Odgovornost je prevelika, pravijo. Na drugi strani pa so tudi posamezni zdravniki različnih specializacij, ki javno razglašajo, da svojih otrok ne bodo dali cepiti in da se tudi sami ne cepijo proti gripi in drugim boleznim. Ali se ne zavedajo, da bi s tem zavarovali sebe in tudi svoje paciente? »O cepljenju je tudi med zdravniki premalo znanja ...« pravi naša sogovornica, pediatrinja primarijka Jasna Čuk Rupnik, ki tokrat govori tudi v imenu kolegov, povezanih v gibanje Primarci.
Cepjenje – kot varnostni pas v avtu
Upokojena pediatrinja, ki jo marsikje še vedno zelo potrebujejo, je dejavna v gibanju »Primarc«, ki deluje v okviru Zdravniškega društva oziroma Sekcije za pediatrijo. Člani tega gibanja so veliko svojega znanja in dela vložili v spremembe na področju zakonodaje o cepljenju, saj so prav oni tisti, ki neposredno zaznavajo odklone in nevarnosti zaradi njegovega zavračanja. »Za pediatra je taka odločitev strašna, saj vidimo pomenski enačaj med necepljenjem in neprivezovanjem otrok z varnostnim pasom med vožnjo. Starši, ki zavračajo cepljenje, pa nam ob tem pripisujejo vlogo sovražnikov svojih otrok. Tudi zato zahtevamo, da se nas ob ohranitvi obveznosti državnega cepilnega programa osvobodi obveznosti prijav.« Doda, da bi za pregled nad precepljenostjo, ki se ponekod še vedno zmanjšuje (v svetu in pri nas), morali končno »v življenje spraviti« register cepljenih in na podlagi teh podatkov ukrepati, kar pa naj bo naloga resornega ministrstva oziroma države.
Imajo zdravniki dovolj znanja o cepljenju?
Toda ne gre le za vprašanje cepljenja otrok, za katere je to obvezno; tudi za odrasle je na voljo več vrst cepljenj, pa je odziv – tudi med zdravniki oziroma medicinskim kadrom – zelo skromen. Kako bi torej pričakovali, da bo prepcepljenost v državi zadostna? Kompleksnost področja cepljenja bo tudi prva tema akademije, ki je začela delovati v okviru Zdravniškega društva; s to perečo vsebino se bo akademija sploh prvič predstavila javnosti. Jasna Čuk pričakuje veliko samorefleksije, saj je zelo kritična do tistih kolegov, ki se javno izrekajo proti cepljenju otrok. Doda, da naša praksa kaže tudi to, da se veliko zdravnikov različnih strok ne cepi, na primer, proti virusu gripe ali virusu klopnega meningoencefalitisa, proti pnevmokokom, virusu hepatitisa B, HPV ...»Glede na to, da delajo – na primer – kot kirurgi ali kot psihiatri, družinski zdravniki itd. in so v stikih tudi z najbolj ogroženimi bolniki, tvegajo s tem, da bodo postali sami vir okužbe za tiste, ki so jim sicer zaupani v zdravljenje. To kaže, da nekateri kolegi znanja o cepljenju nimajo. Da bi ga pridobili, bi se morali v problematiko tudi strokovno poglobiti.« Po mnenju Jasne Čuk bi moralo biti vsaj cepljenje proti virusu gripe obvezno za zdravstvene delavce. Dobro pa bi bilo, da bi se cepilo čim več ljudi, da vsak posameznik zaščiti sebe in svoje domače, sodelavce ...
Potni list in potrdilo o cepljenju
Črne koze so nekoč zaznamovale svetovni zemljevid. Pomorile ali iznakazile so celotne vasi in mesta. Zdravnik Alfred Jenner je bil tisti natančni opazovalec in raziskovalec, ki je dojel, da so se »kravje dekle« izognile obolelosti, ker so se okužile z virusom »kravjih osepnic«, s to zaščito pa je njihovo telo postalo nedovzetno za virus črnih koz. Njegov odprti um je vodil v svetovno zmago cepljenja nad eno najstrašnejših bolezni, ki je v epidemijah uničevala ogromne populacije, nam pojasni Jasna Čuk. »Danes je virus spravljen le v nekaj velikih laboratorijih za virologijo, na svetu pa že desetletja ni nobenega obolelega za to boleznijo več. Je pa še veliko nas, starejših od 50 let, ki imamo na levi nadlahti majhno in komaj opazno brazgotino po cepljenju proti črnim kozam. Mislili smo tudi, da bodo ošpice kmalu na enak način premagane, pa se vračajo kot epidemija, ker je precepljenost toliko manjša.«
Te bolezni niso izmišljotine, poudarja naša sogovornica; moč nad njimi pa nam da le precepljenost. Primarijka Čukova pove zgodbo, ki je zaokrožila po svetu – o ameriški deklici, ki je, potem ko je dopolnila 16 let starosti, svoje starše tožila zaradi zanemarjanja. Med argumenti je navedla tudi to, da ji niso zagotovili zaščite s cepljenjem. In tožbo je dobila. »V nekaterih otroških in šolskih dispanzerjih smo se večkrat že pošteno namučili, ko smo iskali stare papirnate zabeležke o cepljenju proti ošpicam. To potrdilo so zahtevali študenti, ki so želeli na študij npr. v ZDA. In naj mladim v podporo pojasnim še to, da se po 16. letu lahko sami odločijo za cepljenja, ki jim jih niso zagotovili starši. Če seveda tako želijo.«
Ob tem pa še poudari prizadevanja mladih kolegov, študentov medicine, ki z vsem žarom ozaveščajo javnost in še zlasti mladostnike o protirakavih učinkih cepiva proti HPV. Po zaslugi tega cepiva, s katerim v Sloveniji cepijo deklice v starosti enajst let, se je danes ponekod v svetu pojavnost raka materničnega vratu in nekaterih drugih s tem virusom povezanih rakov zmanjšala že za 85 in 95 odstotkov. Po zaslugi cepljenja proti bakteriji Haemophilus influenzae B v Sloveniji že več kot deset let ne zaznavamo več tovrstnih hujših oblik gnojnih vnetij možganov, pljuč, kosti in drugih organov s posledičnimi okvarami in celo smrtnimi izidi. Podoben učinek pričakujemo tudi po uvedbi cepljenja proti pnevmokokom. Za vse otroke, rojene po koncu leta 2015, je plačnica cepljenja že postala država, čeprav to cepljenje ne spada v tako imenovani obvezni program.
