A v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so se razmere nepričakovano spremenile. Najprej je brez službe ostala mama Jožica, dve leti pozneje še oče Janez – oba sta delala v šentjernejski Iskri. Bilo težko, nečesa se je bilo treba lotiti za preživetje; otroka sta bila še majhna. Pa sta na domačiji začela gojiti zelenjavo, pri čemer oče omeni še kako dobrodošlo sodelovanje s Kmetijsko zadrugo Krka. Že naslednje leto so se odločili še za cvetje in prvemu šotoru iz leta 1992 sta se do danes pridružila še dva – največji je 30-metrski.
»Večina sadik je naša vzgoja, tako pri zelenjavi kot cvetju,« pove oče Janez, zadovoljen, da sta se v družinsko podjetje vključila tudi oba otroka, sin Matej in hči Ana. S širjenjem dejavnosti se je namreč povečeval tudi obseg dela in sama z ženo ne bi zmogla. Danes je v njihovi vrtnarji mogoče dobiti najmanj petdeset vrst rož in trideset vrst zelenjave. Ponujajo tudi veliko dišavnic in zelišč. Dela je vse leto dosti. Že februarja začnejo saditi zelje, cvetačo, por, čebulo ... Solato na primer sejejo vsak teden, tako da jo je mogoče pri njih dobiti od marca do oktobra. Miklavčičevi še vedno sodelujejo z zadrugo, največ pridelkov pa prodajo v maloprodaji.
STALNE STRANKE
V 25 letih so z dobrim delom pridobili v glavnem stalne stranke, ki vedo, da bodo pri njih dobile kvalitetne sadike. Mnoge ženske spomladi pripeljejo kar cvetlična korita in jim zaupajo zasaditev balkonskih rož. Te jim po želji tudi pripeljejo na dom. Prednost vrtnarije je tudi, da stranka tu dobi nasvet za gojenje rož ali zelenjave. »Vsega tega v trgovskih centrih in na kakih bencinskih črpalkah, za te sploh ne razumem, kako lahko prodajajo tudi rože in zelenjavo, seveda ni,« o nelojalni konkurenci spregovori oče. »Slovenski potrošnik pravzaprav ni ozaveščen, koliko prednosti ima domača roba, še zlasti to velja pri prehrani,« kar malo razočaran pripoveduje Janez in dodaja, da mora biti krog pridelovalec, trgovec, kupec sklenjen, »da vsi lahko živimo od svojega dela«.
Žal mnogi potrošniki cvetje in sadike za svoje vrtove raje kupujejo v trgovskih centrih in na bencinskih črpalkah, kar ni isto, pravijo Miklavčičevi.
V NAČRTU NOVA CVETLIČARNA
V cvetličarni ponujajo seveda rezano cvetje in razne lončnice, prst, lubje, pesek, lončke, semena ..., pripravijo pa tudi cvetlične okrasitve oziroma aranžmaje za poroke, pogrebe, slavja ... tudi v gostilni. Anina velika želja je, da bi v bližnji prihodnosti malce stran od vrtnarije, ob glavni cesti proti Šentjerneju, postavili novo cvetličarno. Miklavčičevi so tam že kupili parcelo, čaka jih »le« še podvig.
Miklavčičevim torej načrtov ne manjka, ravno tako ne zagnanosti. Dela se ne ustrašijo, saj vsi radi delajo z zemljo, naravo, rožami, zelenjavo. Prihodke vseskozi vračajo v proizvodnjo, saj brez razvoja ne gre. Še vedno obdelujejo tudi zemljo, na kateri pridelajo hrane za kakih sedem bikov, redijo še kokoši, kar pomeni, da ne gre brez žit. »Na kmetiji se pač vse vlaga nazaj, kot v vrtnarstvu,« pove gospodar in doda, da so nekaj časa na kmetiji redili 25 nojev, a se ni najbolje izšlo. »Gotovo pa drži, da od zaslužka ostane vse manj, saj so stroški zemlje, semen in drugega zelo narasli. Če ne bi radi delali tega, kar delamo, nas ne bi bilo,« sklene Janez Miklavčič.
