Najpogosteje »igro vodi« želja po denarju, odvisnost, neredko jih v zapor pripelje naivnost. Za deviantnim obnašanjem so pogosto spolne zlorabe že v otroštvu, premalo ljubezni v družini, kasneje pa slepa ljubezen in nasilni partnerji. In zopet denar, moč, oblast. Kar nekaj izpovedi v knjigi je tudi kritika odvetniškega dela. S Tadejo Glavica, ki je zelo podpirala nastajanje te knjige, smo spoznavali »ustroj« življenja v zaporu. Zagotovo ji ni bilo lahko odpreti vrat, saj je zapor, še zlasti ženski, povezan s težko stigmo.
Zdi se, da je funkcija direktorice ženskega zapora Tadejo Glavica dobesedno »poiskala«; na eni strani zakonski okviri in visoka profesionalnost, na drugi toplina, želja in volja pomagati pri resocializaciji zaprtih žensk, jih usposabljati za življenje na prostosti, jih spodbujati za vključitev v družbo in dostojno življenje. Ženski zapor na Igu vodi od začetka leta 2016, sicer pa je na Generalnem uradu Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij zaposlena že od konca študija na pravni fakulteti; bila je tudi svetovalka za vodenje upravnih in drugih postopkov. Večina njenega dela je bila usmerjena na področje varstva pravic zaprtih oseb.
Pogovor z njo je »zmehčal« vse tesnobne občutke, ki človeka spremljajo ob prihodu v to institucijo. Ženski zapor je v gradu, okoli katerega ni ograje, v parku pred gradom pa je bilo živahno; ženske – od zelo mladih do starejših – so urejale zelenice, čistile … Oblečene so bile »normalno«, tako da se ne ve, katera je katera. Čim več obsojenkam, ki so sposobne za delo, ga skušajo omogočiti in pri tem upoštevajo tudi njihove želje. Delo opravljajo v okviru Javnega gospodarskega zavoda Rinka (predvsem papirna galanterija) ter pri t. i. hišnih delih – v kuhinji, pralnici, knjižnici, na vrtu. Postorijo marsikaj, pleskajo, tudi ploščice so polagale, prenovile so knjižnico, obnovile pohištvo … Marsikatera doživlja delo kot terapijo.
V grad sem seveda vstopila po proceduri, direktorica pa mi je prijazno pomahala že izza železnih vrat. Popeljala me je od zgornjega nadstropja, kjer sta zaprti oddelek in oddelek za pripornice, skozi polodprti in odprti oddelek do delavnic, pralnice, knjižnice. Srečevali sva zapornice in za vsako je imela kakšno spodbudno besedo. V eni od sob je starejša ženska »pristavila svoj lonček« in povedala, da je v tej sobi že od začetka in da upa na predčasni izpust. V pristojnosti direktorice je, da to omogoči. »Tega je kar nekaj, toda tiste, ki so deležne predčasnega ali pogojnega odpusta, si ga same zaslužijo.«
V zaporu je prostora za 103 zaprte osebe, trenutno jih je 87. Najstarejša jih šteje 77 let, najmlajša 23. Štiri obsojenke prestajajo zapor ob koncu tedna (lani jih je bilo šest).
Grad, v katerem je ženski zapor, je star več kot 500 let in je arhitekturno neprimeren, nefunkcionalen ... Z načrtovanim projektom obnove, ki ga vodi ministrstvo za pravosodje, si obetajo pomembno izboljšanje bivalnih razmer.
Različni režimi
Zaporno kazen prestajajo v treh režimih: zaprtem, polodprtem in odprtem, ki se med seboj razlikujejo po stopnji nadzora in ugodnosti. Najbolj so varovane obsojenke v zaprtem režimu; čas za bivanje na prostem lahko preživljajo samo na notranjem dvorišču zavoda, po načelu postopnosti pa si praviloma lahko pridobijo do tri proste izhode na mesec. V polodprtem režimu se lahko gibajo tudi v parku, ki sodi k zavodu, na mesec lahko dobijo štiri proste izhode. Nadzor nad obsojenkami v odprtem režimu pa je samo občasen, imajo do pet prostih izhodov na mesec. »Od 76 obsojenk jih je trenutno 33 na zaprtem režimu, 27 na polodprtem in 16 na odprtem. Do polodprtega ali odprtega pridejo zapornice postopno; ko jim lahko zaupamo, da ga ne bodo zlorabile. In ko pridobijo bonitete, jih nočejo več zapraviti,« je povedala direktorica. So pa tudi zapornice, ki vso zaporno dobo preživijo na zaprtem režimu – ker se ne prilagajajo, ne sodelujejo, povzročajo težave … Taka je bila Ema, njena zgodba je pod psevdonimom objavljena v knjigi Začasno bivališče Na grad 25. Zgodaj je zapadla v odvisnost, s to so bile povezane kraje, vedno je imela »napačne« partnerje … Večletna kazen ji je bila še podaljšana zaradi napada na pravosodno policistko. Tudi sama zase je dejala, da je zelo konfliktna. Imajo pa tudi poseben, še strožji režim, ki velja za pripornice; celo obroke dobijo v sobo, saj morajo biti ločene od drugih obsojenk. Praviloma morajo biti ločene tudi pripornice sostorilke v istem kaznivem dejanju.