Pomisleki, pomisleki ...
Zaplete, ki so pri cepljenju sicer zelo redki in praviloma nenevarni, številni »izkoriščajo« za protipropagando. Toda ko gre za hujše in zelo resne zaplete, primarijka Čukova opozarja, da pri težjih primerih dejanski vzrok zapleta ni cepivo samo po sebi, ampak je to praviloma že prirojena imunska okvara otroka. »Takšne smrti so zares tragične, toda vedeti in razumeti je treba, da bi ti otroci zaradi svoje resne bolezni pač umrli ob eni od poznejših okužb.« Tudi vse bolj razširjeno prepričanje, da cepljenje lahko povzroči avtizem, je znanstveno že ovrženo: »Tako smo pediatri doživeli epilog razkritja, da za avtizem otrok ni odgovorno cepljenje, skupaj s sodnim pregonom zdravnika, ki je začel širiti te lažne 'strokovne' informacije. Nedavno tega pa smo izvedeli tudi, da je avtizem povezan s kajenjem tobaka v času nosečnosti otrokove babice (mamine mame). Je res čudno, da se je število otrok z motnjami iz spektroavtističnega področja zvečalo v družbah, v katerih je pred desetletji naraščalo število kadilk tobaka?«
Tudi nosečnice!
Naša sogovornica pojasni, da imajo nosečnice v Sloveniji možnost zavarovati se proti virusu gripe v času epidemije. »Nosečnicam sporočam še to, da v okoljih, kjer je zaradi opuščanja cepljenja že upadla precepljenost proti oslovskemu kašlju, lahko zavarujejo svojega novorojenčka proti oslovskemu kašlju že za obdobje prvih treh mesecev, še preden ga bodo v tretjem mesecu cepili v izbranem dispanzerju. Od leta 2015 imajo bodoče mamice to možnost tudi pri nas, če v času med 28. in 36. tednom nosečnosti zaprosijo za cepljenje proti pertussisu.«
Predsodki so (skoraj) neozdravljivi
Ko se povrneva k cepljenju otrok, pravi primarijka Čukova, da za pediatre niso »nočna mora« starši, ki iskreno povedo, kaj jih skrbi, zakaj imajo odklonilen odnos do cepljenja ..., ampak tisti starši, ki so »a priori« proti. Praviloma sploh ne znajo jasno povedati, zakaj. »Predsodki so uničujoči. Soočanje z njimi je vnaprej brezplodno početje; pa naj gre za strokovnjake ali 'fizikalce'. Predsodki so – žal – možgansko dogajanje, ki ga še tako poglobljeni argumenti ne zmorejo odstraniti. Dimenzije nastanka in morebitnega izginjanja predsodkov so posledica drugih, ne pa racionalnih sfer. Običajno gre za sindrom soodvisnosti, ki je v knjigi dr. Janeza Ruglja Pot samouresničevanja predstavljena pod poglavjem Kontrolorska bolezen.« Toda škoda v družbi je že bila narejena; starši otrok so se znašli med kladivom in nakovalom interesov in mnenj »za« in »proti« in marsikje je že močno načeto zaupanje med zdravnikom in bolnikom oziroma otrokovimi starši. » Zaupanje pa je nujen in edini trdni temelj vsakega dobrega zdravljenja. Težko ga je zgraditi, lahko pa zrušiti.«
A primarijka Čukova v prihodnost zre optimistično. Vendarle je po njeni izkušnji iz dela v otroškem dispanzerju večina staršev slovenskih otrok trezno razmišljujočih, ki imajo svoje otroke iskreno radi, ne s patološko potrebo po kontroli, in so pripravljeni na odprt dialog.
