»Vseskozi sem zaupala bogu, da me ne bo pustil na cedilu,« je dejala, ko smo se pogovarjali v prijetni sobici v ljubljanskem azilnem domu. Kaj lahko bi se namreč zgodilo, da bi rodila kje v divjini bosanskih gozdov, kjer sta z možem nemalokrat videla volkove in medvede. Kaj bi lahko bilo, nočeta niti razmišljati.
»Bala sem se roditi v Bosni, želela sem priti do Slovenije. Na poti so mi rekli, da so pri vas dobre bolnišnice in prijazni ljudje,« je razlagala preprosta, prikupna mladenka, medtem ko je ljubkovala svojo hčerkico. »Vsaj petnajstkrat sva čez Hrvaško skušala priti v Slovenijo, pa so naju vedno vrnili v Bosno. Osama je že skoraj obupal, jaz pa sem vztrajala.« Močno je verjela, da se bo na koncu vse dobro izteklo. »Mislila sem, da bom rodila čisto majceno punčko, ker sem tako zelo slabo jedla, večinoma čokolado, gozdne sadeže in pila vodo, na koncu pa je Lamar tehtala več kot štiri kilograme,« je bila ponosna. Tako Aida kot Osama čutita olajšanje, ker jima ni treba več bežati in se skrivati. Čeprav še vedno ne moreta mirno spati – trenutki grozljivega strahu, ki sta jih doživela, se Aidi pojavljajo v nočnih morah. Verjetno bo moralo preteči še kar nekaj časa, da bo mirneje zadihala, pozabila pa gotovo ne bo nikoli. Ampak zdaj je vse drugače. Ne živi več zase, temveč za Lamar. »Prej sem se bala zase, zdaj se pa samo še za svojega otroka. Za hčerko sem pripravljena narediti vse na svetu!«
Vse za ljubezen
Kot je bila pripravljena vse narediti za ljubezen. Ta strastna mladenka, zaljubljena v življenje, prihaja iz zgodovinskega maroškega mesta Fes, kjer je študirala francoščino. Njena družina je bila dobro preskrbljena. Težave so se začele, ko je spoznala tri leta starejšega Osamo in ga njeni strici (živela je s štirimi strici, mamo ter sestro, oče je umrl), niso sprejeli, še več, prepovedali so ji ga.
»Maroko je posebna država, kjer so številni notranji spori še vedno nerešeni, med njimi tudi večno zahodnosaharsko vprašanje. Aida je Arabka, Osama Berber, njeni sorodniki pa te zveze niso odobravali,« je povedala Faila Pašić Bišić, vodja projekta za pomoč pri nastanitvi in oskrbi prosilcev za mednarodno zaščito, ki nas je predstavila maroški družinici. Aida in Osama sta se spoznala pred tremi leti na Facebooku, leto dni pozneje sta se poročila. To je še prililo olja na ogenj, eden od Aidinih stricev je Osami zlomil nogo in mu grozil, da ga bo ubil, zato mladima dvema ni preostalo drugega, kot da zapustita državo. Mesec dni po poroki sta z nekaj tisočaki zapustila vse, kar sta dotlej poznala. »Njuna pot je bila izjemno pogumna. Z vero v dobroto človeka sta se podala v neznano. Mi take osebe sprejmemo z vso toplino, ker jim želimo potrditi, da prihajajo v varno, socialno in pravno okolje in da v Evropi ne bodo doživljale nove vojne. Glede na to, da sta mlada, imata lahko pred sabo še zelo lepo življenje. Predvidevam, da ju je pot vodila v Francijo ali Belgijo, kjer so maroške skupnosti že zelo dobro integrirane,« je še razložila Faila.
