V praksi seveda ni tako. Državni zbor je namreč le glasovalni aparat, ki glasuje, kot se dogovorijo koalicijske stranke, ki poslancem prek vodij poslanskih skupin sporočijo, pri katerem glasovanju biti za, proti ali vzdržan. Anglosaksonski parlamentarni sistem ima v ta namen funkcionarja, ki se zelo odkrito imenuje kar parlamentarni bič – pri nas so to vodje poslanskih skupin.
Za vzdrževanje videza demokratičnosti in neodvisnosti ljudskih delegatov v parlamentu smo med prepisovanjem nemške ustave tako v 82. člen zapisali, da poslanci pri svojem glasovanju niso vezani na nikakršna navodila. Parlamentarne stranke so tako nemalokrat v zadregi, ko se že izvoljen poslanec odloči ustavo brati črkobralsko, saj bi bili kakršnikoli disciplinski mehanizmi zoper njega protiustavni.
V zadnjih dneh kot takšen izstopa uporni poslanec stranke Desus Robert Polnar, vendar v tem ni osamljen. Tudi Levica ima svojega Franca Trčka, ki se po naših informacijah med glasovanji celo sklicuje na to, da je ustavni patriot in da mora zato glasovati po vesti, ne po navodilu. Gre za pojem nemškega sociologa Jürgena Habermasa, ki je želel z njim v povojni Nemčiji zajeti oziroma ustvariti skupno politično kulturo, ki je vezana na nekaj več kot nacionalno pripadnost in na nekaj manj kot še nedoseženo univerzalno državo, v katero bi bila zajeta vsa človečnost. Nekaj več kot Slovenec, nekaj manj kot pripadnik človeštva; torej državljan Slovenije in Evropske unije, bi lahko povzeli.
Trčka nismo uspeli priklicati, da bi nam razložil, kako ustavni patriotizem deluje pri nas, stranka Levica pa nas z njim ni povezala. So nam pa v Levici odgovorili, da morajo poslanci upoštevati statut stranke. Da odsotnost discipline ni vedno dobra, priča tudi primer Violete Tomič (Levica), ki jo je stranka na evropskih volitvah kandidirala kot spitzenkandidatko. Tomičeva se je nato ustrelila v koleno z izjavami, da je proti obveznemu cepljenju. Discipliniranje je prišlo z zamikom, Tomičevo je praktično nemogoče opaziti v javnosti, saj so jo v Levici očitno povsem potisnili v ozadje. Podobno usodo trpi Trček. V Levici sicer ne poznajo avtoritarnih mehanizmov discipliniranja poslancev, »kot jih poznajo nekatere stranke«, so nam odgovorili.
Najtrše v SDS
Lani je javnost namreč izvedela, da se tega najtrše lotevajo v stranki SDS, ki je dva svoja prestopna poslanca tožila. Od Zvonka Laha je na podlagi pogodbe, s katero se je poslanec zavezal lojalnosti stranki, že pravnomočno iztožila znesek, ki ga je namenila za njegovo politično kampanjo, tožba zoper Andreja Čuša je še v sodnem postopku. Na naša vprašanja nam v SDS niso odgovorili.
SNS in SAB za vračilo mandata
Pred kratkim je poslanko izgubil Zmago Jelinčič (SNS). Lidija Ivanuša se je odločila prestopiti v vrste SDS, ker je morala v SNS le kimati, kot je pojasnila. Jelinčič meni, da bi morali lojalnost poslancev matični stranki zagotavljati s pogodbo. Verjetno takšno, ki jo je v SDS podpisala Ivanuševa.
»Ustava Republike Slovenije ima neumno dikcijo, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva, ne upošteva pa dejstva, da smo v večstrankarskem sistemu in da so bili poslanci izvoljeni na listi določene politične stranke, da morajo zagovarjati njen program, ne pa da kar po dolgem in počez predstavljajo glas ljudstva,« meni Jelinčič. »Mislim, da bi moralo že v zakonu pisati, da poslanec, ki odide iz poslanske skupine, izgubi mandat in ga zamenja nekdo drug iz iste politične opcije,« je dodal Jelinčič.
