brez težav preložimo, nikakor pa ne moremo preložiti poroda. Zato si prav lahko zamislimo stisko in strah mnogih bodočih mamic. Že tako so najbrž v skrbeh in negotovosti, kako bo porod potekal. A jih pomirja misel, da bodo imele ob sebi partnerje, ki jim zaupajo in jim bodo v oporo. Z izrednimi ukrepi zaradi širitve koronavirusa pa prisotnost bodočih očkov pri porodih ni več dovoljena. Za povrh se mladi starši zaradi okužb bojijo tudi za novorojenčke. »V porodnišnici je med ljudmi okužba verjetnejša kot v zaprtih prostorih doma, to je dejstvo. Zato vedno več žensk pomisli na porod doma, ki je v trenutnih razmerah za zdravo žensko, ki je tudi dovolj pogumna za ta korak in ima ob sebi zaupanja vredne ter usposobljene ljudi, najvarnejši,« je povedala babica Teja Škodič Zakšek.
Porod brez partnerja?
Nika se je sicer že prej poigravala z željo, da bi rodila doma, vendar je njen partner dejal, da bi se počutil varneje, če bi rodila v porodnišnici. Odločila sta se za novomeško. »Imajo čudovito porodno sobo, namenjeno (naravnemu) porodu v vodi, ki sem si ga zelo želela, še pomembneje pa je, da so se mi babice zdele tako srčne, povezane in družinske, zato sem se takoj odločila za Novo mesto. Prav zaželela sem si svojega otroka roditi v to 'družino',« razlaga Nika, ki naj bi predvidoma rodila 1. marca. »Vendar sem čutila, da bo otrok nekaj dni zamujal.« Žal v tednu, ko so se razmere zaradi koronavirusa v Sloveniji že začele zaostrovati. »Sredi tedna sem v eni od skupin na Facebooku prebrala, da so v porodnišnicah zaradi nevarnosti okužb in širjenja virusa že začeli omejevati prisotnost partnerjev pri porodu.« Nika, ki je za svoj porod pripravila porodni načrt, pravi, da se je bila pripravljena prilagoditi v skoraj vseh točkah, samo partnerju pri porodu se ni želela odpovedati. »Najpomembneje od vsega se mi je zdelo, da je partner z mano in da smo v prvih trenutkih po porodu skupaj, takrat se mi zdi za otroka bistvena bližina obeh staršev. Ko sem klicala v porodnišnico, so mi povedali, da je pri njih sicer še vse v redu, da pa je po novem lahko partner z bodočo mamico samo do poroda, potem mora oditi in lahko pride nazaj šele ob odhodu domov.« Nika je bila vsa iz sebe. »Partner me je miril, da bova že speljala, ampak jaz sem bila vedno bolj v stiski.« Mrzlično je začela razmišljati o alternativnih možnostih, spet je obudila svoj skrito željo o porodu doma. A časa je bilo zelo malo. Najti babico, ki bi imela čas, in to tako na hitro, je bila pravzaprav loterija. Na priporočilo prijateljic, ki so imele z babico Tejo Škodič Zakšek nepozabno izkušnjo poroda, jo je poklicala. »Termine imam zasedene že več mesecev naprej, se pa vmes vseeno najde kakšna možnost, kot se je to zgodilo pri Niki. Problem je edino v tem, ker ženske, s katerimi delam, poznam praktično vso nosečnost. Ker pa so zdaj res malce drugačne razmere, se včasih prilagodim in pomagam ženski, ki jo poznam krajši čas. Nika je imela srečo, saj me je poklicala ravno v tednu, ko sem bila prosta,« razlaga Teja. Tisti dan jo je celo prva klicala, da bi zaradi nove situacije rodila doma. »Dan po tistem, ko sva se dogovorili, smo se srečali z doulo Ksenijo, s katero Teja sodeluje. Takoj sem obe začutila in vedela sem, da se bom v njunih rokah počutila varno ter da jima lahko popolnoma zaupam.«
Sedmega marca opoldne je dobila popadke in do večera so se tako okrepili, da jo je okoli osme ure partner želel vseeno peljati v porodnišnico. Še vedno se ni povsem sprijaznil, da bo njegov otrok ugledal luč sveta v domači dnevni sobi, toda popadki so bili že tako močni, da Nika ni mogla nikamor več. »Med deseto in tretjo sem imela tako močne popadke, da mi je zmanjkalo moči. Takrat je babica ocenila, da se moram malo spočiti in nabrati moči za zaključek poroda.« Vmes je Nika že začela izgubljati zaupanje, da zmore. »Obupala sem, izgubljala pogum in prosila, naj me peljejo v porodnišnico,« pripoveduje. »Ko sem bila ravno na tem, da se predam, me je doula presenetila z vprašanjem, kdo me v življenju ni dovolj cenil, za koga nisem bila dovolj vredna. Postala sem zelo jezna nanjo, da mi med porodom postavlja vprašanja, ki si jih sama že vse življenje. A je bilo premišljeno, v tisti jezi sem namreč našla moč, da sem se začela boriti. V meni se je nekaj zganilo. Partner mi je rekel, da sem postala druga ženska in da je vedel, da bom porod speljala sama do konca. V tistih trenutkih se mi je vrnilo zaupanje vase, vedela sem, da zmorem. Še večjo voljo pa sem dobila, ker sta me tako babica kot doula hvalili in bodrili. Naša skupinica se je povezala in ob deseti uri in trinajst minut zjutraj, za dan žena, sem rodila najinega otroka.«
Ime naj ji bo Pika!
