Njegova gasilska zgodba se je začela pred 50 leti, na 150. občnem zboru PGD Ptuj je prejel tudi gasilsko značko za 50 let dela v gasilski organizaciji. Sedem let je bil star, ko je kot pionir vstopil v gasilske vrste. Fekonjevi imajo gasilstvo tako rekoč v krvi, gasilca sta bila tudi dedek in oče, brat. Tudi družina Igorja Fekonje je v celoti gasilska, gasilca sta tudi oba sinova, pomaga pa tudi žena. Gasilci so ljudje z velikim srcem, ko je treba, se v najkrajšem času aktivirajo. Marsikateri dogodek v družini in tudi sicer je bilo treba zapustiti, se mu odreči, ko se je oglasila sirena. Gasilec nikoli ne reče, da ne bo šel na intervencijo.
»Ko ljudem pomagaš, ne misliš nase«
»Nikoli mi ni bilo žal, da sem postal gasilec. Občutka o tem, da sem nekomu lahko pomagal, ni mogoče opisati. S tem, ko sem nekomu pomagal, je bil poplačan ves moj trud in trud vseh, ki smo sodelovali v intervenciji. Nikoli pa me tudi ni bilo strah, ko je bilo treba iti na intervencijo. Šele ko se vrneš, začneš razmišljati o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo. Prvo je vedno tisto, da je treba prizadetim čim prej pomagati. Ko ljudem pomagaš, ne misliš nase. Z vseh intervencij, kjer sem sodeloval, jih vodil, smo se vsi vedno vrnili zdravi. Svoje prve intervencije se ne spomnim, spomnim pa se tritisoče. Zgodilo se je decembra lani, šlo je za tehnični poseg, za odpiranje stanovanja na Zgornji Hajdini. Ob vrnitvi v ptujski gasilski dom me je čakalo presenečenje gasilskih sotovarišev, ki so mi na mojo omarico napisali številko 3000. Kot podpoveljnik PGD Ptuj vodim intervencije, se jih udeležujem, vodim vaje oziroma sem še vedno aktiven gasilec. Dela je veliko, tudi zaključevanje intervencij zahteva izjemno veliko. mnogo se izobražujem, na Igu, v Pekrah, v okviru območne gasilske zveze, društva in podobno. To je izjemnega pomena, saj se danes več ne srečujemo s klasičnimi intervencijami kot nekoč. Vse je veliko zahtevnejše, saj gre za pline, dim, nevarne snovi. Sam sem tudi inštruktor v gasilstvu,« pravi zapriseženi gasilec Igor Fekonja.
Preveč je papirologije
Gasilci so med ljudmi zelo spoštovani. Vedno se jim klanjamo takrat, ko jih potrebujemo, ko pa je treba zanje narediti kaj konkretnega, pa pravih odzivov še vedno ni. Njihov status tako še vedno ostaja neurejen. Država se do njih obnaša mačehovsko. »Ko nas potrebuje, smo prvi, nismo pa prvi, ko gre za reševanje statusa prostovoljca, kjer ostaja še veliko vprašanj odprtih. Tudi papirologije je vse preveč. Po intervenciji nas namreč čaka še veliko pisanja o zaključevanju intervencije. To nam resnično vzame veliko časa. Ko se vrnem na primer ob drugi uri zjutraj z intervencije, ne grem takoj za računalnik. Papirje o zaključku intervencije pa moram oddati v petih dneh. Morda bi se le dalo nekoliko zmanjšati ta del,« razmišlja Igor Fekonja. Četudi mu gasilstvo vzame veliko prostega časa, ima še vedno dovolj časa za hobije. Vse je odvisno od tega, kako si človek razporedi svoj prosti čas, je prepričan. V zadnjem času se posveča kinologiji. Otroci so mu za rojstni dan kupili psičko, nemško ovčarko. »Trenutno je tako, da je psička takoj za gasilstvom,« se nasmeje Igor Fekonja.
