Ministra zanima, kaj je bil vzrok za takšno ravnanje tožilke Barbare Žgajnar. Ker gre v tem primeru za odstop od dosedanjega postopanja policije in tožilstva glede razkrivanja kazenskih ovadb, se je minister skladno s svojimi upravno-nadzorskimi pristojnostmi obrnil na najvišje tožilstvo v državi, navaja časnik.
S stališča javnega interesa je namreč po mnenju pravosodnega ministra bolj od razkrivanja vsebin kazenskih ovadb pomembno, da organi odkrivanja, pregona in sojenja svoje postopke in odločitve v okviru predkazenskega in kazenskega postopka izvedejo in sprejmejo v najkrajšem času.
Minister je za časnik spomnil, da zakon o dostopu do informacij javnega značaja natančno omejuje obseg podatkov, ki so lahko javno dostopni. Mednje sodijo ime in priimek osumljenega in drugih posameznikov, kvalifikacija kaznivega dejanja in morebitna premoženjska korist oziroma škoda, ki je nastala z očitanim kaznivim dejanjem.
Kot navaja časnik Delo, mednje sodijo ime in priimek osumljenega in drugih posameznikov, kvalifikacija kaznivega dejanja in morebitna premoženjska korist oziroma škoda, ki je nastala z očitanim kaznivim dejanjem.
Res je, da kazenske ovadbe ne predstavljajo izjem od dostopa do javnih informacij, toda zakon našteva veliko omejitev, da kazenske ovadbe ne pridejo v javnost. Iz odgovorov ministrstva je mogoče sklepati, da sprememb zakona o dostopu do informacij javnega značaja tako ne bo, bodo pa poslanci septembra obravnavali predlog spremenjenega zakona o kazenskem postopku, katerega eden od ciljev je, da bi bili kazenski postopki izpeljani v najkrajšem možnem času, še poroča Delo.
Časnik med drugim tudi navaja, da pred upravnim sodiščem "zaradi razlik v pogledih" tožilstva in informacijskega pooblaščenca na zakon o dostopu do informacij javnega značaja tečejo trije upravni spori. Višja pravosodna svetovalka vrhovnega državnega tožilstva Vesna Kermavt je za časnik pojasnila, da je tožbe vložilo vrhovno tožilstvo. V dveh se zavzema za širšo razlago tistega dela zakona, ki govori o načelu prostega dostopa do informacij javnega značaja in zlorabi pravice do takšnega dostopa. V tretji tožbi pa se tožilstvo zavzema za omejitev dostopa do informacije, kateri državni tožilec vodi oziroma usmerja predkazenski postopek. V tej tožbi, tako Kermavtova, tožilec nakazuje tudi problem širše pravne podlage za dostopanje do informacij na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja in zakona o kazenskem postopku.
Po mnenju tožilstva "zakon o dostopu do informacij javnega značaja in praksa informacijskega pooblaščenca spreminjata temeljno načelo, da predkazenski postopek ni javen, kot tudi ne sodna preiskava, kot to opredeljuje zakon o kazenskem postopku". Možnost dostopanja do podatkov je po zakonu o kazenskem postopku ožja kot po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja in je vezana na status osebe - ali gre za osumljenca, obdolženca, oškodovanca - in na fazo postopka (preiskava, obtožnica, glavna obravnava, pravnomočnost).
V skladu z zakonom do dostopu do informacij javnega značaja pa, pojasnjuje Kermavtova, status osebe ni pomemben, do informacij lahko dostopa vsakdo, tudi nekdo s ceste, pravnega interesa za pridobitev informacije pa ni treba izkazati.
