Pred približno 15 leti je na ministrstvu za zdravje dozorela ideja, da bi za zdravje vseh generacij znotraj družine skrbel družinski zdravnik. Ta bi poznal vse bolezni in tegobe znotraj posamezne skupnosti in bi tako lahko nudil celovito oskrbo. Odlična ideja, a kaj ko je bolj ali manj ostala na papirju. Diplomanti medicine se na specializacijo družinske medicine niso prijavljali in po številnih občinah se je dogajalo, da so morali odrasle zdraviti kar pediatri. Leta 2012 so na zavodu za zdravstveno zavarovanje ugotovili, da imamo pri nas ponekod otrok premalo in pediatrov preveč, zato so jih preusmerili v zdravljenje odraslih. Sistem je pač tak, da v resnici niti ni važno, kakšno izobrazbo ima zdravnik, ampak kakšno koncesijo občina kot ustanoviteljica podeli zdravstvenemu domu. Tako se pri nas dogajajo primeri, ko stare ljudi zdravijo pediatri in otroke zdravnik za odrasle.
Zgrešen sistem?
A trditev, da je pediatrov pri nas preveč, je napačna. Zaradi sistema razpisa specializacij in favoriziranja družinske medicine se je za specializacijo iz pediatrije odločilo silno malo zdravnikov. Tako so ponekod prisiljeni nazaj k delu klicati že upokojene zdravnike in zdravnice. Velike težave s kadrovsko podhranjenostjo se pojavljajo na Koroškem, v celotni Zgornjesavinjski dolini, na Gorenjskem, na Celjskem in v Velenju. V teh krajih ni redek pojav, da imajo občani na voljo pediatra le ob določenih urah ali samo ob določenih dnevih, ali pa ga preprosto ni.
Specializacija za pediatrijo traja pet let, a naj bi od tega zdravniki le pol leta delali na primarni ravni zdravstva, torej v zdravstvenih domovih.
Starostna sestava
Veliko težavo predstavlja tudi starost pediatrov, saj naj bi jih bila kar ena tretjina blizu upokojitve. Tisti, ki so aktivni, so soočeni z velikimi obremenitvami in izgorelost je med pediatri in pediatrinjami pogost pojav. Da bi se zadeve lahko kaj kmalu uredile, ni pričakovati, saj specializacija za pediatra traja kar pet let. Na ministrstvu za zdravje poudarjajo, da je organizacija zdravstvenih domov domena lokalnih skupnosti, saj so tudi ustanoviteljice zdravstvenih domov občine. Tako na ministrstvu nimajo natančnega pregleda nad tem, kje so težave in kje ne, prav tako, kot kaže, nimajo pripravljenih ukrepov, ki bi pomanjkanje pediatrov lahko rešili. Res je, da sam sistem specializacij vodi zdravniška zbornica in da sam sistem ne omogoča enakopravne preskrbljenosti občin s potrebnimi kadri. Zdravnikov, ki si ne želijo delati v malce bolj odročnih krajih, v to pač ne more nihče prisiliti.
