paradoks

Kam je zabredla slovenska prašičereja?

Mojca Zemljarič / Štajerski tednik
29. 3. 2018, 06.50
Posodobljeno: 29. 3. 2018, 07.01
Deli članek:

Prebivalec Slovenije po podatkih Statističnega urada RS (Surs, 2016) povprečno letno zaužije okrog 95 kilogramov mesa.

čg
Prašičerejci so izjemno nezadovoljni nad stanjem v panogi.

Od tega največ svinjine – dobrih 40 kilogramov, okoli 30 kilogramov perutnine in okoli 20 kilogramov govedine. Čeprav Slovenci najraje posegajo po svinjskem mesu, se ga v Sloveniji pridela najmanj.

Z nizko stopnjo samooskrbe s prašičjim mesom se Slovenija srečuje že kakšno desetletje. Pogled v prihodnost, da bi se stanje lahko izboljšalo, ni nič kaj obetajoč.

"MKGP podpira prizadevanja prašičerejske stroke in prašičerejcev, da se bistveno poveča vzreja kakovostnih plemenskih svinj in mladic ter posledično v Sloveniji rojenih pujskov za nadaljnje pitanje. Po podatkih statistike je stalež plemenskih svinj v zadnjem desetletnem obdobju na dobri tretjini, število skotenih pujskov pa ne dosega niti tretjine iz leta 2006. Med vzroki za takšno stanje je tudi problematika zdravstvenega stanja, ki se je po vstopu Slovenije v EU poslabšalo, in tudi v poslovnih odločitvah prašičerejcev, ki se namesto lastne vzreje pujskov ali nakupa doma rojenih pujskov odločajo za uvoz pujskov za pitanje iz držav EU," poudarjajo na kmetijskem ministrstvu.

Reja prašičev se je v letu 2017 ponovno znižala, stalež je bil najnižji po letu 1991. Vodja kmetijske svetovalne službe pri KGZS Zavodu Ptuj in strokovnjak za področje živinoreje Peter Pribožič poudarja, da je temeljni vzrok za takšno stanje upad čred plemenskih svinj. V Sloveniji rojenih prašičev je zelo malo. Rejci pitance uvažajo iz tujine. Če je nakupna cena pitancev relativno nizka, se ekonomika za rejca vsaj približno izide. Ko pa nakupna cena pitanca zraste, so hlevi slovenskih rejcev tudi prazni. Kar je seveda velika škoda. A bi bilo nesmiselno, da si z rejo ustvarjajo stroške, ki na koncu, ko bodo pitanca prodali, ne bodo pokriti. Po podatkih Sursa je bilo leta 1991, v času osamosvojitve, v državi 61.000 plemenskih prašičev, od tega približno polovica brejih plemenskih svinj, merjascev je bilo 1170. Največjo čredo plemenskih svinj je Slovenija premogla ob prelomu tisočletja: 67.500 glav, od tega 1944 merjascev, 15.300 nebrejih odraslih plemenskih svinj in nekaj manj kot 33.000 brejih. Okrog 17.000 je bilo mladic, od tega dobra polovica brejih. Po letu 2000 so se črede plemenskih svinj vztrajno zmanjševale. V desetih letih so se prepolovile. Leta 2010 je bilo v Sloveniji 35.000 plamenskih svinj, od tega odraslih brejih 16.000 in brejih mladic 3500. Najnižja stopnja je bila dosežena v letu 2016. Vsega skupaj je bilo v državi le še 20.125 plemenskih svinj: 891 merjascev, 4088 mladic (od tega polovica brejih) in 15.146 odraslih (od tega 9000 brejih). Po začasnih podatkih, ki jih vodi Surs, se je stalež lani sicer nekoliko izboljšal. Skupno se je povečal za okrog 1300 glav.

Minister strokovnjak za prašičerejo, a panoge ni postavil na noge

Slovensko kmetijsko politiko od leta 2010, z enoletno prekinitvijo, vodi Dejan Židan. Preden je Židan v vladi Boruta Pahorja postal kmetijski minister, je bil na čelu Panvite, pomurskega kmetijskega in mesnopredelovalnega giganta. V ministrovem uradnem življenjepisu, objavljenem na spletni strani ministrstva, zasledimo, da je že pred zaposlitvijo v Panviti svoje strokovno delo usmerjal v prašičerejo. Vodil je murskosoboško enoto Nacionalnega veterinarskega inštituta veterinarske fakultete, hkrati pa strokovno deloval na področju zdravja in razmnoževanja prašičev. Bil je urednik strokovne revije Reja prašičev. Konec leta 2003 je kot zunanji sodelavec ljubljanske veterinarske fakultete pridobil naziv strokovnega sodelavca za področje zdravja in razmnoževanja prašičev. Leta 2010, ko je prevzel vodenje kmetijskega resorja, je Slovenija s prašičjim mesom dosegala 52-odstotno samooskrbo, predlani 34-odstotno.

