Če te nekaj res veseli, za to najdeš čas, voljo in energijo, pravi Franci Matko iz Malih Poljan v škocjanski občini, ki kot gospodar na domači živinorejski kmetiji poleg službe in udejstvovanja v mnogih škocjanskih društvih pridno obdeluje hišni vinograd v bližnji vinski gorici Lepistan. Njegova vina so vse boljša, tako cviček kot dolenjsko belo in še kaj drugega, kar se kaže tudi na raznih ocenjevanjih vin. Trud je obrodil sadove in to ga veseli. »Saj na tekmovanjih ne gre za neka priznanja in tekmovalnost, a če dosežeš dober rezultat, ti to da potrditev, da se izboljšuješ, pa tudi motivacijo za naprej,« pravi Matko. Delo v vinogradu mu je zelo ljubo. Že od mladih nog je z očetom Jožetom hodil v vinograd pomagat in delal je vse, kar je bilo treba, od pobiranja rezine, kopanja, trgatve do pomivanja sodov in pretakanja vina. Zelo kmalu, že pri dvanajstih letih, je na primer sam rezal, kar je eno najbolj zahtevnih in odgovornih opravil v vinogradu. »Od rezi je odvisno veliko – koliko grozdja boš naložil trti. Ne sme biti ne preveč ne premalo, odvisno tudi od sorte. Izkušnje učijo,« pojasnjuje Matko, ki mu je še danes rez trte eno najljubših del.
PRENOVA VINOGRADA
Ko je pred tremi desetletji prevzel hišni vinograd, je bil čas za obnovo, čeprav so že prej imeli cepljeno vino, nekaj pa tudi šmarnice. Zasadil ga je z novimi, boljšimi sortami grozdja: modro frankinjo, žametno črnino, belim pinotom, laškim rizlingom, zelenim silvancem, kraljevino, sauvignonom. Ne pozabi povedati, da mu je z nasveti in izkušnjami takrat veliko pomagal sorodnik Franci Perše iz Zbur, ki je odličen vinogradnik in je že pred desetletji prideloval izvrstna vina, se odločal za ledene trgatve in podobno. Poleg dobrega belega vina je njihov paradni konj cviček. Z njim je Franci Matko že trikrat prišel v finale za izbor kralja cvička na Tednu cvička, s svojimi vini pa je uspešen tudi na državnem ocenjevanju vin Agra v Gornji Radgoni in ocenjevanju vin Vinis. »Kakovost vin pri nas je zadnjem obdobju res zrasla, kar je rezultat tako ocenjevanj kot dobrega dela v vinogradniških društvih. Tudi v našem, škocjanskem, smo priredili ničkoliko izobraževanj, od kletarskih do degustacijskih tečajev in raznih predavanj. Že vrsto let naši člani pridno uporabljajo tudi enološki laboratorij, ki jih usmerja, saj danes na pamet ni mogoče nič delati, in rezultati ne izostajajo. Slabih vin praktično ni več,« meni Matko, tudi dolgoletni predsednik Društva vinogradnikov Škocjan.
VREME VSE BOLJ MUHASTO
Prepričan je, da je kljub vsemu znanju, ki ga je treba imeti, še vedno najpomembnejše pridelati kakovostno grozdje, kar ni preprosto, saj se kemije ne loteva, vse leto od rezi in zelenih del do trgatve in kletarjenja pa je treba pozorno delati in spremljati redno vse, kar se s trto dogaja. »Vremenske razmere so čedalje bolj težavne in nepredvidljive, čez leto pridejo razne bolezni, ki jih je treba pravi čas opaziti in trto zaščititi, da se ne okuži, zato je treba res skoraj vsak dan pogledati v vinograd,« pripoveduje Franci Matko in obenem poudari tudi pomen higiene v kleti. »Mošt je kot dojenček, pravijo – vseskozi moraš biti zraven in ga spremljati, da je vse v redu,« pove. A dobro vino je treba tudi prodati, in Matkovim za zdaj kar uspeva.
KJE SO SPODBUDE DRŽAVE?
A mnogim, zlasti manjšim vinogradnikom se ne izide in Matku je res težko pri srcu, ko opaža, da vinogradništvo upada, da se vinogradi sekajo, da se mladim ta panoga ne zdi perspektivna. »To je pravzaprav res in jih je mogoče razumeti. Problem je prodati kilogram grozdja ali liter vina po sprejemljivi ceni, da dobiš nazaj vsaj za stroške. Država bi morala na neki način spodbuditi male vinogradnike k obdelovanju. Sicer bodo naši hribčki, ki so bili do nedavnega porasli z vinogradi, v prihodnje pokriti z grmovjem. Nekdo se mora vprašati, kaj nam bodo lepe, nove zidanice na vrhu zaraščenih vinogradov. Ampak da ne bo že prepozno,« razmišlja škocjanski vinogradnik, ki pravih spodbud države ne vidi niti pri živinoreji. Na njihovi kmetiji z okrog petnajstimi hektarji polj in travnikov redijo trideset glav govedi, v glavnem bike in krave dojilje, nekaj tudi prašičev. »Cena bikov je že leta ista oziroma se celo niža. Ni čudno, da mladi pravijo, da se ne izplača delati. Papirji in računalniki prenesejo vse, a kmet mora na koncu preživeti s svojim delom, in če so stroški preveliki, preprosto ne gre,« je realen Matko. Država bi se morala po njegovem tudi vprašati, zakaj naše dobre in kakovostne pridelke in izdelke pokupijo tujci, Slovenci pa uživajo uvožene, običajno manj kakovostne stvari. »To ni v redu, lahko bi bili veliko bolj samooskrbni,« je prepričan. Matkova družina zase pridela vso hrano, pri delu pa pridno pomaga vsa družina, zato nekako gre. Francijeva žena Branka pa se ukvarja z zanimivo dejavnostjo – kot šolana gostinka in podjetnica izdeluje zanimive slane torte, narezke, peče peciva, kruh v krušni peči in vse to naročnikom tudi pripelje. Tako kmetija lahko »živi«.
