»Odkar sem pred tremi leti 'izpregel' na železnici, kjer sem kot strojevodja delal 35 let, sem se posvetil čebelam,« pove Peter Flis iz Šmavra v trebanjski občini. Še preden je postavil čebelnjak, si je v knjižnici izposodil strokovno literaturo in dobro preučil vsako knjigo posebej.
»Skrbno sem najprej vse prebral, potem pa sem se začel prijavljati na vse čebelarske seminarje, kar jih je bilo po Sloveniji. Šele potem sem nabavil čebele. No, po tistem sem si ponovno izposodil knjige in jih prebiral pri panjih. Še vedno se izobražujem v tej smeri,« o svojem resnem pristopu do čebelarstva priča naš sogovornik.
Preroški dedek
Sam je nasproti hiše postavil tudi čebelnjak, ki stoji na vodi, saj je s tem zaščiten pred mravljami. Pojasni, da si v računalnik skrbno beleži vse pomembne podatke o čebeljih družinah. Čeprav se na prvi pogled zdi, da se je s čebelami srečal šele zdaj, pa to ne drži. »Moj stari ata je imel čebele, čebelaril je v kranjičkih. To so bili majhni panji brez okvirčkov. Ko sem bil star štiri leta, je bila moja naloga, da sem čebelam v glinenih posodah, pokritih s pušpanom, nosil vodo. Stari ata mi je takrat rekel: 'Pob, ti boš čebelar!' No, po 50 letih sem pa res.«
Čebelam posveča večino svojega časa. Želi si, da bi nekoč ljudje lahko počivali v njegovem čebelnjaku. »V natrpanem urniku to potrebujejo. Brenčanje, vibracije čebel in vdihovanje aerosola iz panja,« našteva blagodejne učinke bližine čebel. »Sam že uživam v apiterapiji, ki vključuje kakšnih 15 pikov na dan,« hudomušno omeni.
