Novice Svet24

STA

Spomnimo na filmski pobeg iz koprskega zapora decembra lani. Dva pripornika sta iz koprskega zapora gladko pobegnila, in to tako, da sta prežagala rešetke na oknu, jih upognila in splezala skozi odprtino. Po vrvi, spleteni iz rjuh, sta se spustila na notranje dvorišče zapora, nato pa sta se z zabojnikov za smeti s pomočjo vrvi iz rjuh povzpela prek rezilne žice na streho tovornega vhoda. Tam sta ponovno uporabila omenjene vrvi in se spustila na cesto. Ter odšla na svobodo. Filmsko. A ta scenarij je razkril številne pomanjkljivosti v slovenskih zaporih, na katere so poznavalci in celo zaposleni v zaporih v preteklosti velikokrat opozarjali.

Konstantno opozarjanje na težave 

Poglejmo nekaj pomanjkljivosti koprskega zapora, na katere so opozorili sami pazniki, potem ko se je krivdo za zgoraj omenjeni pobeg najprej poskušalo naprtiti njim. Pravosodni policisti so opozarjali, da je v zaporu premalo senzorjev gibanja. »Naš videosistem je tako zastarel, da se komaj opazi, da se nekdo premika,« so takrat zapisali. Vse do pobega naj bi bili prepričani, da so rešetke na oknih iz zelo trdnega manganovega jekla in da naj bi bile pod alarmom. Nič od dvojega ni držalo. »Šele zdaj izvemo, da so le te iz navadnega jekla. Država in davkoplačevalci smo plačali manganovo jeklo! Kje je končalo? Naj povemo, da smo sami poskusili prežagati rešetke, kar nam je v pičlih 15 minutah tudi uspelo,« so zapisali pravosodni policisti koprskega zapora.

Poudarili so še, da so lep čas pred pobegom imela vsa okna v celicah dodatno kovinsko mrežo, ki je onemogočala dotikanje rešetk, a je direktor zapora Dušan Valentinčič ukazal odstranitev mreže. Izpostavili so še, da v njihovem zaporu, kjer je zaprtih okoli 150 oseb, ponoči delajo zgolj štirje pravosodni policisti, od katerih mora eden stalno spremljati videonadzor. »V zaporih Ljubljana, Maribor in Celje imajo podobno število zaprtih oseb, vendar je v nočnem času prisotnih devet pravosodnih policistov,« so pojasnjevali po pobegu.

Prepotrebne spremembe v zaporu

Ja, opisani pobeg je bil streznitev za vse, ki so na vodstvenih položajih slovenskih zaporov ohranjali neko nespremenjeno stanje, ki se je, kot rečeno, po mnenju strokovnjakov in zaposlenih vse predolgo vleklo. Prvi ukrep, ki je nakazoval neke spremembe, je bila odstavitev Jožeta Podržaja, direktorja uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Odletel je tudi direktor koprskega zapora Valentinčič. To pa je bilo, kot kaže, tudi vse.

Koprski zapor je tako kadrovsko podhranjen, da pravosodnim policistom v tem zaporu pomagajo kolegi iz novogoriškega zapora, ki naj bi ga spremenili celo v oddelek odprtega tipa, da bi potrebovali manj ljudi. No, to so za zdaj samo govorice, dejstvo pa je, da ljudje iz Nove Gorice hodijo pomagat v Koper. Predsednik Sindikata državnih organov Slovenije Frančišek Verk je ob tej pomoči novogoriških paznikov v Kopru povedal: »Gre za izhod v sili, ne pa rešitev. Mislim, da to ne bo dolgoročno rešilo problema kadrovanja v Kopru, kjer so bili odhodi posledica velike preobremenitve.« Pri čemer je Verk že dlje časa opozarjal, da je odgovornost za dolgoletno pomanjkanje kadra v zaporih na vseh direktorjih uprave za izvrševanje kazenskih sankcij in ministrih za pravosodje, ki pa nikoli niso prav aktivno reševali kadrovske problematike v zaporih. »Že tri desetletja opozarjamo, da je ljudi premalo. V tem času se je ustanovil odprti oddelek v Puščavi, enota za forenzično psihiatrijo v Mariboru, varovanje sodne palače v Ljubljani so prevzeli pravosodni policisti, nedavno je bila ustanovljena še uprava za probacijo. Vse to so ustanovili, čeprav so vedeli, da nimajo dovolj ljudi niti za varovanje zaporov. To je le trpinčenje pravosodnih policistov,« je že pred časom poudarjal Verk.

STA

Težave v slovenskih zaporih pa niso zgolj tehnične in kadrovske narave. Dragan Petrovec, slovenski penolog, opozarja tudi na problem rehabilitacije zapornikov. Pravi, da poleg spremembe zakonodaje nujno potrebujemo tudi miselni preskok, ker se »preveč ukvarjamo zgolj z varnostnim vidikom v zaporih, premalo pa z rehabilitacijo. Tu so potrebna leta dela in odhod Podržaja in prihod kogarkoli drugega ne bo spremenil nič.«

Videti je, da se kljub odhodu dolgoletnega direktorja zaporov Podržaja ni spremenilo nič tudi na drugih področjih v slovenskih zaporih. Stanje poznavalci sistema ocenjujejo kot alarmantno.