Pod njim se je zgradil Univerzitetni klinični center, najnaprednejša zdravstvena ustanova v regiji, položili so se temelji avtocestnega križa, začela se je sanacija nasedlega Gorenja, položil se je temeljni kamen Cankarjevega doma, osrednje kulturne ustanove v Sloveniji. Po teh dosežkih bi si Zemljariča lahko zapomnili, če bi se kot mnogi njegovi kolegi po osamosvojitvi upokojil, za kar je že izpolnjeval pogoje.
Bilo je davnega leta 1975, ko je tedanja politika slovesno odprla vrata Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani (UKC). France Popit, prvi mož centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, je zbrane spomnil na vlogo matere partije, ki je »od vsega začetka vodila boj proti socialnemu razlikovanju in za uresničevanje takšnega zdravstvenega varstva, da bo enako dostopno vsem delovnim ljudem«.
Ljudstva takrat ni nagovoril možakar, ki je izgradnjo UKC dejansko izvedel. To je bil Janez Zemljarič, ki je s položaja generalnega direktorja največje bolnišnice v državi odstopil dve leti prej; saj se je podal v politiko.
Na Zemljaričevo zaslužnost pri polaganju temeljnega kamna se spomnijo 35 let kasneje, ko mu vodstvo UKC kot prvemu izmed svojih »očetov« izroči posebno javno priznanje. Decembra 2010 se mu zahvalijo, da so pod njim stekli temeljiti premiki, s katerimi je gradnjo centra lastnoročno premaknil z mrtve točke in omogočil njeno dokončanje. Priznanje mu podeli generalni direktor UKC (2007–2015) Simon Vrhunec, ki ga bomo še omenjali.
Zemljariču to uspe, ker izgradnjo UKC vodi s projektnim podjetjem Medicoengineering KC, pri čemer KC označuje klinični center. Kot prvi mož Kliničnih bolnišnic ga Zemljarič ustanovi leta 1968. Vodstvo, po poročanju Večera, zaupa Marjanu Gaspariju, očetu kasnejšega finančnega ministra in guvernerja centralne banke Mitje Gasparija. Po naključju ali ne tedanji republiški sekretariat za zdravje (ministrstvo) vodi Majda Gaspari – žena Marjana Gasparija. Projekt ima kljub seriji znatnih podražitev zeleno luč na vseh nivojih slovenske politike. Beograd namreč primerljivo ustanovo dobi šele leta 1983, v Zagrebu primerljiva bolnišnica še danes stoji le kot nosilni zidovi nikoli realiziranega projekta.
Kirurške mize so želeli kar podariti
Realizacija projekta UKC pa ni konec skupne zgodbe z Medicoengineeringom, saj ta v naslednjih desetletjih postane glavni dobavitelj opreme osrednji zdravstveni ustanovi. Zemljariča nikoli zares ne zasačijo s prsti v marmeladi, vendar se njegov domnevni vpliv iz desetletja v desetletje krha. Prvič ga konkretno načne dobava kirurških miz leta 2002. Dobavitelj Medicoengineering na javnem razpisu kandidira preko podjetja Sanolabor, a se ne izkaže za najboljšega ponudnika. Ko se začne na to opozarjati, začne Medicoengineering trditi, da bo mite v vrednosti pol milijarde tedanjih tolarjev bolnišnicam in onkološkemu inštitutu preprosto podarilo.
Kmalu se izkaže, da je šlo za darilo s figo v žepu, saj podjetje začne klicati na različna slovenska podjetja – večinoma gre za ta v delni ali večinski lasti države, in jih prositi za donacijo. Precej nenavaden in naiven načrt, na kar opozori tudi predsednik republike Janez Drnovšek. Do te točke se ime Zemljariča še nikjer ne pojavi, na to smo morali počakati do leta 2011.
