Novice Svet24

Kmetija Majerič

Samo Slovenci na leto uvozimo za kar 2,1 milijarde evrov hrane, pijače, tobaka in drugih živil, kar je dobrih osem odstotkov celotnega uvoza, izvozimo pa jih za polovico manj.

Še leta 2013 smo uvozili za 1,93 milijarde izdelkov in izvozili za 887 milijonov evrov blaga, lani pa so bile številke mnogo višje: uvozili smo za 2,3 milijarde izdelkov in izvozili za 1,27 milijarde izdelkov in pridelkov. To pomeni, da v Sloveniji še vedno več kmetijskih proizvodov uvozimo, vendar se je znova izboljšala pokritost uvoza z izvozom, saj je izvoz pokril 54,5 odstotka uvoza (leta 2016 52,2 odstotka), kar je največ od osamosvojitve Slovenije dalje.

Izvoz se je povečal

Slovenija je lani največ izvozila na Hrvaško
Z vključitvijo Slovenije v Evropsko unijo blagovna menjava agroživilskih proizvodov v glavnem poteka z državami EU. V letu 2017 se je blagovna menjava z evropskimi članicami predvsem zaradi večje blagovne menjave z EU-15 in Hrvaško povečala za skoraj 8 odstotkov. Lani je Slovenija vrednostno največ izvozila na Hrvaško (v letu 2016 druga najpomembnejša država), pri uvozu pa je bila Hrvaška tretja najpomembnejša država (v letu 2016 četrta). 

Lani se je izvoz v vseh pomembnejših skupinah agroživilskih proizvodov vrednostno povečal. Občutno večji je bil glede na leto prej izvoz žit, mleka in mlečnih izdelkov, sadja in mesa ter izdelkov iz mesa. V vseh omenjenih skupinah so bili doseženi izvozi vrednostno največji do zdaj. Tudi v večini manj pomembnih skupin je bil izvoz lani vrednostno večji kot leta 2016. Vrednostni uvoz agroživilskih proizvodov v letu 2017 je bil za malenkost manjši v najpomembnejših dveh skupinah (ostanki in odpadki živil, krma in meso), medtem ko se je v vseh drugih pomembnejših skupinah povečal, najbolj uvoz mleka in mlečnih izdelkov ter uvoz sadja. Večji je bil tudi uvoz izdelkov iz žita, moke, škroba ali mleka, vrtnin …

Samooskrba z zelnjavo in sadjem pod 50-odstotki

Glede na obseg uvoza ne preseneča prizadevanje domačih pridelovalcev za promocijo samooskrbe in lokalne hrane. Denar, ki gre zdaj v žepe tujih multinacionalk, bi lahko ostal doma. Še več, samooskrba z lokalnimi živili zagotavlja državno varnost za obdobje ekonomskih kriz in zmanjšuje odvisnost od zunanje trgovine, kar je pomembno predvsem v času motene globalne oskrbe, poudarjajo na kmetijskem ministrstvu.

Zato sta spodbujanje kratkih oskrbnih verig in lokalna hrana ena od prioritet skupne kmetijske politike EU in tudi strateška usmeritev slovenske kmetijske politike. A za zdaj so tovrstna prizadevanja za samooskrbo daleč od dejanske samooskrbnosti. Le mleka, perutninskega in govejega mesa (med glavnimi živilskimi in rastlinskimi pridelki) na leto namolzemo oziroma vzredimo več, kot ga porabimo. Na področju samooskrbe z rastlinskimi pridelki smo pri okoli 50 odstotkih, pa še ta delež je močno odvisen od letine.

To se je pokazalo tudi lani, saj so predvsem zaradi neugodnih vremenskih razmer stopnje samooskrbe pri vseh pomembnejših rastlinskih proizvodih nižje kot leto poprej. Pri živalskih proizvodih so v primerjavi s stopnjami samooskrbe z rastlinskimi pridelki dosežene stopnje samooskrbe višje in nekoliko stabilnejše, a še vedno vzbuja skrb to, da je samooskrba s prašičjim mesom manj kot 40-odstotna, glede na to, da Slovenec na leto poje okrog 38 kilogramov prašičjega mesa, medtem ko govejega le 21 kilogramov.

