»Ne smemo dopustiti, da bodo novejše države članice postale odlagališče izdelkov slabše kakovosti. Očitno lahko govorimo ne le o Evropi dveh hitrosti, ampak tudi o Evropi dveh kakovosti. Takšno prehransko razlikovanje med prvo- in drugorazrednimi državljani v Evropi je nedopustno,« pravi Igor Šoltes. A kljub vsem prizadevanjem Evropske unije za varstvo potrošnikov ter zakonodaji se v praksi pojavljajo razlike. Zveza potrošnikov Slovenije je lani izvedla primerjavo 36 vzorcev (18 parov). »Med drugim smo primerjali čokolado milka, kokakolo, rio mare. Zanimivo pri čokoladi je, da je bila na slovenskem trgu čokolada iz Bolgarije, ki je vsebovala več aditivov kot avstrijska,« je povedala predsednica zveze potrošnikov Breda Kutin.
Breda Kutin, predsednica ZPS: »Veste, kje v Evropski uniji so najnižje cene? V Bolgariji, Romuniji? V Nemčiji! Če bi ponudniki res prilagajali ceno na osnovi kupne moči, potem se take stvari ne bi dogajale.«
Na račun dodatkov služi farmacija
Ko govorimo o dvojni kakovosti, industrija pogosto ponudi argument, da ne gre za različno kakovost, ampak samo za prilagajanje specifičnim okusom potrošnikov, je dejal Šoltes. »A težko sprejmemo tako utemeljitev. Je okus 100 milijonov Evropejcev iz vzhodnoevropskih držav res tako edinstven, da si želimo več umetnih sladil, umetnih arom, več maščob in manj sadja? Kdo kuje dobiček z dodajanjem sladkorja, aditivov …? Na koncu industrija, ki sliši na ime farmacija. »Če pokleknemo pod bremenom svobodnega trga brez vsakršnega nadzora, lahko to povzroči zelo hude in dolgotrajne posledice, zato so nujni ustrezni in učinkoviti ukrepi,« je poudaril Šoltes.
Vemo, kaj vnesemo v telo?
Trgovci seveda na police ne zlagajo izdelkov, ki ne bi ustrezali predpisom, vendar kot opozarja Martina Topolovec iz Župečje vasi pri Kidričevem, ki goji različne vrste zelenjave, bi se morali vprašati, kaj vnesemo v telo. »Narava nam vedno znova in znova na pot postavlja nove izzive. Ali nam težave povzročajo vremenske neprilike ali naravni škodljivci. Že zaradi vsega tega ne vem, kako priroma krompir iz Egipta in se nato prodaja po 40 centov. Si sploh pokrijejo stroške transporta, kje so stroški pridelave? Pa primer zelja, koliko dela je potrebnega, nato pa se prodaja po mizernih cenah. Domači pridelovalci nikakor ne moremo cenovno tekmovati s trgovci, potrošniki pa za zdaj še tudi ne cenijo lokalno pridelane zelenjave, ki je utrgana ali odrezana pred njimi. Slej ko prej pa se bodo morali vprašati, kaj po zaužitju hrane ostane v telesu.«
Ekonomist Marko Hočevar o varčevanju
Zdaj velja formula, da od tržne cene odštejejo dobiček, iz zneska, ki ostane, pa morajo narediti izdelek. Torej varčujejo na stroških materiala in proizvodnje.
Soja in vitamini za hitrejšo rast živali
Letaki in oglasi potrošnike navadno vabijo tudi z akcijskimi cenami mesa. »Vsi trgovci propagirajo slovensko meso, vendar zagotavljanje takšnih količin slovenskega mesa ni mogoče, saj imamo samo 30-odstotno samooskrbo s prašičjim mesom. To je metanje peska v oči potrošnikom. Žal pa ti še vedno gledajo na ceno, čeprav se potem, ko okusijo razliko med kupljenim mesom v trgovini in na kmetiji, vrnejo. Namreč dejstvo je, da meso iz tujine, ki dosega nižje cene, vsebuje več vode, vzrejeno je v najkrajšem možnem času s pomočjo soje in vitaminov, saj na primer prašiči s 30 na 110 kilogramov zrastejo v treh mesecih, sicer se jim takšna računica ne izide, na kmetiji pa to obdobje traja sedem mesecev,« je povedal Peter Čelofiga iz Spodnjih Jablan. Dodal je, da je zaradi načina vzreje domače meso malenkost dražje od tistega v trgovskih centrih, je pa slovensko in pravega okusa.
