Ko pa jih je z dve leti starejšim bratom začel okušati, so postali ljubezen, velika kot življenje, v katerem je imel neverjetne alpinistične dosežke in navdihoval mnoge generacije.
Kot najmlajši alpinist doslej in prvi Slovenec bo enainšestdesetletni Andrej Štremfelj septembra prejel zlati cepin za življenjsko delo v alpinizmu, ki se ga, kot pravi, še ni nadejal, ampak se ga seveda zelo veseli. Saj je to nagrada za nekaj, kar je vse življenje delal in še dela s strastjo in srcem. Štremfelj se je v zgodovino slovenskega alpinizma vpisal leta 1979, ko sta z legendarnim Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca osvojila vrh Mont Everesta (8848 m), kamor je enajst let pozneje drugič stopil z ženo Marijo. Bila sta prvi zakonski par na strehi sveta.
Za svojo ženo pravi, da je najboljša stvar, ki se mu je zgodila v življenju – ne samo, da se imata še vedno zelo rada, oba sta učitelja, dopolnjujeta se in navsezadnje so hribi obema velika strast. Oba sta tudi gorska vodnika, zato lahko veliko časa, ki ga sicer ne bi, preživita skupaj. Za pogovor nas je odpeljal tja, kjer je najraje – v naravo, v naročje Dovžanove soteske. »To je zame eno najlepših slovenskih plezališč. Že samo nekaj uric plezanja v njej mi polepša dan,« se zadovoljno nasmehne.
Je poletje prehitro minilo? Verjetno vam to, da ste učitelj, pride kar prav pri vaši ljubezni do gora in alpinizma ...
Poletje je seveda vedno prekratko. Ker delam v šoli, si dopusta ne morem planirati, kadar bi hotel, a se ne smem pritoževati, v službi mi gredo zelo na roke. Zelo veliko stvari lahko naredim, ki jih sicer ne bi mogel. Z Marijo sva lani vodila tritedensko odpravo v Kirgizijo, preostali dopust pa sva tudi vodila, tako da na koncu nisva mogla na skupni družinski dopust. Kar sva letos popravila, v začetku avgusta smo tradicionalno šli na grški otok Kalymnos družinsko plezat in uživat.
Ste si letos uresničili kakšno posebno željo?
Že vodenje mi je v veselje, v gorah mi je lepo. Izpolni pa me tudi zadovoljstvo ljudi, ki jih vodim na enega od vrhov. Sreča nekoga, ki si je izpolnil enega od življenjskih ciljev, da je recimo priplezal na Matterhorn, se prenese tudi name. Imam pa še eno veliko željo – preplezati neko smer v Yosemitih v Ameriki, sicer pa si ne postavljam takih ciljev.
So vam pa drugi letos pripravili veliko presenečenje. Septembra vam bodo podelili zlati cepin za življenjsko delo. Menda ste si sicer mislili, da ga boste enkrat dobili, ampak ne še tako hitro?
V primerjavi z drugimi, ki so ga dobili, sem še razmeroma mlad. Glede na to, da res že dolgo plezam, skoraj 45 let, pa je bil mogoče že čas za to. Ampak sem vseeno presenečen. To je nagrada, za katero se nisem nikoli trudil, prišla je sama po sebi, za stvari, ki sem jih počel vse življenje – z veseljem, navdušenjem, za svoje zadovoljstvo in svojo dušo.
V hribe ste začeli hoditi iz čiste želje in ljubezni. Z leti se to ni spremenilo, kaj vas zgoraj vedno znova navduši?
Že ta pogled tukaj naokoli, kjer sediva, me strašno zadovoljuje. Preživeti nekaj uric tu je zame izpolnjen dan.
Torej smo vam polepšali dan?
