Novice Svet24

Slovenski evropski poslanec Milan Zver, ki pripada Evropski ljudski stranki (EPP), kjer so večinoma nenaklonjeni katalonskim težnjam po samostojnosti, opozarja, da je Katalonija zelo razcepljena.

»V parlamentu imajo radikalno desne in leve stranke. Demokratični lok strank, od EPP do socialistov, je zelo šibak. Morda je tudi to eden od motivov Kataloncev za razpis volitev,« razmišlja Zver, ki se strinja s tem, da so španske oblasti s svojim nasiljem šle predaleč: »Upam, da bo španska vlada pametna in strpna. Španski premier Rajoy je že dobil opomin EU zaradi nasilnega dogajanja v času referenduma.« Kot pravi, lahko nasilje privede do nasprotnega od tega, kar si želijo španske oblasti.

Bobo

Nasilje lahko rodi še močnejše težnje

»Če bo delala napake in uporabljala nasilje, se bo sprožil obraten proces in se bo število podpornikov odcepitve povečalo,« je prepričan Zver. Opozarja na nepovraten proces, ki bi lahko vodil v odcepitve ostalih delov znotraj Evrope: »V Italiji je primer Južne Tirolske že trajen, Flandrija, Škotska in drugi bi lahko zahtevali odcepitev. To bi postalo notranji problem EU in bi jo destabiliziralo.« Po njegovem mnenju za destabilizacijo stojita turški in ruski predsednik Erdogan in Putin: »Ni naključje, da vse bolj glasno podpirata ekstremne politične opcije v Evropi.«

Pošastno nasilje španskih oblasti

Tudi evropski poslanec Ivo Vajgl, ki pripada skupini liberalcev, meni, da bo nasilje še okrepilo težnje Kataloncev po samostojnosti. »Zavest o tem, da imamo možnost izkoristiti svoje želje v samostojni državi, je tudi pri nas dozorela, ko so proti nam uporabili silo. Pred tem smo se bili pripravljeni o tem pogovarjati. Ko smo razglasili neodvisnost, je sledila nasilna akcija, dan pred tem skorajda nihče ni verjel, da je mogoče samostojnost doseči prej kot v daljšem obdobju. Nasprotovanje je bilo vsaj takšno, kot je danes pri Kataloniji,« razmišlja Vajgl. Pravi, da Katalonijo podpira že vrsto let: »Mislim, da sem se med vsemi poslanci v Evropskem parlamentu za njih najbolj izpostavil. Toda nikdar nisem govoril, da mora biti končni cilj neodvisna katalonska država. Vedno pa je treba spoštovati pravico narodov do samoodločbe. Vsaka zahteva naroda ali manjšine se mora obravnavati z dialogom. To, kar je naredila španska vlada z očitnim ukazom, da je policija nasilna, je bilo pošastno.« 

Matej Klarič

Bedno preprečevanje demokratičnega akta

»Vlada se poskuša rešiti s tem, da so bile to lažne informacije. Gledal sem španskega zunanjega ministra, kako neprepričljivo in bedno je govoril o tem, da so bile slike ponarejene. Medtem ko je to govoril, so mu na BBC predvajali te slike in bilo mu je očitno nerodno. Toda očitno je bil igralec v nekem komplotu,« razlaga Vajgl. Meni, da bodo odvzem avtonomije, nasilje in grožnje trajno obremenili Španijo in Katalonijo: »Bojim se, da se je ta proces dvignil na višjo raven, in nihče ne more reči, kje se bo ta zadeva končala. V Jugoslaviji, ki je bila komunistična država, ni bilo nasprotovanja referendumom in ni bilo policijske intervencije. Bedno je, da v članici EU, demokratični državi, policija z nasiljem preprečuje najbolj demokratičen akt neke družbe.«

Mednarodna skupnost bi se morala odzvati

»Dogajanje v Kataloniji je neverjetno, že od 'krvave nedelje' naprej, ko je bilo svobodno izražanje volje onemogočeno z gumijevkami in slepimi naboji. S tem so preprečili enega najbolj demokratičnih mehanizmov – referendum,« pa je prepričan evropski poslanec Zelenih Igor Šoltes.

Bobo

»Očitno Evropo skrbijo samo finance in banke oziroma ohranitev sistema, ki je pisan na kožo redkim. Zato lažje kritizira kršenje človekovih pravic v državah zunaj EU kot pa pri njej sami.« Igor Šoltes o dvoličnosti EU

»Evropska komisija se je velikokrat oglašala, ko je šlo za mnoge teme v državah članicah. Kar naenkrat pa je to interna stvar Španije. Očitno Evropo skrbijo samo finance in banke oziroma ohranitev sistema, ki je pisan na kožo redkim. Zato lažje kritizira kršenje človekovih pravic v državah zunaj EU kot pa pri njej sami,« na dvolične politike vodilnih v EU, ki so prepogosto odmaknjene od interesov večine ljudi in preveč naklonjene kapitalskim centrom, opozarja Šoltes.

