Člani društva Veter z Brega pri Ribnici so se, opremljeni z grabljami in kosami, nedavno zbrali na parceli pri njihovem priljubljenem zbirališču, ličnem vaškem kozolcu, ter jo v jutranjem hladu, dokler je bila na travi še rosa, ročno pokosili.
Pridružile so se jim še pevke Vesele Ribničanke, ki delujejo pod okriljem Društva podeželskih žena Ribnica, in jim zapele nekaj lepih slovenskih pesmi, »da bo kosa lažje tekla«, kot je možakarje opogumila njihova vodja in predsednica Marinka Vesel.
Lani so travo dali v ostrnice, ki jih je bilo nekdaj v Ribniški dolini zelo veliko. »Seveda se v ostrnice daje posušena trava, seno, mi smo to lani naredili zgolj za prikaz, kako se je delalo včasih. Letos bo pokošeno travo odpeljal bližnji kmet,« je dejal prvi predsednik društva Andrej Klun, sicer predsednik etnografske sekcije, ki deluje znotraj društva.
NEPOGREŠLJIV »STROJ«
Če bi danes otrokom kazali koso, ne bi vedeli, kaj je to oziroma čemu je namenjena, so modrovali možakarji. Tudi kosa je nudila kmetijam možnost preživetja, lahko bi rekli, da je bila pri vsaki hiši nepogrešljiv stroj, ki so ga v rokah spretno vihteli tudi najmlajši. »Čast je bila, ko so nam ponudili, da koso kujemo. To ni bil mačji kašelj, vsak udarec s kladivom po robu rezila je moral biti odmerjen, enak,« se spominja kosec Lojze.
»Ljudi ne le na podeželju povezujeta preteklost in sedanjost. Mi se trudimo, da skozi različne oblike delovanja pokažemo to sinergijo,« se je v pogovor vpletel predsednik društva Tomaž Horžen.
ŽGANCI Z MLEKOM
»Malica, malica …« jih je poklicala gospodinja Darinka, ki je na mizo pod kozolcem položila žgance z mlekom in druge dobrote, ob katerih so moški del jutra namenili obujanju spominov iz otroštva in pripovedovanju njihovih očetov in starih staršev, ženske pa so prepevale in se pomenkovale po svoje.
