Praznik demokracije praznujemo na različne načine. V alpski vasici Lech na zahodu Avstrije denimo sploh ne volijo kandidatnih list. Občani na prazno glasovnico napišejo imena ljudi, ki jih želijo videti v mestnem svetu. Tisti z dovolj podpore prestopijo prag in nato izberejo župana.
Vasica Lech živi od butičnega turizma, njeni prebivalci pa črpajo iz švicarske samoupravne tradicije. Mlajše demokracije s svojim novim političnim sistemom pogosto nimajo takšne sreče. Na koncu zmaga tisti, ki pred volilno skrinjico spravi največ volivcev in jih pripravi do tega, da glasujejo zanj. Za ta namen pa obstajajo tudi posebni prijemi.
Ruski vrtiljak
Najbolj po domače naj bi se tega lotevali v Rusiji. Vsaj tako je leta 2012 poročal novinar Sergej Smirnov, ki je nekaj dni pred predsedniškimi volitvami dobil klic možakarja, ki mu je v zameno za glas za Vladimirja Putina na štirih različnih voliščih ponudil 70 ameriških dolarjev. Na dan volitev je Smirnova pobral s kombijem in ga še z nekaj mladimi moškimi in ženskami razvozil po voliščih, kjer jim je v roke vedno znova dal vabila sicer odsotnih volivcev.
Smirnov je moral glasovnico fotografirati in jo poslati možakarju. Kljub opozicijskim protestom se glede tega ni zgodilo veliko. Putin je s 60 odstotki glasov zmagal v prvem krogu, nato se je na zadevo pozabilo. Uradna razlaga se je glasila, da na potek volitev ni vplival Putin osebno oziroma njegova stranka, da je šlo bolj za iznajdljivost in samoiniciativnost nižjih državnih uradnikov, ki so želeli visoki politiki zagotoviti dober rezultat in tako obdržati svoje službe.
»Ko imajo ljudje vabila na volitve, ki se ne skladajo z njihovimi potnimi listi, tedaj člani volilne komisije pogosto razumejo, za kaj gre, in jim preprosto pustijo voliti,« je tedaj komentiral Grigorij Melkoniants iz Golosa, neodvisne skupine za opazovanje volitev.
Balkanski vlak
Balkanska metoda je prav tako robata, a hkrati precej bolj prefinjena. Ta fenomen so leta 2010 prvič zaznali bosanski mediji in zanj skovali izraz »bolgarski vlak«. Bosanski demokrati so se namreč zelo hitro priučili metode, ki je bila učinkovita celo na volitvah v Evropski parlament, leta 2009 v Bolgariji. Politični analitiki so predvidevali, da je bilo takrat na ta način kupljenih od 200 do 350 tisoč glasov.
Metoda »bolgarskega vlaka« je prav elegantno preprosta. Politični operativci postopajo pred volilnimi mesti in volivcem v zameno za glas ponudijo nekaj denarja. Da bodo glasovali pravilno, se prepričajo tako, da jim dajo že izpolnjeno glasovnico, prodajalec glasu pa z volišča prinese prazno. To operativci nato izpolnijo in potisnejo v roke naslednjemu.
Pojem bolgarski vlak je kontroverzen, saj ga v Bolgariji razumejo kot žaljivega. Sami to metodo raje imenujejo »indijanska nitka«. Drugje se je je politično korektneje prijel naziv »balkanski vlak«. Kot takšnega ga pozna tudi naša Državna volilna komisija (DVK). Vendar ta še ni opazila, da bi jo kdo uporabil. »Na DVK nimamo nobenih informacij, da bi katera od političnih strank sistemsko delovala na tak način, tega ne potrjujejo niti podatki. Morebitne zlorabe glasovnic (na državni ravni) se preprečujejo z nadzorovanim tiskom pri izvajalcu, z varnim prevozom teh glasovnic in skrbnim ravnanjem na okrajnih volilnih komisijah. Ni nepomembno tudi dejstvo, da imajo glasovnice določene varnostne elemente,« so odgovorili na naše poizvedbe.