Prebujanje pomladi
Ob prebujanju narave je verjetno doživljanje zapora še težje. Še zlasti za tiste v zaprtem režimu, ki lahko razcvet pomladi spremljajo le skozi okno sobe. Zato se je letos direktorica odločila, da – glede na varnostno oceno – tudi njim omogoči dnevno bivanje na prostem v parku, ki sodi k njihovemu zavodu, in ne več samo na betonskem dvorišču med debelimi grajskimi stenami. S tem je prevzela nase ogromno odgovornost, o kateri je prej temeljito premislila in jo skrbno analizirala. Seveda so zapornice odločitev navdušeno sprejele; biti sredi zelenja in cvetja je bilo zanje veliko darilo, ki ga znajo ceniti. »Kaj je svoboda, spoznaš šele, ko si tu notri,« je v knjigi dejala Ema.
Zapor in oddaljenost od doma ženske velikokrat spravljata v hudo stisko – bremenijo jih občutki tesnobe, nemira, krivde in samoobtoževanja.
Število zapornic se povečuje
»Težko rečem, kaj je vzrok, verjetno tudi strožja kaznovalna politika, na drugi strani spremenjena vloga ženske v družbi …« je razmišljala Tadeja Glavica. Nekatere so v zaporu tudi zato, ker niso bile kos vlogi direktorice v domačem podjetju, nekatere so v kazniva dejanja zašle zaradi naivnosti, druge iz sle po denarju, kot odvisnice ali iz nemoči, da bi se uprle avtoritativnemu partnerju ali drugim izkoriščevalcem. »Zapor je lahko umik iz okolja z drogo, od ljudi in okoliščin, ki so jih privedle do kaznivih dejanj. Kljub rešetkam je lahko to priložnost za streznitev, soočenje in s tem korak v pravo smer.« Za nekatere pa je lahko rešitev tudi v smislu preživetja – tu imajo zagotovljeno hrano (z možnostjo dietnega in vegetarijanskega jedilnika), pa posteljo, kopalnico, šampon, milo, zdravstveno oskrbo, obleko … Na drugi strani so premožnejše zapornice, kar je – zelo so urejene – vidno že na prvi pogled. Ganljiva je zgodba iz knjige o sinu najstniku, ki ga je rejnica pripeljala na obisk k mami; brskal je po žepu in nato mamo prosil, naj zapre oči. Pričakovala je, da ji bo dal bonbon, pa ji je v dlan stisnil pet evrov, da bo imela za priboljšek. Tako kot zunaj je tudi v zaporu razslojevanje. Nekatere si vzamejo pravico do neformalnega vodenja skupine in v povezavi s temi »šeficami« je v knjigi zgodb iz zapora precej grenkih zapisov. Direktorica je povedala, da tako obnašanje izhaja iz potrebe po moči in vplivu. »Težava pa je tudi, ker so bile zaprte pogosto deležne nasilja že pred nastopom kazni, in to izrazijo z vedenjem, ki so ga poznale od prej. V zaporu pridejo te težave bolj do izraza. Je pa odklonsko vedenje lahko tudi klic na pomoč.«
Ko med ženskami zavre
Da, med ženskami v zaporu prihaja tudi do napetosti, medsebojnega obračunavanja, žalitev, celo agresije. »Vzroki za nesoglasja med njimi, ki pripeljejo do vpitja, zmerjanja, groženj, redko pa do fizičnih obračunov, so različni: generacijske razlike, simpatije in antipatije, različne delovne in higienske navade, različni interesi, tudi kraje. Seveda jih usmerjamo k strpnim in spoštljivim odnosom; so pa zapornice v ranljivejšem položaju že zato, ker je osebni prostor tu manjši, same si ne morejo izbirati sostanovalk, morajo se prilagajati, še posebej ker bivajo v večjih skupinskih sobah.«
Sicer imajo na voljo veliko strokovne pomoči – pedagoško, psihološko, socialno delavko, medicinsko sestro, delovne inštruktorje. Pomembno vlogo imajo pravosodne policistke in policisti; z njimi so 24 ur in rešijo marsikatero stisko. »Včasih je dovolj že, da si vzamejo čas in jih poslušajo, še posebej so tu pomembne pravosodne policistke, saj ženska ženski lažje prisluhne.« Tudi v knjigi mnoge zapornice opisujejo pravosodne policistke kot dobre angele, ki jim pomagajo in jih spodbujajo. »Služba v zaporskem sistemu je odgovorna, stresna in naporna, še posebej ob kadrovskem primanjkljaju. Zato skrbimo za dobre pogoje pri delu, strokovna usposabljanja in izobraževanja, imamo posluh za usklajevanje službenega in družinskega življenja, ob stresnih situacijah pa zaposlenim omogočimo tudi psihološko pomoč.« Tadeja Glavica je poudarila, da je za sodelovanje hvaležna tudi prostovoljcem in društvom, ki z njimi sodelujejo.
