Novice Svet24

A sindrom ADHD si prav gotovo zasluži ta bombastični naziv. Po naše »motnja aktivnosti in pozornosti«ali »hiperkinetična motnja« je postala stalnica delovnega vsakdana vsakega šolskega pedagoga. V Ameriki raziskave trdijo celo, da naj bi za tako diagnozo trpelo kar 14 odstotkov vse šolske populacije. Pri nas se z njenimi simptomi spopada med štiri in sedem odstotkov šolarjev, kar je seveda še vedno ogromna številka. In seveda povod za odločno ukrepanje, saj so genetsko bolj nemirni in vihravi otroci v našem sistemu praviloma povsem izgubljeni.

Zdravniku in psihoterapevtu Viljemu Ščuki mnogi kolegi izkazujejo spoštovanje z nazivom »starosta slovenske pediatrije«. Sam se mnogo skromneje raje opiše kot »zdravnik, ki ne zna nehati«. Prejemnik listine Frana Milčinskega za usposabljanje oseb z vedenjskimi motnjami in prestižnega Derčevega priznanja za življenjsko delo bi sicer lahko užival v zasluženem pokoju. A neprimerno raje še vedno vztraja v svoji ordinaciji in se trudi drugačnim otrokom dajati podporo pri shajanju s čedalje bolj poblaznelim tempom modernega življenja. Za vse vihrave otroke iz prvega odstavka, pa tudi za njihove starše in vse dobronamerne pedagoge, je sklenil napisati tudi knjigo, v kateri je strnil izsledke svojega življenjskega boja z zahrbtnim prekletstvom po imenu ADHD.

Šimen Zupančič

Vaša prihajajoča knjiga, neke vrste vodnik po motnji ADHD, se bo imenovala Takšni pač smo. Kaj ste hoteli bralcu sporočiti s tem naslovom?

Da smo ljudje z ADHD drugačni od drugih. Drugačni pa ne pomeni slabši, temveč preprosto drugačni. Z nekoliko drugačnimi merili, absolutno nepodredljivi, »težki« in težje sprejemljivi za tiste, ki se radi podrejajo. V nas je ostalo nekaj zelo zelo prastarega, značilnega za jamskega človeka izpred sto tisoč let. Takrat je človek preprosto moral biti divjak – torej hiter, impulziven in tekmovalen – da je lahko preživel. In če je v nas ostalo kaj teh lastnosti, so lahko zelo koristne. Ne samo za posameznika, temveč tudi za družbo. Ker se v tej impulzivnosti lahko skriva izjemna ustvarjalnost, tako pri moških kot pri ženskah.

In ko rečete »takšni pač smo«, hočete povedati …

Da nas je takšne treba sprejeti, saj bomo taki tudi ostali. Le delno se bomo lahko podredili prevladujočim družbenim normam. Kar je, naj še enkrat poudarim, lahko za družbo zelo zelo pozitivno. Med nami je bil recimo tudi imenitni začetnik Appla Steve Jobs. Nemiren, impulziven in drugačen. Prepirljiv, ampak izjemen inovator.

Hm, nisem prepričan, da je bil Steve Jobs za našo družbo pod črto ravno koristen.

Potem pa lahko najdeva mnoge druge primere v zgodovini, ki vam bodo bolj všeč. Tudi Mozart, Einstein in Edison so imeli recimo ADHD. Njim najbrž ne ugovarjate?

»Šola vzgaja predvsem delovno silo, ki bo kapitalistu proizvedla dovolj dobička.«

Mi ne pride na kraj pameti.

Vsem trem je sindrom ADHD pomagal, da so lahko s svojo drugačnostjo iz sebe potegnili največ. »Normalni« ljudje – torej tisti, ki kažejo veliko dovzetnost za socializacijo in upogljivost, družbi ne prinašajo napredka. Za povrh pa šolski sistem masovno vzgaja študente, ki morajo biti zelo uradniško usmerjeni. Osnovno vodilo v slovenski šoli je: »Točno tako je in nič drugače!« Kar je povsem umetno pravilo. Resnica je zelo individualna reč in prav gotovo obstaja več resnic, ne samo ena. Je pa žal v sistemu ostalo zelo malo učiteljev, ki bi znali ceniti drugačnost. Večina se ob drugačnih otrocih čuti zelo ogrožena.