Zakaj, minister Židan, se prašičereji v času vašega ministrovanja godi tako slabo, če ste se pred prevzemom položaja dolga leta profesionalno ukvarjali prav s to branžo? Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) so v odgovoru na naša vprašanja navedli vrsto sistemskih in finančnih ukrepov, s katerimi so poskušali v minulih letih pomagati panogi. Med drugim so dodali: »Ocenjujemo, da je pomemben vzrok za slabe razmere v slovenski prašičereji stanovska in poslovna nepovezanost prašičerejcev, tako primarnih proizvajalcev med seboj kot tudi nepovezanost v verigi, ki bi morala bazirati na čvrstih in zavezujočih pogodbenih razmerjih med primarnimi proizvajalci in živilskopredelovalno industrijo, v nadaljevanju pa tudi s trgovino. Te povezave so v državah, kjer nakupujemo prašičje meso, urejene in čvrste. Prav tako je tam prisotna večja zavezanost trgovine, da prvenstveno odkupuje domače meso, ker to zahteva ozaveščeni potrošnik. Menimo, da se tukaj skrivajo poglavitni vzroki, ki jih je treba urediti, da bo slovenska prašičereja ponovno dobila vlogo, ki jo je v preteklosti že imela.«

čg
Leta 2016 se je v Sloveniji vzredilo 29.000 ton svinjine, uvozilo se je je 70 ton, 16 ton pa izvozilo. Slovenski potrošniki so zaužili 84.000 ton svinjskega mesa.

Bi bila rešitev shema Izbrana kakovost – Slovenija?

»Sektorji mleka in govejega ter piščančjega mesa, ki so že vključeni v skupno promocijo po Zakonu o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov in so hkrati vključeni v shemo Izbrana kakovost, imajo dobre izkušnje v trdnejših pogodbenih razmerjih med vsemi členi verige, od pridelave do trgovine. Prašičje meso še ni vključeno v shemo in promocijo, bi pa njihova participacija prav gotovo, po izkušnjah preostalih vključenih sektorjev, doprinesla k povezanosti verige od pridelovalca do trgovine. Glede na to, da Slovenci pogosto povprašujemo po prašičjem mesu in da je trend med potrošniki prav uživanje lokalne, slovenske hrane, je velika verjetnost, da bomo iskali slovensko prašičje meso, kar bi zagotavljala označba Izbrana kakovost – Slovenija. Razlogi za slabe razmere v slovenski prašičereji so tudi globalni. Slovenski trg s prašičjim mesom je močno podvržen predvsem razmeram na mednarodnih trgih s prašičjim mesom in trgih z žiti,« pravijo na MKGP.

Izjemno velik padec, s 64.000 na 54.000 plemenskih svinj, se je zgodil v letih 2003–2004. Od takrat je šlo v slovenski prašičereji vse le še navzdol. Na prelomu tisočletja je bila preskrba s prašičjim mesom še 80-odstotna, leta 2003 celo 86-odstotna. Slovenski pridelovalci so takrat pridelali 73.000 ton svinjine, danes je pridelajo manj kot 30.000 ton, samooskrba je 34-odstotna.

Strateški cilj glede na trenutne podatke ne more biti izpolnjen

Na ministrstvu so še pojasnili, da so si v strategiji slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020, ki jo je vlada sprejela pred štirimi leti, za prašičerejo zastavili precej ambiciozen cilj: približati se povprečni vrednosti samooskrbe v letih 2005–2007, ki je znašala 70 odstotkov. Ob dejstvih, da je za dosego cilja ostalo še leto in pol časa in da je bilo v slovenskih hlevih lani rekordno malo prašičev, so pričakovanja o dvigu samooskrbe s prašičjim mesom bolj ali manj pobožna želja.

Mar Židanu za male kmete res ni mar?

Še preden je Dejan Židan prvič sedel na stol kmetijskega ministra, je svetovalka malih kmetov iz Prekmurja Vera Krivec ob najavi njegove ministrske kandidature poudarila, da ne more verjeti, da je Židan sploh lahko ministrski kandidat. »Takoj ko je postalo jasno, da je v igri za ministra direktor Panvite, je po Prekmurju – vsaj po mojem telefonu – začelo brneti in vreti. Ne znam si predstavljati, da bi res postal minister,« je pojasnila za Pop TV in spletni portal 24ur, ki je takrat poročal: »Razlog je po njenem mnenju v tem, da Panvita nikoli ni znala 'ceniti žuljev malega kmeta'. Od njih je kupovala tako poceni, da jih je počasi, a vztrajno uničevala in se dokopala tudi do njihovih zastavljenih zemljišč.«