V Stranki Alenke Bratušek se sicer veliko pogovarjajo in usklajujejo, vendar si želijo podobno kot Jelinčič. »Če se poslanec s programom in delom stranke, na listi katere je bil izvoljen, ne strinja več in ne želi več delati za dobro te stranke ter njenih volivcev, bi po našem mnenju moral vrniti mandat, v parlament pa bi prišel novi poslanec,« so nam sporočili.
Jelinčič: Težko bi rekel, da imajo izdajalci vest
»Težko bi rekel, da imajo izdajalci vest, ko preskakujejo iz ene stranke v drugo. Če bi jo imeli, ne bi izdali načel, na osnovi katerih so bili izvoljeni v državni zbor,« sklepa Jelinčič. Ivanuševa je sicer že druga poslanka, ki je zapustila Jelinčiča. Prva je bila Polonca Dobrajc.
V LMŠ, SD in Desusu se veliko pogovarjajo
Socialni demokrati so nam sporočili, da te stvari rešujejo tovariško, s skupnim delom, usklajevanjem in dogovori. To je del politične kulture v stranki SD, so dejali.
Pogodb s poslanci ne sklepajo tudi v LMŠ, od poslancev pa pričakujejo spoštovanje temeljnih vrednost, statuta in programa stranke, pri čemer stranka spoštuje mnenja svojih poslancev in 82. člen ustave.
Pogodb ne sklepajo tudi v stranki Desus (mimogrede, tokrat se je prvič zgodilo, da so nam v Desusu odgovorili na novinarsko vprašanje; ali je to povezano z menjavo vodstva, ne želimo špekulirati, a prakso pozdravljamo). Verjamejo namreč v spoštovanje internih aktov stranke, poslanci so za svoje delo odgovorni volivcem, stranki pa tudi pisno izjavijo, da bodo spoštovali njen program in sklepe njenih organov.
Prestopniki ne bodo evidentirani
Da stranke niso povsem nemočne, pojasnjuje nekdanji predsednik državnega zbora Pavle Gantar. V politiki je namreč tako, da se zvestoba poplača s časovnim zamikom. Glasuješ pravilno, nato si po naključju imenovan za člana nadzornega sveta nekega državnega podjetja, drugo z drugim pa seveda ni povezano. Za ponazoritev smo izbrali povsem abstrakten primer, ki verjetno nima podlage v realnosti. »Kar zadeva podpisovanje pogodb o lojalnosti, je to protiustavno in v sporu z odločbo, da je poslanec vsega ljudstva in da odloča po svoji vesti,« ugotavlja Gantar, »kakšna je ta vest, je seveda drugo vprašanje, a poslanec se lahko na to opira.« »Tisto, kar poslanec lahko podpiše, pa je volilni program, ki se mu zaveže, denimo koalicijska pogodba, s katero se poslanska skupina zaveže, da bo v skladu z njo delovala. Če v koalicijski pogodbi piše, da poslanci ne bodo vlagali interpelacij zoper vladne ministre, se pričakuje, da se bo to spoštovalo,« je pojasnil Gantar. »Poslanec, ki krši pravila koalicijske pogodbe ali strankarski program, lahko pričakuje, da ga stranka ne bo evidentirala na naslednjih volitvah. Lahko pa ga neka druga. Ti prestopni poslanci računajo, da bo do tega prišlo, ali pa v naslednjem mandatu ne nameravajo več kandidirati,« je dodal. Gantar pa je identificiral zaplet, ki ima hujše posledice. »Če neki Polnar vztraja v poslanski skupini, glasuje pa z opozicijo, tedaj se v poslanski skupini pojavi dilema, ali se smejo odkrito pogovarjati o politično delikatnih temah, saj bi jih uporni poslanec nemara nesel na ušesa opoziciji.« Gantar zato meni, da je izstop iz poslanske skupine v takšnem primeru higieničen: »Nič ni narobe s tem, da kdo ugotovi, da je v napačni stranki, narobe je, če v tem vztraja.«