Za ljudi z diagnozo ADHD ves čas uporabljate prvo osebo množine, in to povsem upravičeno. Kot otrok ste tudi sami trpeli za to potencialno uničujočo boleznijo.

Kolikor so bili časi po vojni surovi, so nam bili ADHD-jevcem na neki način vseeno bolj naklonjeni kot današnji. Sam sem v šolo hodil pri nunah, te so bile zelo stroge. Če sem bil nemiren, so me dale včasih tudi klečati na sol, učence so po prstih tolkle s palico … A obenem so bile zelo človeške. Torej so nam znale ob pravem trenutku položiti roko čez ramo in nas v duhu največje dobronamernosti nagovoriti kot človeška bitja. V obdobju Jugoslavije smo bili v mojem delu Primorske bolj na obrobju, kar je bila zame osebno spet sreča. Zakaj? Ker nam je maršal za učitelje poslal tiste bolj neubogljive in zelo nabrite ljubljanske učitelje, na katere se v časih informbiroja ni mogel zanesti. Tudi oni so bili zelo strogi in zelo človeški.

Strogi, vendar človeški: to je torej recept za optimalno vzgojo?

Tako. Predvsem pa dosledni. Natanko to, kar staršem in učiteljem manjka danes. Seveda se moramo ob tem takoj vprašati, zakaj jim tega manjka?

Ker se dušijo od preobremenjenosti in upravičene paranoje?

Bravo, povsem ste zadeli. Šola pa je postala povsem spolitizirana. In to ne v skladu s politiko razvoja človekove osebnosti, temveč v skladu s politiko kapitala. Vzgaja se predvsem delovna sila, ki bo kapitalistu proizvedla dovolj dobička.

Tudi tega se bova še podrobneje lotila. A če se najprej vrneva na vašo bolezen, kako ste jo premagali?

Rešila me je disciplina. Ker sem se zelo trudil, da bi motnjo odpravil, sem zelo hitro napredoval. Če sam sebe discipliniraš, se ADHD zelo hitro razblini. Ko dobim danes v obravnavo kakega ADHD-jevca v, recimo, sedmem ali osmem razredu osnovne šole, mu rečem: »Poglej, če to res želiš, lahko motnjo odpraviva do srednje šole.«

Dejansko v letu ali dveh?

Tako. Dotlej lahko z motiviranim otrokom simptome tako zmanjšava, da bo lahko dobro funkcioniral v šoli. A vprašali ste me po mojem lastnem primeru. Kot sem že povedal, sem imel srečo z učitelji. Srečo pa sem imel tudi s starši. Moj oče me ni recimo nikoli udaril, a mi ni obenem tudi prav nič popuščal. Če nisem hotel jesti neke jedi, sem pač ostal lačen. Dovolil mi je, da sem šel naprej v šolo, vendar mi je zabičal: »Ob prvi negativni oceni prideš nazaj domov delat v delavnico!« In vedel sem, da misli povsem resno. Zato sem se v šoli resnično potrudil. Ko sem leta 1949 v gimnaziji dobil prvi cvek – bilo je pri botaniki, bi moral ob četrtletju domov torej nesti papir z negativno oceno. Zato sem ravnatelja poprosil, ali bi bil lahko še enkrat vprašan.

In vam je dovolil?

Najprej je samo strmel vame in rekel, da so ocene pač že zaključene. Nakar sem mu kar naravnost povedal: »Vi ste tisti, ki določite, ali so ocene zaključene ali ne. In zato ste v tem primeru vi tisti, ki odločate, ali bom lahko ostal v šoli ali ne.« Na srečo je bil ta ravnatelj še en srčen in razumen človek, na katerega sem naletel v procesu svoje vzgoje.