Štajerski tednik

Povpraševanje po lokalnih izdelkih se povečuje

Seveda gre samooskrba z roko v roki s povpraševanjem domačega potrošnika. Kmetijsko ministrstvo si zato s posameznimi sektorji (na primer mlečnim, mesnim, sadjarskim) s promocijo lokalne hrane prizadeva povečati povpraševanje, saj potrošnika obvešča o tem, kakšne so koristi uživanja lokalne hrane tako za naše zdravje kot širše – za družbo, okolje in gospodarstvo. Rezultati javnomnenjskih raziskav kažejo, da se Slovenci teh dejstev vse bolj zavedamo. »Če primerjamo potrošniško raziskavo, ki je bila opravljena konec leta 2017, z izhodiščno raziskavo pred začetkom kampanje 2016, zaznavamo napredek. Ugotovili smo, da se slovenska živila večkrat znajdejo v nakupni košarici,« so povedali na kmetijskem ministrstvu. »Pogostost nakupa lokalnih proizvodov je narasla za 11 odstotkov.« Prav tako se je povečal delež tistih, ki menijo, da je lokalna hrana kakovostna in zaupanja vredna, in tudi tistih, ki vedo, da shema Izbrana kakovost Slovenije zagotavlja slovensko poreklo in kakovost.

A eno so podatki, resnična slika pa je žal, vsaj na področju zelenjave, precej drugačna, opozarja zelenjadar Branko Majerič. »Z vso odgovornostjo lahko trdim, da se samooskrba z zelenjavo, ki je zrastla na slovenskih njivah, zmanjšuje in so številke mnogo nižje od prikazanih.« Vzrok za klavrno stanje zelenjadarstva ni le v povpraševanju, temveč v nepoštenih praksah in zakonodaji, ki to dovoljuje.

Slovenski zelenjadarji hirajo

Slovenec naj bi po izračunih statističnega urada in kmetijskega inštituta pojedel okrog 113 kilogramov zelenjave na leto (leta 2000 le 78 kg). Glede na podatke o samooskrbi je le polovica slovenske, za okrog 123 milijonov evrov vrtnin pa uvozimo. Zakaj torej zelenjadarji ne izkoristijo potenciala, ki se kaže v vse večji potrošnji zelenjave?

»Z vstopom v EU se je začelo slovensko zelenjadarstvo podirati. To se seveda ne kaže na trgovskih policah, kjer je množica slovenskih pridelkov in izdelkov, a niso nujno tudi slovenskega porekla,« opozarja Branko Majerič, zelenjadar iz Moškanjcev in predsednik zelenjavne verige. In tukaj je srž problema, poudarja. Slovenska zakonodaja namreč dopušča, da je slovenski izdelek tudi tisti, ki je pri nas zgolj prepakiran ali obdelan, ni pa nujno, daje zrastel na slovenski zemlji.

»Paprika, pripeljana od drugod in tukaj vložena ali prepakirana, je po naši zakonodaji slovenska. To je zavajanje potrošnika, za to pa smo krivi sami in naše nadzorne službe, ne Evropa in odprti trg. Ključno pri zelenjavi je ravno poreklo – kje je pridelana, saj pridelovalni pogoji in tudi predpisi vplivajo na hranila, ki jih vsebuje zelenjava, ki jo da človek v usta. V Bolgariji in Sloveniji namreč nimamo enakih predpisov in nadzora. Na tem področju smo resnično pravi iceki,« je dejal.

Sledljivost – od njive do police

Majerič nadalje meni, da inšpekcijske službe ne bi smele kontrolirati le nalepk s podatki o izvoru zelenjave, temveč naj preverjajo sledljivost od njive do police. »Pridelovalce slovenskega česna lahko strnemo na eni fotografiji, a imamo slovenskega dobavitelja, ki ga ne poznamo, in zalaga vse trgovske centre, pa nihče ne more narediti nič.« Nepoštene prakse domačih predelovalcev in trgovcev, pritisk tujih izdelkov v okviru tujih trgovskih verig, pomanjkljiv nadzor – vse to se kaže v manjši samooskrbi z resnično slovenskimi pridelki. Že zdaj pa smo prišli po Majeričevem prepričanju na usodno točko: »Če nam jutri zaprejo meje, smo v enem tednu lačni. In tukaj smo zgrešili smer. Če bi dali poudarek samooskrbi z našimi pridelki, in ne izvozu, bi bilo stanje v zelenjadarstvu in na drugih kmetijskih področjih povsem drugačno.«