Absolutno. Malo sem razmišljal, kaj me žene v hribe. Če bi bil prvič tukaj, bi me recimo zanimalo, kam gre tista pot (pokaže na stezo v gozdu), radovednost me žene. Ko hodim po Himalaji in vidim dolino, kjer še nikoli nisem bil, si mislim, uau, tu bi moral enkrat iti. To me je vseskozi vleklo, želja po raziskovanju meni neznanega, če pa je tudi drugim neznano, še toliko bolje. Potem razgledi. Ko smo se postavili tamle na greben, se nam je odprl krasen razgled, če bi šli še višje, bi videli še več. Širjenje obzorja me vleče. Dejavnost, s katero se ukvarjam, mi tudi sicer širi obzorje, v prenesenem pomenu. Vse moje izkušnje so mi razširile obzorje tudi nasploh v življenju. Nejc Zaplotnik je fino zapisal nekako takole: 'Dolgi dnevi na konicah prstov me učijo živeti na celi nogi.' S temi izkušnjami imaš bistveno več volje, da v življenju v dolini ne odnehaš pri neprijetnih stvareh. Pa realnost – v hribih je natanko tako, kot je. Zato je zame resnica sveta. Dijakom v šoli vedno, ko kaj zašuštrajo in hočejo to prikriti, rečem, da je to neumnost, resnica osvobaja. Ne morem razumeti nekoga, ki pride petdeset metrov pod vrh in mora zaradi slabega vremena sestopiti, pa reče, da je bil na vrhu. To je zame nepojmljivo. Ne znam si predstavljati, da bi sam naredil kaj takega. V gore me pa vleče seveda tudi lepota narave. V njej sem vedno užival. Saj hodim po svetu, bil sem v številnih mestih, tudi v Chicagu je lepo, a narava me poživlja, daje mi življenjsko energijo. Tam uživam v vsaki podrobnosti, in to me je potegnilo. Ko sem bil majhen, sem na poti v šolo ali iz nje opazoval Kočno in Grintavec. Gledal sem tiste hribe in se spraševal, ali je Grintovec res tako špičast, ali je na vrhu mogoče stati ali ne. Ko sem enkrat to videl in okusil, se nisem več ustavil. Najbolj se spomnim stavka očeta, ki je bil v začetku zelo proti, da midva z bratom plezava. Nekoč sta nama z mamo pripeljala hrano na Vršič, v Tičarjev dom, kjer sva ju čakala za mizo. 'V trenutku, ko sem videl vajina obraza, sem vedel, da sta zame izgubljena,' nama je dejal.
Za alpinista je menda zelo pomembno, da zna pravočasno odnehati. Pri tem verjetno nimajo največje vloge le dejstva – slabe napovedi, temveč tudi intuicija? V gorah ste z glavo in s srcem?
Zagotovo, drugače me ne bi bilo več tukaj. Cilj je običajno vrh ali pa rob stene. Če grem plezat v triglavsko steno, skoraj nikoli ne grem na vrh Triglava, ker me to pač ne zanima, gre mi za to, da bom preplezal steno. A če greš v Himalajo, je skoraj vedno cilj vrh. To je velik magnet, bližje si, bolj te vleče in to je res lahko nevarno, pogosto gredo ljudje čez svoje sposobnosti. Ko pridejo na vrh, so tako izčrpani, da se nazaj grede naredijo nesreče. Vedno se je treba zavedati, da bo treba priti še nazaj. Če gre kaj narobe, se moraš znati izvleči. Mlajša generacija se danes preveč zanaša na to, da jih bo nekdo rešil ali da bo prišel helikopter. Niso seveda vsi enaki, a vseeno se mi zdi, da smo vedno bolj pomehkuženi. Ko sem nekega gospoda peljal na Mont Blanc, ga je kakšnih 400 metrov pod vrhom res začelo močno zvijati. Vprašal me je, ali bi kar helikopter poklicala. Pa sem mu rekel, da pa bo menda že še kaj dal od sebe. Malo se je še potrudil in prišel na vrh, pa potem tudi dol. Sicer bi imel vse življenje kisel občutek, da ga je moral reševati helikopter. Past je tudi, če te začne grabiti panika. Začelo je deževati, kaj bomo zdaj? Ja, naprej bomo plezali, če ne bo šlo drugače, se bomo pa spustili dol, neko rešitev bomo našli! Sicer bomo pa počepnili pod previs, počakali in šli naprej potem zjutraj. Včasih se zgodijo čuda. Če te v težkih trenutkih zgrabi panika, je konec. Pravilno lahko odreagiraš s pomočjo intuicije in občutka, ki ga dobiš z leti. Se spomnim, ko smo bili mulci prvo leto na Vršiču. Šli smo plezat neko kratko smer, ki bi nam danes vzela kaki dve uri. Ampak mi smo dopoldne še pomagali oskrbniku zlagati drva, da smo si zaslužili za spanje, po kosilu pa smo šli plezat. Bili smo nerodni, počasni in nismo imeli občutka za orientacijo, pa nas je dobila noč. Zjutraj smo videli, da smo se ustavili samo kakšnih dvajset metrov pred ciljem. Danes bi tam preplezal brez svetilke. Takrat smo bili pač nevešči, sedli smo na polico, se rukali vso noč, da nismo zaspali, zeblo nas je, a to izkušnjo smo si zapomnili za vse življenje. Je pa nevarno, in kdaj kdo v podobni situaciji tudi ne preživi. Avstrijski alpinist Hermann Buhl je v svoji knjigi napisal, da je vajeniška doba v alpinizmu za alpiniste najbolj nevarna.
