Špela Alenka Dragaš je pred osmimi leti za štiri leta pod svojo streho in v svojo štiričlansko družino sprejela izjemno romunsko deklico Alexandro Agiurgiuculese. Lani je z njo slavila bron na svetovnem prvenstvu – nekaj, o čemer si ni drznila niti sanjati.
Vrhničanka je v mladosti trenirala košarko, nikoli ritmične gimnastike, čeprav je bila njena mama trenerka prav te discipline. Ko se je Špela poškodovala, se je iz nuje, da nekaj počne, pridružila maminim treningom in se priučila trenerskega dela. Kot kaže njena pot, neverjetno uspešno! Medtem je končala srednjo pedagoško šolo, se naučila italijanščine kot varuška v Italiji in nato v Ljubljani diplomirala iz novinarstva. V videmskem klubu je sedaj glavna trenerka, a najprej je morala na dno. »Povabili so me na potapljajočo se ladjo, da se z njimi potopim. Bili so v prvi ligi, imeli dobre tekmovalke, vendar nisem vedela, da so ob mojem prihodu doživljali razpad generacije, kar je sicer pričakovan cikel v življenju nekega kluba.«
Iz najvišje lige je padla v najnižjo, vendar so bili z njo v klubu zadovoljni, dekleta pa so jo imela rada. Na koncu je ostala s štirimi tekmovalkami in delodajalcem postavila vprašanje: Ali lahko vpeljem svoj sistem? Tako si je začela sama izbirati tekmovalke in pomočnice. Ne trenira po starostnih kategorijah, temveč ima na kupu najboljše telovadke vseh generacij. »Najmlajše se tako kar spotoma vse naučijo od večjih, starejše tekmovalke pa vidijo v mladosti in gibčnosti drugo motivacijo. Ta sistem krasno deluje!« pravi Špela, ki ima danes v klubu 250 deklet, v svoji skupini kar 24 tekmovalk v prvi ligi, ki se redno uvrščajo na zmagovalni oder.
Piše zgodovino
V zgodovino italijanske gimnastike se vpisuje kot po tekočem traku: prispevala je k prvi individualni mladinski medalji za Italijo na evropskih prvenstvih – in to kar štiri (dve bronasti in dve srebrni), leta 2016 prvi mladinski individualni zmagi, nato je z Alexandro leta 2017 že prvo leto v članski konkurenci pobrala štiri medalje na tekmah svetovnega pokala, lani pa so se Italijani prvič v 26 letih veselili medalje na svetovnem prvenstvu. Alexandra je prebila led, osvojila bron in izzvala čustveno reakcijo svoje trenerke. Pri športnih komentatorjih je Špela s svojo spontanostjo in iskrenim veseljem požela precej simpatij, odziv pa so pripisovali njenemu italijanskemu temperamentu. »Bo kar slovenski! Saj mi skačemo, kajne,« se smeje in opisuje tretje mesto na svetovnem prvenstvu kot zadetek na loteriji. »To je bil iskren odziv nekoga, ki o takem uspehu ni niti drznil sanjati! Nisem si mislila, da bom v svojem življenju doživela kaj takega. Vedela sem, da je Alexandra dobra, a na medaljo si nisem drznila pomisliti.«
Posebna deklica
Kaj bi bilo, če Špela takrat enajstletne deklice ne bi vzela pod svoje okrilje? Kot mednarodna sodnica jo je opazila na neki tekmi in jo primerjala s svojimi tekmovalkami, nato pa se je zgodil klic neke gospe, ki je delala v tovarni blizu Vidma. Čez počitnice so želeli iz Romunije pripeljati svojo hčer, ki trenira ritmično gimnastiko in treningov med počitnicami seveda ne sme zanemariti. Ali lahko to počne pri Špeli, je vprašala Alexandrina mama. Špela je prikimala in v dekletcu takoj prepoznala tisto nadarjeno tekmovalko, ki si jo je zapomnila. Alexandrina mama je potem vprašala, ali bi lahko hči pri njih trenirala za stalno. Ker pa starši delajo dobro uro vožnje stran od dvorane, sta Špela in njen mož vzela dekle pod svojo streho (brezplačno, op. a.), da je lahko trenirala. Ne, takšna dejanja niso običajna, vendar je Špela videla, da je deklica nekaj posebnega.