Takoj po porodu sta bila tako ganjena, da imata otročička in da so postali družinica, da sta na spol kar malo pozabila. Namreč odločila sta se, da bo spol presenečenje do poroda. Nika je vso nosečnost čutila, da bo rodila deklico, in res jo je. »Ko sem jo stiskala na prsih in ji vseskozi govorila pika, pika, pikica, moja pikica, je Boštjan rekel: 'Kaj pa če bi ji bilo ime Pika?' In obema se je zdelo, da naju je ime kar samo poklicalo in da drugače sploh ne more biti,« je srečna mlada mamica, ki pravi, da se po tej izkušnji počuti kot drug človek in čuti, da ni več stvari, ki je ne bi zmogla. »Največje priznanje zame pa je bilo, ko se mi je drugi dan po porodu partner zahvalil in bil ponosen na to, kako sva vse skupaj speljala. To je bila za naju ena najlepših, najtežjih in najglobljih izkušenj, ki sva jih doživela skupaj. Pošalil se je, da smo bili kot ekipa na jadrnici. Z vsakim obratom (popadkom) je cela ekipa v trenutku na nogah. Delovati mora hitro in usklajeno. Vsak dobro izpeljan 'manever' je nova nagrada.«
Po dokument vseeno v porodnišnico
»Naslednji dan nas je obiskala svetovalka za dojenje, ki je hkrati babica in dela s Tejo. Štiri ure je bila z nami, pomagala mi je pri dojenju, pregledala me je, odgovorila na vsa vprašanja, ki so se nama čez noč pojavila, prinesla pa nama je tudi vso dokumentacijo za pridobitev rojstnega lista. Odtlej so mi vse tri na razpolago na družabnih omrežjih ali telefonu. Pravim jim kar moje tri dobre vile. Zaradi tega se res počutim varno. Zaupam, da je vse v redu, da je Pika zdrava. Če se pojavi kakršenkoli strah, se hitro najde tudi rešitev. Zato sem mirna in se lahko povsem posvetim materinstvu. Prav želim si, da bi lahko vsaka mamica imela tako strokovno podporo po porodu, kot sem jo imela jaz. Res je zlata vredno, če najdeš nekoga, ki mu lahko tako zaupaš.« Z nekaj izzivi sta se soočila, ko sta skušala dobiti potrdilo ginekologa, da Nika ni več noseča, ki je potrebno za rojstni list. »Ginekologa sem prosila, ali lahko partner pride po potrdilo in mu pokaže mojo sliko. Nisem se hotela izpostavljati zaradi koronavirusa, pa tudi zaradi utrujenosti po težkem porodu. Pa je rekel, da to ne bo šlo, da moram priti sama. Bil je previden, rekel je, da noče tvegati kakršnekoli tožbe. Tako smo se vsi skupaj odpravili proti porodnišnici, da smo dobili ta dokument in uredili rojstni list.«
V tujini delajo kot nore
S stiskami pa se porodnice srečujejo, tudi ko pridejo po porodu domov. »Vsaj tri mamice so me poklicale, da jih zaradi ukrepov in zaščite pred virusi patronažne sestre ne obiskujejo več. To je za mamice velik problem, za nas pa večje breme, ker nas ženske še bolj potrebujejo,« pravi Teja in razmišlja, da bi bilo dobro, da bi babicam z dovoljenjem za opravljanje samostojne babiške dejavnosti zagotovili dovolilnice v primeru omejitve gibanja. »Če bi prišlo do hujših omejitev, se bojim, da ne bi več mogle do žensk.« Teja je nenehno v navezi z babicami iz drugih držav. »Povsod so zaradi koronavirusa preobremenjene, tudi drugod se je močno povečalo število porodov doma, delajo kot nore, a imajo dovolilnice.« Poudarja, da tudi sama tvega, zato je omejila obiske nosečnic. »Enkrat jih obiščem, da se spoznamo, potem pa sem z njimi v navezi po Skypu, čeprav se zavedam, da to ne more nadomestiti fizičnega obiska, ampak tako pač trenutno je.« Za vse bodoče mamice je posnela video o fiziološkem porodu, saj so tudi šole za starše trenutno prekinjene. Znanje, ki ga predaja na svojem Facebooku, je prav gotovo dobrodošlo in mamicam v pomoč. Tako kot Niki. Svojo izkušnjo se je odločila deliti, da bi bila morda v pomoč še kakšni bodoči mamici, ki v tem obdobju premišljuje o svojem porodu. »Sama imam čudovito, a težko in bolečo izkušnjo poroda na domu, ki pa je bila v trenutku, ko sem dobila Piko na svoje prsi, vredna vsake bolečine in je ne bi zamenjala za nič na svetu. Menim, da porod doma ni primeren za vsako žensko, a če je zdrava, je ni strah bolečine, si želi sama izpeljati porod brez umetnih blažil in s pomočjo strokovne podpore babice in doule seveda ter si ob vsem tem želi tudi podporo partnerja, je porod na domu neprecenljiva izkušnja, ki jo bo s svojim otrokom in partnerjem povezovala vse življenje!« veselo zaključi Nika, medtem ko v njenem naročju zadovoljno počiva mala Pika.
Več zanimivh zgodb preberite v novi izdaji revije Zarja Jana!