Vas panika ni nikoli zagrabila?
Ne, me ni. Ko so me zadnjič neki gostje spraševali o strahu in sem malo razmišljal, sem se spomnil, da me je enkrat pa bilo malo strah pod Eigerjem v Švici. To je najstrašljivejša stena v Alpah. O njej so posneti filmi, od tam so znane grozljive zgodbe. To je 1800 metrov visoka stena z nevarnostjo padajočega kamna. Če te tam dobi slabo vreme, si lahko že več kot na polovici, pa je še zmeraj lažje iti dol kot pa naprej gor. To je stena, v kateri se lahko hitro ujameš v past. Jaz sem šel tja v osemdesetih letih plezat z dvema prijateljema, ko je bila še bistveno bolj strašljiva, kot je danes, in to kakšen teden po rojstvu najstarejše hčerke Katarine. Plezali smo do drugega bivaka, pred nami sta plezala dva Škota in vmes se je stemnilo. Nismo še dosegli kakšne širše police, kjer bi lahko prenočili, ko smo v tisti temi slišali, da je eden od škotskih plezalcev padel. Drugi ga je sicer zadržal, ampak zvok, ko železje zaropota, pa eden pade in drugi zajamra, je strašljiv. Ne vidiš, kaj se dogaja, in to je strašljivo. Ko smo našli drobno poličko in začeli bivakirati, pa je začel še rahlo naletavati sneg. Tisto noč sicer nisem bil paničen, sem pa vso noč razmišljal, kaj bomo naredili. Ali bomo šli dol ali naprej. Razmišljal sem o vseh knjigah, ki sem jih prebral o tej steni, kako so drugi rešili podobne težave. Ja, takrat me je bilo kar malo strah. Zjutraj pa je bilo potem zunaj samo novih deset centimetrov snega in smo šli naprej, resnejših ovir ni bilo. Strah najraje pride ponoči, ko obmiruješ in moraš čakati. Takoj zjutraj, ko se zdani in se začne akcija, ga ni več. Pred težkimi vzponi si zvečer vedno zaskrbljen, malo te je strah, kar je dobro, ker preveč pogumen tudi ni dobro biti. Ležiš v spalni vreči in razmišljaš, sem vzel vse, kar potrebujem, še enkrat preletiš smer … Ko pa se začne akcija, se ukvarjaš samo s tistim metrom pred sabo.
Če danes pogledate nazaj – ali ni sreča, da ste spoznali in se tako dobro ujeli z žensko, s katero sta lahko skupaj osvojila Mount Everest?
Marija je sploh najboljša stvar, ki se mi je lahko v življenju naredila. Res. Prvič se imava res rada, drugič dobro skupaj funkcionirava, seveda pa se tudi kdaj skregava, kar je normalno.
Je to sreča ali usoda?
To je, pa ne me razumeti narobe, božja previdnost. Vedno se zahvalim Bogu za to, da imam tako dobro ženo. Zame sreča ne obstaja, v usodo pa tudi ne verjamem. To poletje recimo ne bi bila čisto nič skupaj, če ne bi tudi ona vodila in če ne bi skupaj hodila po hribih. Ona me res razume. Pa še nekaj je, če ne bi bilo nje, jaz mogoče ne bi bil več živ. Vseeno me je včasih malo potegnila nazaj. Če bi bil sam, bi plezal kar naprej. Tako pa je velikokrat rekla, da gremo skupaj kam z otroki. Ko so bili otroci majhni, sva bila manj v hribih in sva manj plezala, zato pa sva bila veliko z njimi. Še sem hodil na odprave, ampak preostali del leta sem bil z družino. Če danes pogledam nazaj, tega ne bi nikoli spremenil, kvečjemu bi še kakšno uro več posvetil otrokom. Vse trofeje, vsi zlati cepini bi bili nepomembni, če bi videl, da so otroci nekam zašli.
So vas gore naučile največjih življenjskih lekcij?
Seveda. Tega, da je treba vztrajati pri stvari, ki si se je lotil. Pravičnost, čut do resnice, potem se mi zdi, da vse, kar so mi hribi dali, lahko zelo pozitivno uporabim v življenju. To je bila vse šola za življenje. Zato so tudi dijaki v šoli navajeni, da ko nekaj rečem, od tega ne odstopam. In to deluje. Upoštevajo me, morda imam tudi tak nastop. Je pa res, da dobiš z leti tudi malo karizme, drugače te gledajo kot mladega učitelja, za katerega mislijo, da ga lahko ovijajo okoli palca.
Kako so današnji mladi navdušeni nad alpinizmom? Glede na to, da so vedno bolj odvisni od telefonov, tablic in jih vedno bolj s težavo spravimo iz stanovanj?