Ves čas poudarjate disciplino in močno zdravo avtoriteto. Recimo, da kateri od naših bralcev sumi, da bi lahko njegov otrok trpel za ADHD. Kako naj ukrepa?

Sam kot terapevt najprej raziščem genetsko sliko širše družine za nekaj rodov nazaj, da ugotovimo, ali je kdo od bližnjih trpel za čim podobnim. To nam lahko zelo pomaga pri potrditvi diagnoze. Potem pa je seveda treba pogledati, kako živi otrokova družina. Torej predvsem, kakšna je kulturna raven otrokovega okolja. In če je ta raven pomanjkljiva, skušam starše vzpodbuditi, da otroka peljejo tudi v gledališče, ne samo na nogometno tekmo.

Zakaj je to tako pomembno?

Ker je treba takega otroka čim bolj in čim prej civilizirati. ADHD je zelo dobro obvladljiv, če je okolje civilizirano. Bolj ko je primitivno in razpuščeno, težje je shajati. Mene je s kulturnega vidika najbolj socializirala moja mati in s tem zame storila res ogromno. No, mlade ADHD-jevce pa je izjemno pomembno tudi čim prej spraviti v urejeno športno udejstvovanje, da se na ta način naučijo regulirati svoje možgane.

Je glede te diagnoze velika razlika med spoloma?

Pri obeh spolih je približno enako prisotna. Le da je pri fantkih nekje štirikrat pogosteje opazna kot pri deklicah. To pa zato, ker je pri fantkih praviloma bolj usmerjena navzven, torej so vzkipljivi in divjajo tudi po strehah, če le lahko. Deklice pa motnjo ponotranjijo. Sam sem trpel za to slednjo, bolj žensko obliko motnje. Torej hiperkinetičnosti nisem kazal navzven, temveč sem jo usmerjal navznoter. Navzven sem bil miren, notri pa strahovito vročičen in tesnoben.

Hočete reči, da obstaja veliko ljudi z ADHD, ki sploh ne vejo, da ga imajo?

Tako je.

Kakšni so znaki te navznoter potisnjene, »dekliške« oblike?

Znojenje rok, grizenje nohtov, slabo spanje, močenje postelje, povišana želodčna kislina, intoleranca za laktozo in škrob, alergije, izpuščaji, jokavost … Nabor simptomov je sila širok. Samo primerna strokovna obdelava pa lahko določi, ali gre res za ADHD ali za kaj drugega.

Vam je bolezen uspelo že v otroštvu povsem premagati?

Reciva takole: toliko malo, kot je ostalo motnje v meni, mi danes predvsem pomaga, da lahko drugim učinkoviteje pomagam, da se rešijo. V meni je sicer še vedno nekaj nemira, ki pa nosi v sebi izjemno ustvarjalnost in željo po pomoči drugim.

Kaj pa tako imenovana zdravila? So antidepresivi sploh res zdravila? Ali prej samo blažila?

Hja, ta zdravila so psihostimulansi – torej droge, ki so lahko v veliko potuho lenobi. Sam bi jih predpisal v najtežjih primerih, drugače pa bi se jim veljalo izogibati. Dolgoročno je učinkoviteje, če se skušamo mladostniku približati po človeški plati, se z njim veliko pogovarjati in v njem odkriti dobre lastnosti.

Mu, kot vaše nune, položiti roko okrog ramen?

In mu pomagati okrepiti samopodobo. Na ta način lahko strokovnjak doseže marsikaj. Seveda pod pogojem, da je ne samo strokovnjak, ampak tudi človek. Samo to, da je prišel z medicinske fakultete s samimi odličnimi ocenami, žal ni dovolj.

Ko pravite »človeškost«, kaj s tem pravzaprav mislite?

Recimo to, da vem, da imate rjave oči.