Teoretično je do glasovnice v Sloveniji sicer mogoče priti, saj vas zakon ne obvezuje, da jo dejansko odvržete v volilno skrinjico, potem ko ste jo prevzeli. »Se pa taka okoliščina (situacija) vpiše v opombo k volilnemu imeniku ali v zapisnik o delu volilnega odbora,« pojasnjujejo na DVK.
Vučič je balkanski vlak digitaliziral
Balkanski vlak je digitalno preobrazbo dobil na zadnjih parlamentarnih volitvah v Srbiji, leta 2016. Funkcionarka opozicijske Demokratske stranke Aleksandra Jerkov je po volitvah opozorila, da je prišlo do vrste nepravilnosti. Tako imenovani aktivisti stranke, ki je Jerkova sicer ni imenovala, domnevno pa gre za Srpsko napredno stranko (SNS), ki ji predseduje Aleksandar Vučić, so po njenih besedah od volivcev terjali, naj pokažejo fotografije volilnih lističev.
V Srbiji je sicer pogosto slišati, da je ogromna članska baza stranke SNS prodrla v vse pore družbe. Kar 730 tisoč članov stranke SNS naj bi v sedemmilijonski državi skrbelo, da posameznik, ki ne glasuje pravilno in tega ne dokaže s fotografijo lističa, tvega ne le izgubo službe, temveč celo najemniškega stanovanja. Srbska volilna komisija sicer ne opaža večjih nepravilnosti.
»To je eklatanten primer 'nepoštenih' volitev, ki so v istem primeru tudi nesvobodne, saj sta bili fotografiranje glasovnic in vohunjenje za ljudmi (ali so prišli na volišča ali ne) stalna praksa, o kateri obstajajo dokazi,« volilne navade v Srbiji komentira politični analitik Alem Maksuti.
Fotografiranje glasovnice tudi pri nas ni prepovedano, niti ni prepovedana njena objava na družbenih omrežjih, če volivec s tem soglaša. Zadeva je drugačna, če to počnemo z določenim namenom. »Če volivec fotografira svojo glasovnico, da bi s tem dokazoval, kako je glasoval (na podlagi navodil, podkupnine ali na podlagi sile ali grožnje, torej proti svoji volji), to predstavlja elemente uradno pregonljivega kaznivega dejanja in bi moral to sam (ali kdorkoli ve, da se to dogaja) naznaniti organom pregona (policiji),« opozarjajo na DVK.
Po zaspance ob petih, potem pa za rundo
Nekaj mehkih metod, kako pred volilno skrinjico spraviti vsaj članstvo svoje stranke, če ne tudi njihovih znancev, pa poznamo tudi v Sloveniji. Javna skrivnost volilnih komisij, ki so na lokalni ravni sestavljene iz članov različnih političnih strank, je, da člani volilne komisije nekaj ur pred zaprtjem volišč operativce svojih strank obvestijo, kdo je pozabil izpolniti svojo državljansko dolžnost.
Analitik Maksuti kot ključen problem vpliva na demokratični proces izpostavlja lastništvo medijev. Aleksandar Vučić je bil na zadnjih predsedniških volitvah prek medijev v Srbiji izpostavljen kar 250-krat bolj kot vsi ostali kandidati skupaj.
Tega ne počnejo z vodenjem dvojnih evidenc, saj je to v nasprotju s pravili volilnega odbora. Precej volišč v Sloveniji je namreč tako majhnih, da se volivci med seboj dobro poznajo in dvojne evidence sploh niso potrebne. Predsednik DVK Dušan Vučko prav iz tega razloga meni, da tega ni mogoče popolnoma preprečiti. »Treba je upoštevati, da so volilni odbori sestavljeni pluralno na podlagi predlogov političnih strank in se člani med seboj sami kontrolirajo,« Vučko pojasni, kako poskušajo ta pojav vsaj približno obvladovati.
Neuradno je sicer mogoče izvedeti, da za preprečevanje tega ni dovolj politične volje, saj volilna udeležba v Sloveniji vztrajno pada. Tako je za legitimnost volitev in v izogib očitkom o demokratičnem deficitu dobrodošla vsakršna politična mobilizacija, tudi takšna.
Volk je sit, koza cela, na volitvah v Sloveniji pa dosledno slavijo predvsem stranke z disciplinirano volilno bazo.
