Tožilstvo se je pritožilo na višje sodišče zaradi po njihovem mnenju prenizke kazni, odvetnik obtoženega Viktor Osim pa je v pritožbi ponovil, da Kolarjevega ravnanja ni mogoče označiti kot umor, temveč kot uboj na mah ali kvečjemu kot uboj, saj so mu živci popustili, ker mu je oškodovanec vsakodnevno grozil. Zadnji spor med oškodovancem in žrtvijo naj bi bil dva dni pred usodim dogodkom, zato o dejanju v afektu ni mogoče govoriti, meni višje sodišče. Kot smo pisali, obtoženi krivde za zločin ni priznal.
Dejanje ni bilo storjeno na grozovit način
Se pa višje sodišče strinja s trditvijo odvetnika Osima, da ni mogoče govoriti o dejanju, ki bi bilo storjeno na grozovit način, četudi je šlo za kar 14 vbodov. "Grozovit način kot eden izmed izvršitvenih načinov kaznivega umora je podan, ko storilec muči žrtev s tem, da ji povzroči hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Na strani oškodovanca bo takšna grozovitost imela odraz v njegovem trpljenju in občutenju takšnih hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja. Pri tem mora žrtev vse to sama občutiti (za to obliko ne gre, če je žrtev v nezavestnem stanju)," je navedlo višje sodišče.
Po mnenju pritožbenega sodišča takšne grozovitosti ni najti konkretizirane v pisni obrazložitvi odločitve prvostopenjskega sodišča, tudi v opisanem zločinu ne. Kljub številu vbodov njihova intenziteta ni naraščala, vbodne rane so hitre, zato o dolgotrajnejšem trpljenju oškodovanca ni mogoče govoriti. Zato je višje sodišče poseglo v opis kaznivega dejanja, izpustilo grozovitost zločina in tako umor prekvalificiralo v uboj. In ker je poseglo v pravno kvalificiralo dejanja, je moralo višje sodišče spremeniti tudi odločitev o izrečeni kazni.
Obtoženi zaradi osebnostne motnje zmanjšano prišteven
Višje sodišče se je odločilo, da Kolarju izreče le leto dni manj zapora, kot je maksimalna predpisana kazen za uboj. "Obtoženec je štirinajstkrat zabodel oškodovanca in ga večkrat porezal, zaustavila ga je okoliščina, da se mu je zlomil nož, tega pa ni storil v prepiru z oškodovancem ali neposredno po njem, temveč dva dni kasneje, ko je počakal, da je oškodovanec v sobi ostal sam in ga ubil, zatem pa s kraja kaznivega dejanja pobegnil," je višje sodišče utemeljilo višino izrečene zaporne kazni.
Pri tem po navedbah sodišča ne sme ostati prezrto, da bi verjetno takojšnja nujna medicinska pomoč in takojšnje bolnišnično zdravljenje lahko preprečila smrt oškodovanca. Kot olajševalno okoliščino je višje sodišče tako v manjši meri štelo dejstvo, da je bil obtoženi zaradi osebnostne motnje zmanjšano prišteven, delno pa tudi njegovo priznanje.
