»To moram videti,« si je verjetno mislil. Naj nam ne zameri, če smo mu besedo ali dve položili v usta, a moralo je biti nekaj takega. Drugače si in vam namreč ni mogoče razložiti prizora, ki je v ponedeljek pozno popoldne po teksaškem času v središču Houstona presenetil vse. Velika skupina slovenskih navijačev se je sprehajala med stolpnicami največjega teksaškega mesta, ko se ji je nepričakovano pridružil Kristaps Porzingis. Visokorasli Latvijec je sicer pripotoval na gostovanje, vendarle iz hotela, kamor so se košarkarji Dallasa preselili neposredno po nedeljski zmagi nad Portlandom, ni šel tako zgodaj kot tisti, ki so se morali ogreti za obračun s houstonskimi Raketami. Njega in še nekaj članov odprave je avtobus prišel iskat pozneje, in Latvijec je že bil na njem, ko je opazil pogledovanje slovenskih navijačev in njihovo zanimanje za to, kaj neki se dogaja. Predvsem pa je vse skupaj še bolj zanimalo njega, zato je dvignil svoje visoko, sloko telo in se spustil po stopnicah nazaj na ulico. Skupina se mu je očitno zdela tako simpatična, da jo je želel doživeti. Deževale so take in drugačne fotografije, deževali so avtogrami, navijači so z dolginom tudi izmenjali nekaj besed. Nič čudnega, da je entuziazem med njimi še narasel, pred dvorano Toyota Centre so z glasnim navijanjem gostitelje več kot le opozorili nase, vendar pa bi vam lagali, če bi dejali, da so v notranjosti uspeli pustiti tak pečat kot dan poprej v domačem Dallasu. Svoje je naredila utrujenost po poti iz Dallasa, predvsem pa je slovenski navijaški zanos v veliki meri vase posrkala skrajna ameriškost vzdušja v houstonskem košarkarskem hramu, ki je celo na tekmi, ki ji v Evropi (v ZDA pač ne) pravimo teksaški derbi, vse prej kot to. Vse prej kot košarkarski hram, precej bolj kot hramu je podobno nekakšnemu zabaviščnemu parku, v katerem je košarka glavna, ne pa edina tema.
Vsa mučnost zabaviščnega parka
Že v Dallasu so stvari zelo ameriške, in ko gre za tekme rednega dela, se je na tej strani Atlantika s tem treba sprijazniti. Zelo težko pa se človek sprijazni s Houstonom. Prišel je lokalni rival, prišla je v medijih še vedno izjemno odmevna zgodba s slovenskimi navijači, domači prvi zvezdnik James Harden je lovil jubilejno trideseto tekmo z več kot 30, ljudje pa so počeli vse mogoče. Med potekom tekme niso samo stali v vrstah za pivo in vse mogoče prigrizke, tedaj so – med drugim – tudi igrali bowling, sami igrali košarko na majhnih improviziranih igriščih v tej gigantski dvorani, metali na koše v zameno za vse mogoče trapaste nagrade, igrali videoigrice, kupovali maskote in spominke, sodelovali v raznih sponzorskih aktivnostih. Če so se predstavniki domačega kluba resnično izkazali in nam ob prihodu pripravili najbolj neverjeten voden ogled lepotice med dvoranami, nam razkazali in predstavili vse ter nas nebeško nahranili, so domači gledalci počeli to, kar pač po navadi počnejo in zaradi česar vzdušje v teh dneh pošastno soparnem Houstonu velja za eno najslabših v ligi. Vsaj v rednem delu. Slovenci so poskusili, nekajkrat so dvignili zastave, nekateri so se celo našemili v Hardna v slovenskih barvah, a v velikanskem zabaviščnem parku, ki mu je bilo komajda mar za karkoli, so bili precej izgubljeni. Nekajkrat je k njim pogledal njihov stari znanec z ulice Porzingis, ki si je zagotovo želel, da bi bilo kaj drugače. Je pa vedel, kje jih s pogledom poiskati in kaj iz njih črpati Dončić, ki je znova igral navdahnjeno, pa čeprav proti dejansko precej boljšim Rocketsom ni imel pravih možnosti za kaj več kot dostojno upiranje. Na predhodni tekmi jih je uničil s tistimi zaporednimi enajstimi točkami ob koncu tekme, tokrat tudi te ne bi zadostovale, je pa ob 21 točkah, 10 skokih in 8 asistencah le malo zmanjkalo do novega zgodovinskega trojnega dvojčka. Luka ga je želel podariti obiskovalcem iz Slovenije, po tekmi pa nam je razlagal, kako izjemno vesel je, da se v teh dneh v Teksasu dogaja to, kar se.
Hvaležen sem, navijačem obljubljam druženje
»Zelo sem hvaležen za to. Takšna podpora je zame nekaj krasnega. Mislim, da so veseli tudi oni, da me lahko spremljajo v živo in navijajo zame. Sijajno je bilo v nedeljo v Dallasu, zdaj so bili tukaj in vem, da bodo v Dallasu tudi v sredo. Se že veselim,« je povedal vašemu poročevalcu. V nedeljo se nam ni uspelo srečati, zaradi spremembe načrtov se mu je izjemno mudilo iz Dallasa v Houston, tokrat pa je bilo povsem drugače. Nasmejan, dostopen, človeški in prijazen je veliki zvezdnik najprej opravil obvezni del v angleščini, nato pa v garderobi odgovarjal še na vprašanja v materni slovenščini. Malce širši pogovor pripravljamo za enega izmed naslednjih dni, obljubljamo izjemno zanimive zadeve, za zdaj pa ostanimo pri najbolj aktualnih zadevah.
Druženje po tekmi
Luka je na primer po tem, ko se je za nedeljsko odsotnost odkupil nam, prek nas obljubil, da se bo odkupil tudi navijačem, ki so pripotovali v Teksas. »Da, v sredo si bom vzel čas za slovenske navijače, to jim lahko obljubim. Družili se bomo po tekmi proti Miamiju,« je zatrdil na neposredno vprašanje. »Vse je pripravljeno za to, da bodo slovenski navijači za konec prišli na svoj račun. Izjemno smo zadovoljni, da so tukaj, in naš načrt je, da jim na tekmi proti Miamiju omogočimo vse, kar je v naši moči,« je poudarila predstavnica za medije ekipe iz Dallasa in poznavalsko izrazila razočaranje, da nocojšnja tekma ne bo slovenski obračun Dončića z Goranom Dragićem. Sprva je bila slovenska odprava osredotočena tudi na to, a je že nekaj časa jasno, da zlati kapetan ni sposoben zaigrati. Obstajala je le določena možnost, da bi v Dallas pripotoval zgolj zaradi dogodka, kar pa ne bo izvedljivo. Miami igra niz gostovanj in na koncu se je za precej nerealno izkazalo tako to, da bi bil Dragić ves ta čas spremljal na poti, kot tudi to, da bi v Dallas priletel sam. Sploh ker je še vedno podvržen izraziti terapevtski rehabilitaciji in ker gre za zadnjo tekmo pred premorom zaradi tekme All Star.