»V izogib temu, kar lahko sledi s kazanjem mišic z ene in druge strani, bi morala mednarodna skupnost odreagirati, in ne ostati nema ter se priklanjati Španiji kot edinemu partnerju za razgovor v tej krizi,« dodaja ob pozivu k dialogu. »Potreben je dialog, ne pa uporaba sile in grožnje z razpustitvijo demokratično izvoljenih organov oblasti. To gre absolutno čez rob in lahko vodi v nepredvidljive posledice. Zakaj vedno reagiramo prepozno, ko že padajo prve žrtve?« se sprašuje Šoltes in opozarja, da bo dogajanje verjetno še zelo napeto.

Narodi imajo pravico do samoodločbe

Tudi evropska poslanka socialnih demokratov in socialistov zaskrbljena zre v prihodnost na Pirenejskem polotoku. »Z veliko zaskrbljenostjo in razočaranjem gledam na to, da ni večje podpore dogajanju v Kataloniji. Žal mi je tudi, da evropske institucije na tem področju niso naredile dovolj. Španska vlada dela in je naredila veliko napačnih potez in v resnici ne ponudi roke Kataloncem,« na pomanjkanje dialoga opozarja Tanja Fajon. »Gre za pravico naroda do samoopredelitve in tu imamo Slovenci razumevanje. Tu sem tudi v drugi največji poslanski skupini socialnih demokratov in socialistov izjemno osamljena. Tudi Slovenci smo v tem izjemno osamljeni. Praktično ni nobene skupine druge države ali politične skupine, ki bi imela razumevanje za podporo Kataloniji,« dodaja Fajonova.

Bobo

Podobnosti in razlike s slovensko zgodbo

Tako ne gre pričakovati, da bi se lahko ponovila slovenska zgodba, kjer smo tudi zahvaljujoč mednarodnim okoliščinam in ustavni določbi iz Kardeljeve ustave iz leta 1974, ki je določala pravico do samoodločbe, lahko po legalni poti zapustili Jugoslavijo. Da situacija ni primerljiva s slovensko, je prepričan poslanec Zver: »Takrat smo Slovenci imeli pravno podlago v pravici do samoodločbe in 90 odstotkov ljudi je bilo za odhod. Vsi so upoštevali glas ljudstva, tudi partija. V Kataloniji pa je manj kot 38 odstotkov ljudi glasovalo za odhod. Pri njih volja ni bila plebiscitarna. Lahko se vprašamo, kje je večina? Ta eksperiment je bil z glavo skozi zid, ker niso ustrezno upoštevali mednarodnih okoliščin, kot smo jih mi. Domača klima ni bila ugodna za kaj takega. Na koncu je ta njihov projekt za zdaj ostal neuresničen,« razmišlja Zver.

Kot pravi Šoltes, je težko vleči paralele s Slovenijo, ker je vsak proces zase poseben: »Vsaka pot ima svoje specifike in zgodovinske okoliščine. Mednarodna skupnost pa ne sme zamuditi priložnosti, da spregovori. Evropa je že večkrat dokazala, da reagira prepozno, tudi v primeru balkanskih vojn.« Vajgl pa meni nekoliko drugače: »Slovenski politiki preveč poudarjajo razliko med našo in katalonsko situacijo. Bolj korektno bi bilo govoriti o podobnostih. Razlike poudarjajo drugi, tisti, ki nimajo enakih vrednot kot mi, ko gre za vprašanje pravice do samoodločbe.«

Zaskrbljenost nad prihodnjim razvojem

»Skrbi me, kaj bo, ko bo Španija sprejela 155. člen in bo Katalonija razglasila neodvisnost. Ne želim si prelivanja krvi in napetosti. Ta hip se zdi, da to ni nemogoče. Pričakujem, da bodo Katalonci razglasili neodvisnost, saj ljudje tam ne vidijo več poti nazaj. Čeprav je tam do neke mere javnost razdeljena,« svojo zaskrbljenost nad negotovo prihodnostjo v osrčju EU izraža Fajonova. Obenem se pojavlja vprašanje, ali bi bila samostojna Katalonija del EU. Zver meni, da ne, in opozarja, da Španija nikoli ne bi privolila v njeno članstvo v EU: »Avtomatično bi se izključili iz EU. Verjetno bi morali sprejeti neko pogodbo z EU, ki ne bi bila enaka članstvu.« S tem se ne strinja Šoltes: »Kdor govori, da Katalonija ne bi bila del EU, mora še enkrat prebrati evropske listine. Takšnih izrecnih določb, ki bi to določale, ni. To je stvar civilizirane oblike dogovorov.« 

Matej Klarič