»Čedalje ožji nabor bogatašev postaja vse bogatejši in obenem vse bolj bolan. In temu seveda ustrezajo taki državljani, kot jih ustvarjajo moderne šole: pasivni, upogljivi, nebogljeni in povsem nevešči kritičnega mišljenja.«

O, pa jih imam res!

In da jaz to vem, je dokaz, da sem res prisoten, ko se z vami pogovarjam. In da mi ni vseeno za vas. Kar je za človeka v težavah že samo po sebi zdravilno. Tole z vašimi očmi je seveda zelo banalen primer. Ampak ko je naša uradna medicina iz svoje orožarne zabrisala psihoterapijo, je sama sebe zelo osiromašila.

Zdaj pa se morava seveda dotakniti tudi šolskega sistema. Že petdeset let se trudite s svojimi predavanji in predlogi obrniti sistem v malce bolj humano smer, pa se glede na stanje zdi, da vas arhitekti sistema nočejo in nočejo slišati.

Ideal šole za zdaj ostaja tisti iz antične Grčije, kjer je Platon v svojo šolo jemal samo tiste, ki so želeli biti dobri tako v športu, matematiki kot pesništvu. To je bila torej šola, ki je vzgajala telesno, umsko in duhovno. Moderna šola se je od tega žal povsem oddaljila. Pedagogika je bila na žalost vedno cokla politike: orodje za vzgojo delavcev za potrebe kapitala, torej sužnjev. In zato tudi noben pedagoški strokovnjak pri svojem delovanju ni bil še nikoli tako svoboden kot recimo že zdravniki.

Kaj mislite s tem?

Naj vam povem, kako je bilo, ko sem sam študiral medicino na ljubljanski fakulteti. Samo nekaj fantov in deklet iz letnika je bilo članov partije, drugim se nam s tem preprosto ni bilo treba ukvarjati. Za študente pedagoške fakultete pa je bilo članstvo tako rekoč obvezno. Tisti, ki so oblikovali nove rodove, so morali biti nujno spolitizirani, tako, kot je hotela država. Tudi danes nanje zelo pazijo, le da z nekoliko drugačnimi mehanizmi. Verjemite, da ni pri nastavljanju dekanov nič prepuščeno naključju.

Hočete reči, da se naša šola nič ne izboljšuje?

Prav nič. Učitelji imajo sicer nekaj več teoretičnega znanja kot včasih, a v praksi je stanje celo še slabše.

Bojim se, da imate prav. Neka moja znanka se vas spominja izpred tridesetih let, ko vas je kot osnovnošolska učiteljica slišala predavati na svoji matični šoli. »O, kakšen krasen človek je to bil – kakšne napredne reči nam je govoril!« je prav zažarela, ko sem ji omenil, da se bom v kratkem pogovarjal z vami. S tem da je zelo zgovorno, da je ta neskončno poštena in dobronamerna oseba potem precej kmalu za vedno zapustila slovensko šolstvo. Pravi, da preprosto ni mogla več sodelovati v tisti mesoreznici, ki je male ljudi sistematično spreminjala v zgledne davkoplačevalce, ki prenesejo vse, celo vsebino večernih poročil.

To ste zelo lepo strnili. In ob tem se moramo kot vedno spet vprašati predvsem: Komu to najbolje služi? In odgovor je seveda na dlani. To najbolje služi čedalje ožjemu naboru bogatašev, ki postajajo vse bogatejši in obenem vse bolj bolni. Tudi nanje se namreč trudim gledati predvsem kot terapevt. Ne vejo več, kaj bi s svojim denarjem, pa lahko razmišljajo samo o več in več. Kaj je to drugega kot bolezen, zelo huda bolezen? In tej bolezni seveda ustrezajo taki državljani, kot jih ustvarjajo moderne šole: pasivni, upogljivi, nebogljeni in povsem nevešči kritičnega mišljenja. Leto za letom… In tako smo počasi prišli do točke, ko Slovenci ne znamo niti več zgraditi 27 kilometrov železniške proge. Lepo vas prosim!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.