Z delavskimi pravicami oziroma njihovim pomanjkanjem se je ukvarjal v uprizoritvah Človek, ki je gledal svet v Slovenskem mladinskem gledališču (zanjo je leta 2017 prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo), Ob zori v Prešernovem gledališču Kranj ter v Hlapcu Jerneju in njegovi pravici v produkciji Cankarjevega doma ter AGRFT-ja. Na migrantsko problematiko je opozoril v uprizoritvi 6 v okviru rezidenčnega projekta Nova pošta in si zanjo prislužil veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev pretekle gledališke sezone, v Pljučih, ki jih je konec marca premierno postavil na oder SNG Drame Ljubljana, pa se je posvetil okoljski. Vse to zato, da bi izboljšal svet, v katerem (premalo) živimo.
V Pljučih je skozi odnos dveh 30-letnikov, ki ga spodbudi pogovor o otroku, zelo poudarjeno okolje oziroma naše pretirano izkoriščanje tega. Ste bili na okoljsko problematiko že prej zelo pozorni ali ste na to temo bolj občutljivi postali ob tem projektu?
Okoljski problematiki je nemogoče pobegniti, saj je to ena izmed največjih težav sodobne družbe in nas dobesedno obkroža. Besedilo Duncana Macmillana govori o občutku tesnobe in negotovosti mladega človeka, ki začenja samostojno življenje in razmišlja o ustvarjanju novega bitja na planetu, za katerega ve, da žal drvi v prepad. Ta občutek negotovosti prenese v potrebo po nadzoru lastnega življenja: vse je treba premisliti, vse načrtovati, izbrati najboljše ... To je pravzaprav nasilje do samega sebe, ki po mojem mnenju ubija bistvo življenja. Pomembno se mi zdi opozarjati na to, da imajo veliki svetovni problemi vedno svoj odsev v majhnih zasebnih svetovih. Skrajni čas je, da se okoljske problematike lotimo celostno, z reorganizacijo družbe, proizvodnje in odnosov moči.
Menite, da kot posamezniki sploh lahko bistveno prispevamo k izboljšanju okolja (glede na to, da je glavni krivec za njegovo onesnaževanje industrija)?
Ti boji so pomembni, a sami zase ne bodo prinesli pravih sprememb. Treba je pritiskati, da se zgodijo prave spremembe. Bi pa morale biti te spremembe vsekakor bolje zastavljene. V redu je, da se kot potrošniki pogovarjamo o tem, da je treba porabiti manj plastike, bi pa morali od proizvajalcev zahtevati, da proizvodnjo organizirajo na okolju prijaznejši način, ne pa, da je ekologija prepuščena ozaveščenosti posameznega potrošnika oziroma finančni zmožnosti, da lahko ravnaš ozaveščeno. Ne morem se otresti občutka, da so tako imenovani okolju prijaznejši izdelki zgolj odgovor kapitalizma na naš občutek krivde ob zavedanju, da planet propada in da v sebi žal ne nosimo potrebne spremembe.
Družbena angažiranost je sicer postala vaš zaščitni znak ...
V takšnem svetu živimo. To je osnova, ki me žene v to, da ustvarjam. Brecht se v svoji pesmi Za nami rojenim sprašuje, kakšni časi so to, v katerih je pogovor o drevju skoraj hudodelstvo, ker pomeni molk o toliko slabih dejanjih.
Se vam zdi, da lahko na ta način spremenite svet?
Mislim, da, ker že s tem, ko samega sebe spreminjam, spreminjam vse: spreminjam ljudi, ki to gledajo, in spreminjam ljudi, ki to ustvarjajo. No, spreminjam ... Mislim, da že vera v to, da nekaj spreminjaš, začenja neko spremembo, seveda pa ne smemo na to spremembo gledati v smislu, da bo ena predstava obrnila ustroj sveta. Ne bo. Verjamem pa v to, da je mogoče, da malo razširi naš odnos do tega, da ljudi pripravi do tega, da vidijo še kaj drugega, da jih začnejo zanimati tudi težave drugega, da si vzamejo čas, da premislijo neke stvari.
Imate kakšne konkretne izkušnje s tem? Vam je kdo po ogledu vaše predstave dejal, da ste mu z njo odprli oči?
Ja, recimo pri Hlapcu Jerneju in njegovi pravici, ki se ukvarja s tem, do kod pripelje zunanje izvajanje dejavnosti in izkoriščanje delavcev, se mi je zgodilo, da so mi po predstavi rekli: »A veš, da imamo v našem podjetju tudi 'outsoursane' čistilke in da smo se začeli spraševati, zakaj je tako, ter se začeli pogovarjati, v kakšnih pogojih delajo?« Te spremembe so torej lahko velike, po drugi strani pa so lahko tudi majhne, a pravzaprav velike, v smislu, da v svojem »mikrosvetu« spremniš, kar je mogoče.
