Bolnišnične okužbe so eden glavnih pokazateljev kakovosti oskrbe v posamezni bolnišnici. Vsaka ustanova bi morala imeti oceno tveganja za okužbo. Če se le da, naj bi za spremljanje bolnikovih vitalnih funkcij uporabljali neinvazivne naprave, delali minimalno invazivne operacije, ves čas pa imeli temeljit nadzor nad uporabo antibiotikov.
Na vas lahko prežijo stafilokoki, streptokoki, virusi vseh vrst, pa tudi najnevarnejše bakterije, proti katerim so celo najmočnejši antibiotiki nemočni. Še v večji nevarnosti pa so bolniki, saj so bolni in oslabljeni, s tem pa naravnost idealna tarča za bacile. Bolnišnične okužbe še zdaleč niso nedolžne. Pokopale so že veliko bolnikov, po nekaterih podatkih samo v naši državi vsako leto več, kot jih vzamejo ceste.
Predstavljajte si: v bolnišnico pridete, da vas rešijo žolčnih kamnov ali vam pokrpajo kolk, domov pa pridete komaj živi, ker ste med operacijo ali ležanjem po njej staknili neko čudno bakterijo, ki ji še nikoli niste slišali imena, ki menda ne reagira na antibiotike ali celo žre meso. Ni tako redko, da človek umre zaradi čisto drugega razloga, kot je v bolnišnico prišel – okužbe, ki jo je staknil v okolju, ki bi moralo biti pravzaprav čistejše, kot je zunaj. Pa ni. Človek bi avtomatično pričakoval, da so v bolnišnicah pri čiščenju še posebej natančni, da skrbijo za higieno in si redno umivajo roke.
Do podatkov se je težko dokopati, na spletnih straneh ministrstva za zdravje je poročilo o »doslednosti pri umivanju rok« iz leta 2015. Po njem si je na enotah intenzivne nege in zdravljenja roke dosledno umivalo le 72 odstotkov zaposlenih, torej si jih več kot četrtina ni! Prav na intenzivnih oddelkih pa se okuži največ bolnikov, ki so tudi najbolj bolni. Na drugih oddelkih si je dosledno umivalo roke 75,2 odstotka zaposlenih. To pomeni, da je osebje na oddelkih, kjer ležijo manj izpostavljeni bolniki, pri higieni natančnejše.
Sestre čistejše od zdravnikov
Nedavno so mediji na sosednjem Hrvaškem poročali o podobno poraznem stanju na reški kliniki, kjer si prav tako četrtina osebja ni umivala rok. Zabeležili so tudi, da so bili najbolj nemarni zdravniki. O enakih rezultatih poročajo tudi iz drugih držav.
Za preprečevanje bolnišničnih okužb imamo sicer v razvitem svetu kup pravil v zakonu o nalezljivih boleznih. Sem sodijo številne naloge, prav vse so obvezne, od sterilizacije, dezinfekcije, čiščenja in ravnanja z odpadki do ravnanja z bolniki, usposabljanja zdravstvenih delavcev in podobno. Pravila so in nadzor nad njimi tudi. Doslednost pri umivanju rok preverjajo recimo usposobljeni opazovalci, ki pridejo na bolnišnične oddelke in si beležijo, ali si zdravniki in sestre zares dobro umijejo roke. Doslednost pri tem je del kazalnikov kakovostne zdravstvene oskrbe, ki so jih pri nas uvedli leta 2014. Težava pa je, da umivanje rok preverijo premalokrat, zato iz tega ne moremo sklepati o verodostojnosti podatkov.
Podatke še iščejo
Zakaj je v 21. stoletju stanje vse bolj alarmantno?
Zato, ker v bolnišnice prihajajo zelo bolni ljudje (manj bolne danes velikokrat zdravijo ambulantno), čedalje starejši in z oslabljenim imunskim sistemom. Bolezen zahteva posege, pri katerih naravni zaščitni mehanizmi organizma ne morejo zavarovati; poleg tega se osebje giblje od bolnika do bolnika z vprašljivo higiensko zaščito, kar pomeni odprto pot za patogene.
S to problematiko naj bi se na ministrstvu za zdravje ukvarjala nacionalna komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb, ki s predsednico vred šteje 16 članov. Tudi vsaka bolnišnica mora imeti službo za to. V UKC Ljubljana imajo tako vodjo, tri svetovalce in šest koordinatoric. So stvari torej pod nadzorom in točno vedo, koliko bolnikov se je v enem dnevu, tednu, mesecu ali letu pri njih okužilo? In ali o tem, kakor zahtevajo zakon in pravilniki, redno poročajo nacionalni komisiji ter s tem ministrstvu in skrbno ukrepajo, da bi take okužbe poskušali čim bolj zajeziti?