Janez Zemljarič si je tekom svojega delovanja nabral dolg seznam formalnih nazivov. Vrhunci njegove kariere so bili mesto direktorja Kliničnih bolnišnic v Ljubljani (1968–1973), direktorja Službe državne varnosti (1975–1976) in predsednika izvršnega sveta Skupščine SRS (1980–1984), slednji naziv danes poznamo kot predsednika vlade. Danes deluje le še kot častni član kolektiva UKC Ljubljana in poslovnež v poslu z nepremičninami.
Vrhunca nagovarjal k poravnavi
Tega leta kriminalisti pri Zemljariču izvedejo hišno preiskavo, saj ga sumijo, da je Simona Vrhunca nagovoril, naj v imenu UKC sklene zanj škodljivo poravnavo z Medicoengineeringom. Zdravniki začnejo prvič javno govoriti o domnevno velikanskem vplivu Zemljariča na javna naročila zdravstvene opreme. Danijel Bešič Loredan ga označi za arhitekta mreže, ki naj bi izčrpavala zdravstvo prek prikrojenih in preplačanih javnih naročil. Zemljariča se na hodnikih bolnišnic in javnih uprav oprime vzdevek Gianni de la Terre – kar je njegovo ime, če bi ga poitalijančili.
Do tega pride, ker Zemljarič domnevno še vedno obvladuje nekdanje zamejske fonde, v katerih naj bi imela nekdanja obveščevalna služba plasirane svoje črne fonde. Gre za KB1909, ki je pravni naslednik Kmečke družbe, v kateri naj bi Udba svoj čas prala denar. Slednje je razkril nekdanji Udbin finančnik Niko Kavčič, še pred njim pa leta 1993 skesanec Boris Platovšek.
KB1909 pride znova v ospredje med parlamentarno preiskavo glede korupcije v zdravstvu. Povod so štirikrat preplačane žilne opornice (v nekaj primerih nabavljene mimo javnih razpisov, zgolj z naročilnicami), ki jih UKC prodaja družba Mark Medical –, ki je v lasti omenjenega KB1909. Povezave Zemljariča s KB1909 niso nikoli vzpostavljene, vendar se mora Zemljarič zglasiti pred parlamentarno preiskovalko, kjer pa vse zanika. Boris Perič, prvi mož KB1909, je sicer že pred tem zanikal, da bi nekdanje obveščevalne strukture imele vpliv na poslovne odločitve KB1909.
Propad donosnega posla z žilnimi opornicami ni brez žrtev. Kot prvi pade raziskovalni program, ki ga vodi Marko Noč, predstojnik oddelka za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana. Program, za katerega je Noč dobil tudi najvišje državno priznanje za vrhunske dosežke v znanosti na razpisu Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS), ne zbere dovolj točk, s čimer izgubi financiranje. Noča lovijo na formalizmih, v svojo prijavo je navedel le dolg seznam referenc, ni pa izpolnil vseh drugih zahtevanih vrstic. »Vsem vodjem raziskovalnih programov in prijaviteljem svetujemo, da si za pripravo prijavne vloge vzamejo dovolj časa in jo skrbno izpolnijo v vseh zahtevanih elementih. Recenzenti lahko namreč presojajo le vsebino, navedeno v prijavni vlogi,« se glasi pokroviteljski poziv predsednika znanstvenega sveta ARRS Marka Topiča.
Javnost in Noč novico sprejmeta kot maščevanje za Nočevo prizadevanje za znižanje cene žilnih opornic. »Od 70 programov niso podaljšali le našega. In to kljub temu, da je naša raziskovalna skupina za isti program dobila od istega odločevalca nagrado za odličnost v znanosti, osebno pa sem bil slab mesec pred odvzemom financiranja za raziskovalne uspehe nagrajen z najvišjim državnim odlikovanjem, Zoisovo nagrado. Preveč naključij naenkrat, pravi vox populi,« je Noč oktobra povedal v intervjuju za revijo Zarja.