Za svoje delo ste prejeli že kar nekaj nagrad. Vplivajo te na pridobitev novih projektov?
Težko rečem, saj so te stvari težko »izmerljive«. Nihče te namreč ne pokliče in ti reče, da ti je dal delo zaradi nagrade. Redkokdaj so ljudje tako očitni. (smeh) Nagrade so zagotovo neka potrditev – in vsake potrditve je človek vesel, ker ti daje neki zagon in večjo samozavest. Da bi rekel, da se mi je zaradi teh nagrad življenje korenito spremenilo, pa ne.
Čutite zaradi nagrad kakšen pritisk?
Pritsk čutim v vsakem primeru do vsakega dela, ki ga ustvarjam, ker čutim odgovornost do gledališča, do umetnosti, do ljudi, ki bodo to gledali, in do ljudi, ki so vpleteni v to. To je skorajda osnova. Nagrade niso zagotovilo za nič. Treba je biti kritičen do sebe in se ves čas preizpraševati.
Ste samozaposleni v kulturi. Po lastni želji?
Saj druge možnosti pravzaprav ni. V Sloveniji je zelo malo zaposlenih režiserjev in še ti so se zaposlili pred veliko časa. Po mojem mnenju se bodo ta delovna mesta, ko bodo oni šli, zaprla. Druga možnost je torej zgolj to, da si »po projektih«. Jaz sem za zdaj zadovoljen, res pa je, da se še ne ukvarjam s tem, kaj bo čez deset, 20 let. Za zdaj mi je tako povsem v redu.
Lahko preživite iz meseca v mesec?
Za zdaj ja.
Stari ste 27 let. Ste imeli zaradi svoje mladosti kakšne težave s katerim od starejših igralcev ali drugih delavcev v gledališču, ker so vas gledali zviška ali vas niso jemali resno?
Ko nekam prideš, moraš pridobiti spoštovanje. Že v osnovi te nekateri poslušajo, drugi pa potrebujejo malo več časa, da ti dajo besedo. Jaz sem imel pri tem srečo, da sem že od začetka sodeloval v samih lepih projektih s krasnimi ljudmi, zato takšnih težav nisem imel. Zaupanje raste iz projekta v projekt. Pri prvem projetku vsi malce dvomijo, ker te ne poznajo, in to je nekaj povsem normalnega. Je pa na tebi, da si poskušaš s svojim delom zaupanje pridobiti. Ampak to govorim zase. Velikokrat so mladi režiserji pahnjeni v neke razmere, ki jim niso naklonjene, potem pa si lomijo hrbte na besedilih, ki si jih niso sami izbrali, z ekipami, ki si jih niso sami izbrali ... Kar je grozno. Prve režije so že tako najbolj stresne, res te je strah, res je težko, kaj šele, če se moraš ukvarjati z nečim, kar te pravzaprav niti ne zanima, pa moraš, ker hočeš preživeti. Vesel sem, da k sreči te izkušnje nimam.
Če bi vam dali proste roke, kaj bi želeli delati?
Moram reči, da več ali manj vse sproti uresničujem, ker sem imel večinoma možnost delati zelo avtorske stvari. Pljuča imajo sicer svoje besedilo, a tudi to mi ni bilo vsiljeno, ampak je bilo izbrano z dogovorom. V osnovi pa me bolj zanima nadaljevati v smeri avtorskega gledališča, ki obravnava ta neskončno zapleten čas, v katerem živimo. S Katarino Morano, mojo partnerico in soavtorico večine predstav, sva ravno končala besedilo Sedem dni za Mestno gledališče ljubljansko, kar bo prva premiera v njihovi novi sezoni. Gre za omnibus sedmih dni sedmih usod ljudi, ki so v Ljubljani vsak na neki način ujeti v svoj položaj. Imam občutek, da smo dandanes tako ujeti v svojih življenjih, da včasih malo pozabimo živeti in se le trudimo, da bi preživeli.
Kako to, da ste se sploh odločili za to poklicno pot?
V osnovni šoli sem začel snemati videe in sem začutil, da bi nekoč želel znati delati filme, potem pa sem se v srednji šoli odločil za gledališko režijo, ker se mi je študijsko zdela bolj zanimiva, čeprav sem bil prepričan, da bom delal filme. Zdaj sem v gledališču, a me film še vedno zelo zanima, tako da nameravam v prihodnosti delati tudi to. Katarina je sicer filmska režiserka, tako da sem s filmom ves čas povezan, saj tudi pri njenih filmih malo sodelujem.
Kako vi »živite«?
Ustvarjanje vzame zelo veliko časa. Konjičkov nimam. Skušam živeti življenje samo. Želel bi si več potovati.