Pred dobrima mesecem smo poslali nekaj osnovnih vprašanj v zvezi s tem petim slovenskim bolnišnicam: UKC Ljubljana in Maribor, celjski, novomeški in slovenjgraški bolnišnici. Po šestih dneh smo dobili odgovore samo iz Celja. In sicer da so leta 2017 izvedli tretjo nacionalno presečno raziskavo o bolnišničnih okužbah, v njej so pregledali dokumentacijo 493 bolnikov. Med njimi se jih je okužilo 5,7 odstotka, kar naj bi bilo ugodneje, kot je slovensko povprečje. To naj bi bilo 6,6 odstotka okuženih bolnikov (kar naj bi bilo v evropskem povprečju). Najpogosteje so ugotavljali pljučnice, okužbe sečil in kirurških ran. Na vprašanje, katere okužbe so najnevarnejše, so odgovorili, da tiste, ki prizadenejo vitalne organe. Na vprašanje, koliko bolnikov je zaradi okužbe umrlo in koliko so bili stari, so nam iz Celja odgovorili, da teh podatkov nimajo. Najzgovornejši so bili pri pojasnjevanju, kaj delajo, da bi okužbe preprečili. Če povzamemo: ukrepajo skladno s programom za to področje.
Na Inštitutu za javno zdravje so leta 2011 naredili raziskavo o bolnišničnih okužbah v vseh slovenskih bolnišnicah. Od vseh hospitaliziranih bolnikov se jih je v bolnišnicah okužilo 6,4 odstotka. Med njimi je bilo največ starejših bolnikov in tistih s smrtnimi boleznimi. Pri 56 odstotkih okuženih je bil povzročitelj okužbe znan. 15 odstotkov bolnikov je bilo okuženih že, ko so bili sprejeti v bolnišnico. Najpogostejše so bile okužbe sečil (19,4 odstotka), pljučnica (18,9 odstotka), okužbe kirurških ran (16,7 odstotka), krvi, črevesne in druge okužbe.
Dosledna higiena
Za bolnišnične okužbe so največkrat vzrok katetri. Bolniki se lahko okužijo tudi z neposrednim stikom, kapljično, z okuženimi predmeti, hrano, vodo; lahko so vmešani prenašalci (komarji, muhe, miši, da, tudi podgane). Z doslednim upoštevanjem higiene jih je mogoče v velikem delu preprečiti. V nekaterih ameriških državah so pred leti uvedli finančno spodbudo za bolnišnice, ki jim je uspelo zmanjšati število bolnišničnih okužb – dobile so tri odstotke več denarja za financiranje njihovega dela oziroma tri odstotke manj, če je bilo okužb več. Dve leti po uvedbi tega sistema je bilo 15 odstotkov manj okužb kot prej, kar naj bi pomenilo približno sto milijonov dolarjev prihranka. Okuženi bolnik mora namreč zaradi dodatne bolezni ostati dlje v bolnišnici. Obrobna zanimivost: število okužb se je nekoliko zmanjšalo tudi, ko so zdravniki nehali nositi kravate.
Ko pridete k bolniku, si najprej razkužite roke
Dosledno čiščenje površin zajema tako bolnikovo posteljo, ogrodje, gumbe za upravljanje, pladnje, stole, površine miz in pultov, kljuk, stikal, vozičkov, kajti vse to je dostikrat okuženo s stafilokoki, MRSO, enterokoki, mikrobi, ki jih je težko odpraviti in so odporni proti večini antibiotikov. Obiskovalci naj bi si umivali roke z razkužilom, če se dotikajo bolnika, ki so ga prišli obiskat, oziroma katerekoli površine v bolniški sobi. Zdravnik naj bi si roke drgnil okrog tri minute, pet minut pa naj bi jih ščetkal, kar naj bi ponovil večkrat dnevno. Prav slaba higiena rok je razlog za 40 odstotkov vseh bolnišničnih okužb, pa bi lahko samo z uporabo alkoholnega gela uničili vse mikrobe, bakterije, glivice (plesni) in viruse. Najpogosteje neumiti predeli so hrbtišče roke, palec, konice prstov in predeli med njimi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