Podobno kot Drnovšek leta 2006 tudi Noč pred meseci opozori, da je sistem javnih naročil v Sloveniji pomanjkljiv in zahteva spremembe. Pri tem je konkretnejši od nekdanjega predsednika republike. »Za vsak posamezni artikel bi morali postaviti referenčno ceno – recimo povprečje skandinavskih cen –, ki bi veljala kot zgornja meja na javnih razpisih. In če bi jo slovenski distributerji presegli, bi morali imeti zdravstveni zavodi ali država pravico in dolžnost, da material kupijo po referenčni ceni drugje na enotnem trgu EU.«
Zemljaričevi klici ne navdajajo več s strahom
Če je še nekoč veljalo, da zdravniki domnevnih lobističnih stikov s strani posameznikov, ki sploh niso navedeni kot lobisti, niso prijavljali, pa se je vse začelo spreminjati v zadnjih letih. Zemljaričev vpliv, ki je bil nekoč povsem neoprijemljiv, je letos dobil konkretno podobo, saj ga je na Komisijo za preprečevanje korupcije prijavil kar minister za zdravje Aleš Šabeder. Zemljarič je namreč spet dvigoval telefon in klical, tokrat je skušal vplivati na izbiro ponudnika za vzdrževanje mrežne opreme. V telefon je hvalil ponudnika NIL podatkovne storitve, ki je od konkurenčnega ponudnika Telekom (ki je povrh državno podjetje) oddal ponudbo, dražjo za petino.
Ni zmogel vplivati na prioritetno oskrbo vnuka
Še zgovornejša anekdota o pojemajočem vplivu starajočega se partijca pa je anekdota, ki jo je za desni tisk pred meseci razkril ponesrečenec v motoristični nesreči.
Naključje je hotelo, da se je poškodoval 7. julija 2016, na isti dan kot vnuk Janeza Zemljariča. »On je imel bolj poškodbe glave, jaz pa druge vrste poškodb. Izvajali so se pritiski v smislu, naj naredijo, kar hočejo, ampak da nekaj morajo narediti. To je neverjetno. Ko majhen človek vidi, kako to deluje. Čudne zadeve. Na travmi je sicer vse potekalo brez problema. Čez zdravnike nimam kaj reči, saj so naredili vse, kar so mogli, za tega fanta in zame.«
Ponesrečenca so namreč že naložili na policijski helikopter, nakar je prišlo navodilo, naj ga premestijo na reševalno vozilo, saj da se je ponesrečil nekdo z višjo prioriteto. Ponesrečencu je življenje tedaj rešila odločitev policista na helikopterju, naj najprej odpeljejo njega, po drugega motorista (Zemljaričevega vnuka) pa se bodo vrnili kasneje.
Anekdota je povedna, ker razkriva stanje v slovenskem zdravstvu – visokoprofesionalen in korekten zdravstveni kader, ki vse ljudi obravnava enako, a občasno postane predmet političnih pritiskov, ko ljudje z vplivom presodijo, da so njihovi osebni interesi pred univerzalnimi družbenimi interesi. Pa naj gre za oskrbo vnuka ali za izbiro preplačanega dobavitelja zdravstvene opreme.
91-letni poslovnež
Ali Zemljarič, ki bo te dni praznoval 91. leto, za temi dejanji stoji ali ne, ne vemo. Na podlagi povedanega težko verjamemo, da si je Popitove besede o koncu socialnega razlikovanja in javnem zdravstvu, enako dostopnem vsem delovnim ljudem, vzel k srcu. Od krogov blizu nekdanjega predsednika republike Milana Kučana smo tako izvedeli, da se Zemljarič ni želel upokojiti, ko je za to bil čas. Raje se je na lastno pest šel megalomanskih projektov, ko zanje ni več imel formalne moči. Morda je prav zato v Kučanovi biografiji omenjen le dvakrat in povsem mimogrede.
Nenavadno za partijskega operativca, ki so mu bili zaupani najzahtevnejši projekti.