Stiske, krivda, samoobtoževanje …
Zapornice pridejo na Ig same, včasih v spremstvu domačih, redko jih tja privedejo. »Da sem prišla v zapor, sem se zavedala šele, ko so se zaprla železna vrata in so moji otroci zajokali …« je napisala Shia. Sedaj je že na svobodi, je pa zapor izbrala za predstavitev svoje prve pesniške zbirke. Z razlogom. Potem ko je v zaporu prišla »malo k sebi«, je prebrala celo knjižnico, se vključila v delo in se rešila preteklega bremena. »Prestajanje kazni in oddaljenost od doma ženske velikokrat doživljajo kot hudo stisko; z občutki tesnobe, nemira, krivde in samoobtoževanja. Še zlasti hudo je za mame in njihove otroke. Prestajanje kazni mora zato vključevati posebne programe za ženske, z možnostjo vključevanja njihovih otrok,« je razložila Glavica. Obiski z otroki so v posebni otroški sobi z igrali, enkrat mesečno organizirajo mavrični dan, ko so skupaj mame in njihovi otroci.
Mamila v telesnih odprtinah
Sliši se, da je v zaporih precej mamil, tudi na Igu. Kako je to možno? »Prinašajo jih tudi v telesnih odprtinah, teh pa ne smemo pregledovati. Sicer pa nadzorujemo in onemogočamo vnos mamil ali česar koli drugega, zato so, ko obstaja ta nevarnost, obiski za stekleno pregrado. Kar nekaj je tudi zlorab zdravil, ki jih predpišejo zdravniki, še zlasti pri psihiatrični terapiji. Bolnica recimo zdravila ne zaužije, ampak ga proda.« Na marsikaj morajo biti pozorni – tudi na britvice, nože ...
Delovna terapija je zlata vredna za tiste, ki se ne morejo vključiti v druge oblike dela v zaporu.
Direktorica mi je pokazala še prenovljeno ambulanto, kjer imajo dvakrat na teden splošno ambulanto, dvakrat na mesec prideta v zavod psihiatrinja in zobozdravnik, mesečno pa prihaja tudi ginekologinja. »Vesela sem, da smo uspeli urediti ta prostor; še nedavno se namreč skoraj ne bi smel imenovati ambulanta.«
Kaj pa potem?
Nekatere obsojenke v zaporu ponovno vzpostavijo stik z domačimi, so pa tudi take, ki se nimajo kam vrniti. Vsem pa v zaporu ponujajo pomoč in v sodelovanju s centri iščejo stanovanjske rešitve, možnosti za materialno varnost po prestani kazni. Direktorica je z veseljem povedala, da se trenutno šolajo tri obsojenke, ena na fakulteti za upravo, dve pa sta vključeni v izobraževanje odraslih. »Sodelujemo tudi v projektu Razvoj delovnih kompetenc zaprtih oseb, ki ga sofinancira Evropski socialni sklad. V tem okviru je lani sedem zapornic pridobilo nacionalno poklicno kvalifikacijo za čistilko, trenutno se jih deset izobražuje za kuharsko pomočnico. Za vse tem bo vključitev v življenje zagotovo lažja.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