Alexandra je za štiri leta, dokler se ni odselila v dijaški dom, postala njihov družinski član in naleteli so na kar nekaj izzivov ter napetosti v odnosih. Med drugim je Špela uvidela, da bo morala poskrbeti tudi za Alexandrine zobe, saj ni imela pravilnega ugriza. »Ravni in lepi zobje oziroma pravilen ugriz so v gimnastiki zelo pomembni, saj vplivajo na hrbet in ravnotežje.«
Italijansko upanje
Alexandra tudi v letošnjem letu z osvojenimi šestimi medaljami v svetovnem pokalu dokazuje, da v svetovni vrh ni prišla po naključju. Njen cilj pa so olimpijske igre v Tokiu naslednje leto. »In na tej poti je ne sme nič zmotiti. Na olimpijske igre potuje prvih šestnajst s svetovnega prvenstva in za izpad je dovolj samo trenutek nezbranosti. Štejejo najmanjše napake, in če nisi stoodstotno osredotočen, je lahko olimpijskih sanj hitro konec.« Zato je Špela ustavila ustvarjalce, ki so o Alexandri želeli posneti dokumentarni film in napisati knjigo. »Zaradi mnogih pritiskov se lahko tekmovalka samo malo zatrese, pa bo vaja z obročem propadla. Lahko se zgodi, da ne ujame žoge v stoji, in bo konec ...«
Ritmična gimnastika zahteva ne samo ogromno trdega dela, temveč tudi izredno koncentracijo, resnost, maksimalno inteligenco. »Koordinirati je treba met, višino, hitrost, nenehno moraš delati z rekvizitom, s telesom in še slediti glasbi.« Alexandra obvlada kolebnico, kije, žogo, trak in obroč. Ko jo gledaš, se ti zdi, da ni s tega planeta.
Fanatiki
Špela v telovadnici, na svojem delovnem mestu, preživi vsak dan od deset do enajst ur in edina skrivnost njenega uspeha je delati več, kot narekujejo »službena« pravila. »Alexandrino jutro v telovadnici se začne z raztezanjem ob 9. uri, nato pride baletka, s katero dela eno uro in pol, sledi okrepčanje in nadaljevanje treninga do sedmih ali osmih zvečer. In to šest, včasih celo sedem dni v tednu!«
V svoji starostni kategoriji je italijanska prvakinja, zadnji dve leti podprvakinja, tudi že Špelina dvanajstletna hči Tara. Njen dan je natančno določen: ob 13. uri jo oče pobere v šoli, nato pa med potjo poje pripravljeno kosilo, saj se ob 13.30 že začne poldrugo uro trajajoči trening baleta, nato pa se trening nadaljuje do večera. Po treningu pogosto dela še domače naloge do 23. ure, zjutraj vstane ob 7. uri. »In tako vsak božji dan, šest dni v tednu! Med vikendom pa so tekme, na katere se vozimo od štiri do šest ur v eno smer. En dres stane 1000 evrov, potrebuje štiri, potni stroški, hotel in vpisnina za eno tekmo znesejo skupaj 400 evrov, po navadi se udeleži dveh tekem na mesec.«
Je vredno, se boste verjetno vprašali. Da Tara v tem uživa, najbolje pove podatek o zagroženem vzgojnem ukrepu – odvzemu telefona. Čez mizo ga svoji mami ponudi kar sama, češ, izvoli. Zanjo je največja kazen, če ne bi smela na trening: »Mama, ne vzemi mi življenja!«
Medtem ko se sin Marko zadržuje bolj na nogometni zelenici in za šolskimi knjigami, je življenje Dragaševih punc prežeto z gimnastiko. »V resnici smo krog fanatikov, ki nam je ritmična gimnastika preprosto všeč. V tem nismo zaradi denarja, saj na velike zaslužke v tem športu ne gre računati.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
