Ljubljanski maraton je tudi letos pritegnil številne domače in tuje tekače. Po letu 2008 je celotno traso znova pretekel tudi novomeški olimpijec Primož Kobe, ki je v cilj prišel kot deveti, a kot najhitrejši Slovenec.
Po operaciji leve petnice je bil to zanj prvi maraton, in kot pravi, ni preveč trpel, temveč je zelo užival. Po preizkušnji je potreboval nekaj dni, da se je sestavil, predvsem pa je zadovoljen, da ni čutil pretiranih bolečin v levi nogi, kar ga navdihuje z optimizmom pred olimpijsko sezono. Čeprav je imel letos za sabo le nekaj več kot 2000 pretečenih kilometrov, se je odločil, da po dolgem času znova nastopi na maratonu v Ljubljani. V preteklih letih se je v naši prestolnici nekajkrat podal na desetkilometrsko preizkušnjo in polmaraton, a maraton je vendarle drugačna zgodba. »Glede na moje stanje je rezultat dober, a daleč od tistega, kar bi si želel,« je dejal Primož, ki je ljubljanski maraton pretekel v nekaj manj kot dveh urah in pol. Prvi del je tekel skupaj s Simonom Navodnikom, družbo pa jima je delal Peter Kastelic, ki je nastopil na pol krajši razdalji. Toda zaradi nekoliko prehitrega ritma na začetku je Simon na 23. kilometru odstopil, Primož pa se je nato priključil ukrajinskim maratonkam in z njimi vztrajal nekaj kilometrov, nato pa se je odločil, da teče v svojem ritmu, okoli tri minute in 30 sekund na kilometer. Med 32. in 36. kilometrom, trasa maratona je bila tam najtežja, je imel tudi manjšo krizo, ki pa jo je uspešno prebrodil.
MOTIVIRAJO GA OLIMPIJSKE IGRE V TOKIU
Gnala ga je želja, da bi se mu še drugič v karieri uspelo uvrstiti na olimpijske igre, ki bodo naslednje leto na Japonskem. Primož je že leta 2012 branil barve Slovenije na igrah v Londonu, kjer je na cilj pritekel kot 46. s časom 2:19:28. Mednarodna atletska zveza je marca sporočila norme za nastop na prvenstvu v Tokiu. Za maraton znaša 2:11:30, kar je 20 sekund hitreje od slovenskega državnega rekorda. »Če bi bil v mojih najboljših letih, bi moral precej garati, da bi jo dosegel. Za zdaj je norma nedosegljiva, a obstaja možnost, da se na igre kvalificiram na podlagi uvrstitve na svetovni lestvici, če bom zbral dovolj točk,« je pojasnil Primož. Čeprav bo naslednje leto dopolnil 39 let, se telo še vedno dobro odziva, je zatrdil. »Imam še vedno hitre noge, res pa je, da potrebujem več skrbi zase kot včasih,« je dodal. Volje za tek še ni izgubil. Teče, ker rad teče. Pred leti si je dejal, da bo po olimpijskih igrah naslednje leto zaključil športno pot, a zdaj je nekoliko spremenil razmišljanje. »Tekmoval bom, dokler bom v tem užival,« je poudaril eden najboljših slovenskih tekačev na dolge proge. Po novem letu se bo najverjetneje podal na priprave v Kenijo, kajti pri nas je takrat zunaj težko trenirati, tam pa so razmere za tek zelo dobre. Nekoliko bo pogrešal le družino, dva sinova in ženo Nino, ki mu vedno stoji ob strani in mu kot fizioterapevtka tudi pomaga premagovati vse napore. Spomladi načrtuje nastop na enem od večjih maratonov, a še ne ve, na katerega se bo prijavil.