Vse bo, kot mora biti
»Kaj vse sem storila za ljubezen,« je Aida ljubeče pogledala Osamo. Najprej sta šla v Turčijo, kjer imata nekaj prijateljev. Tam so jima svetovali, naj gresta v Grčijo, Albanijo in tako naprej do Evrope. Tri mesece sta živela v Albaniji, v Bosni sta bila devet mesecev, tam je tudi zanosila. Najprej sploh ni vedela, da je noseča. Prva dva meseca je mislila, da je menstruacijo izgubila zaradi izčrpanosti ali slabe prehrane, ko pa ji je trebuh začel rasti, je vedela, da bosta dobila otroka. Bila je srečna, a še bolj prestrašena. »Ničesar nimava, kaj bova ponudila otroku,« se je spraševala. »Veliko sem molila in zaupala, da bo vse tako, kot mora biti.« Na dan sta ponavadi prehodila tudi po 40 kilometrov. Največkrat sama ali pa sta se priključila kakšni skupini. Ko je bilo Aido najbolj strah, in to je bilo pogosto, se je močno stisnila k Osami. Po gozdovih sta največkrat hodila ponoči, podnevi pa sta spala. »Spala sva kjerkoli, na tleh, v porušenih hišah, včasih v begunskih kampih …« Brez kakršnekoli možnosti za osnovno higieno. Umivala sta se z mokrimi robčki. »V Bosni se tri mesece nisem tuširala, mešalo se mi je že od tega,« je priznala. Ko je zanosila, se je stiska še povečala. K sreči ni imela nobenih nosečniških težav, le enkrat pri petih, šestih mesecih bolečine. Na pregled je šla v Bosni, takrat so ji tudi naredili edini ultrazvok. Na desetine kilometrov je prehodila v visoki nosečnosti, tudi tekla je, če je bilo treba, najbolj pa sta se bala, da bi Aido porod prehitel sredi gozda, med medvedi in volkovi.
Klic na pomoč sredi noči
Po več kot petnajstih poskusih jima je uspelo priti v Slovenijo, in tu ji je v vasici Rakitovec nad Koprom, ki leži ob hrvaški meji, odtekla voda. »Ko so se začeli popadki, sem mislila, da bom umrla,« je v smehu opisovala Aida, ki si niti predstavljala ni, da porod spremlja taka bolečina. »Osama je v strahu zame in otroka prebledel. Tudi on je mislil, da naju bo izgubil. Po pomoč se je zatekel k vaščanom. Sredi noči je potrkal na vrata hiše, kjer je še gorela luč.«
Vaščani so takoj priskočili na pomoč in Aidi pomagali v izolsko porodnišnico. Tam je že po dvajsetih minutah povila krepko, zdravo dojenčico. Poimenovala sta jo francosko – Lamar. »Ta deklica je božji blagoslov,« je ponavljala Aida. V porodnišnici je preživela pet dni brez Osame, ki ju je čakal v azilnem domu v Logatcu. Ker sta bila brez mobilnega telefona, je bila Aida v strahu, da ga je izgubila, ni vedela, kje je, dokler ga niso poklicali, da se je spet počutila varno. »Pogosto sem gledala hčerko in se bala, da bova morali bolnišnico zapustiti brez oblačil.« A med ljudmi se je hitro razvedelo za njihovo zgodbo in so jim že v bolnišnico začeli prinašati stvari. »Taka zgodba ljudi razneži, hitro se odzovejo, mi pa to potrebujemo. Prihodnost bo zahtevala njihovo integracijo in delovno aktivnost. Veliko bosta morala sama storiti, da bosta dosegla življenjski standard,« je razmišljala Faila. Iz Logatca se je družinica preselila v ljubljanski azilni dom, kjer so dobili sobico. »V Sloveniji ste zelo spoštljivi, ljudje tako lepo ravnajo z nami,« je povedala Aida.
Zdaj si končno lahko malo oddahneta
Družinica bi se rada nekje ustalila. »Nam je tukaj lepo, ostali bi v Sloveniji.« Čeprav je študirala francoščino, bi rada nekega dne delala kot policistka, Osama pa se je specializiral v delu z namakalnimi sistemi. Prijel pa bi za vsakršno delo, takoj zdaj, je rekel. Težko mu je sedeti križem rok in čakati. Šele zdaj, ko se je njihovo življenje nekoliko umirilo, je Aida spoznala, kako močno pogreša družino. Z mamo in sestro nima stikov, upa, da bo sčasoma lahko spet govorila z njima in jima povedala, da ima zelo prikupno temnolaso deklico. Ob teh besedah je nežno stisnila k sebi spečo Lamar in jo pobožala po obrazku. Njihova soba je polna potrebščin, s katerimi so družinico opremili dobri ljudje. »Celo nova oblačila smo dobili,« je bila vesela. »Neskončno srečna sva z Osamo, da se je vse tako dobro izteklo, zdaj si končno lahko za nekaj časa oddahneva.«
Nikoli si ne bi mislila, da se bo v življenju podala na tako pot, vredno filmske zgodbe. Mogoče jo bo celo kdaj zapisala, iskreno, brez olepševanja, z vsemi strahovi, grožnjami, občutki, tako, kot se je zgodilo. Vsak človek, ki zapusti svojo državo, ima svojo zgodbo, vredno ji je prisluhniti!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