Ko jih spravimo ven, pa uživajo in jim je všeč. Malo težavno je tudi v to, da se nam jih ne da spraviti ven. Veliko staršem se zdi, da imajo mir, če jim dajo tablice ali telefone. Potem pa porabiš ogromno energije, da jih spraviš ven. Ko smo bili z družino na Kalymnosu, smo imeli tudi bazen in vnuki so hoteli biti kar tam. Ko smo jim rekli, da gremo plezat, se jim ni ljubilo, ampak niso imeli izbire. Ko pa smo prišli v plezališče, jih nismo mogli spraviti dol. Še so mladi, ki so navdušeni nad plezanjem.
Na drugi strani pa imamo v naših hribih čedalje večjo gnečo. Ljudje v strnjenih kolonah hodijo na Triglav, Mangart, ob koncih tedna je prometni kaos na vstopnih točkah v visoke gore … Kako vi vidite te stvari?
Vedno več ljudi hodi v hribe, to je dejstvo, in vedno več se jih ukvarja s športom, zaradi česar sem neizmerno vesel. Ko sem začel študirati na fakulteti za šport leta 1975, sem moral, poleg alpinizma, začeti tudi malo teči, trenirati za izpite. Ko sem takrat tekel po polju, mi je vsak drugi kmet ponujal grablje, češ da ima bolj pametno delo zame. Bil sem nekakšna bela vrana, ni bilo veliko tekačev. Ko sva z Nejcem Zaplotnikom za trening za Everest hodila na Jošt, sva ob desetih zjutraj prva gazila sneg, danes je že ob petih vse shojeno. Ljudje ogromno hodijo. Čedalje več ljudi vidi, da morajo nekaj narediti zase, in zgledi vlečejo. Da je na Triglavu gneča, je normalno. Če ne bi naredili stopnic in zajle, je ne bi bilo. Tisti, ki bi bil sposoben, bi šel sam, drugi bi morali najeti gorske vodnike. Pri nas je še vedno ogromno predelov v hribih, kjer si sam, ko je na Triglavu gneča. Po drugi strani pa je Triglav pač naš nacionalni simbol, v zgodovini ima posebno mesto in je tam pač veliko ljudi. Napaka pa je, da je gneča na cesti v Vrata. Jaz bi jo zaprl že pred leti. Ko grem v Dolomite, so ceste v vznožju zaprte, naprej je treba peš, ali imajo organiziran prevoz. Koča v Vratih je večinoma prazna, ker tam nihče ne spi, vsak se zjutraj pripelje. Zaprite cesto, v koči bo več prometa, manj ljudi bo, ne bo tako onesnaženo. Ampak to seveda ni tako zelo preprosto.
Ljudje so celo zgroženi nad mislijo o omejitvi vstopa v nacionalni park in plačilu vstopnine … Ampak v tujini to ni težava?
V tujini se v večini nacionalnih parkov plača vstopnina, pri nas je vse bezplačno. Ljudje pravijo: 'Zdaj bom pa jaz dajal deset evrov, da se bom lahko pripeljal v Vrata?' V kinu pa brez težav damo deset evrov? Ampak tako smo navajeni. To je rešitev za gnečo. Druga stvar je prerazporeditev, da bodo ljudje hodili še na druge hribe, ne samo na Triglav. Pa še nekaj je. Julija boste na deset ljudi v Triglavskem pogorju srečali osem tujcev. Slovenci grejo julija na morje, avgusta pa v hribe, zato je zdaj gneča. Julija v Vratih ni gneče, avgusta je norišnica. Še vedno imamo v glavi stereotipe in to bo težko spremeniti, a nekaj bo treba narediti. Tudi na Vršiču. A veste, koliko je vstopnina v Tri Cine v Dolomitih? To so trije ogromni stolpi 500-metrske stene. Ogromno ljudi pride in vsak plača 30 evrov za par kilometrov ceste. Pa vseeno pridejo. Tamkajšnji ljudje pa denar porabijo, da lahko vse uredijo. Stvari je treba nekako regulirati. Primerov dobrih praks po svetu je ogromno.
Čez nekaj mesecev se boste upokojili. Kaj boste najprej naredili?
Si sploh še ne znam predstavljati, kako bo. Zdaj je dve leti, odkar je umrl oče. Od njega sem prevzel nekaj čebel, z njimi imam ogromno dela. Ampak, ker nimam časa, ni vse tako, kot bi želel. Verjetno bom pozimi odpeljal kakšno vodniško turo več. Pa resno me že nagovarjajo, da bi napisal kakšno knjigo, tako da mogoče res sedem za računalnik.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
