Ne zato, ker ga ne bi bilo mogoče pozdraviti, temveč zato, ker so v Splošni bolnišnici Brežice storili napako, ki so jo tudi priznali. A danes je gospod na vozičku, premika le glavo in desno roko. Ker je želel ostati anonimen, mu bomo rekli Marjan.
Junija 2012 se je upokojil, s skromnimi prihodki si je prej zgradil hišo, ob njej uredil njivico, v bližini je imel tudi vinograd in sadovnjak. »Doma smo imeli tako meso kot tudi jajca in zelenjavo. Najbolj srečen sem bil, da sem lahko delal v naravi.« Z avtom je obiskoval prijatelje in se veselil upokojenskih let, a se je vse podrlo le pet mesecev kasneje.
ZDRAVNICA GA JE POSLALA V BOLNIŠNICO
Ko je Marjan pripovedoval o svojem življenju na vozičku, so mu solze zalile oči: »Takrat sem si želel, da bi si lahko vzel življenje. Samo to si želim, da bi še lahko hodil.«
Začela ga je boleti noga, saj je imel otečeno koleno. Izvidi krvi so pokazali, da ima zelo visoke vnetne parametre, zato ga je osebna zdravnica urgentno poslala v SB Brežice. Tja se je odpravil nemudoma, slikali so mu koleno, potem pa ga poslali domov in rekli, da bodo izvidi naslednji dan. A tak odgovor so slišali še nekaj dni zapored.
Domači so od torka do petka hodili po izvide, ki jih ni bilo, v soboto pa je bilo že zelo resno. »Zdravniki so mu spunktirali gnoj, Marjan že ni bil več priseben. A po posegu so ga poslali domov,« pove eden od svojcev.
TETRAPLEGIK BO
Stanje se je slabšalo in v nedeljo je Marjan padel v nezavest, z rešilcem je prispel v bolnišnico. »Dvakrat je bil operiran in po prvi operaciji so ga dali v umetno komo. Zdravniki so me pred drugo operacijo posvarili, da lahko umre. Ko so ga zbudili, so ugotovili, da lahko premika samo glavo. Rekli so, da bo tetraplegik,« pripoveduje član družine in doda, da ga je do tega pripeljala huda okužba, ki je škodo naredila na vratu in hrbtenjači.
Brežiška bolnišnica je od 2012 do 2016 prejela 32 odškodninskih zahtevkov. Leta 2012 so za dva primera izplačali dobrih 255.000 evrov odškodnine, nato slabih 42 in 24 tisoč ter lani 33.000.
Po tistem so ga premestili na Infekcijsko kliniko v Ljubljani, sledilo je zdravljenje v Soči. »Po rehabilitaciji vsaj lahko premika glavo in desno roko, kar pomeni, da lahko sam je, če ima pripravljeno hrano, z invalidskim vozičkom se lahko sam premakne za dva do tri metre,« izvemo. »To ni življenje, to je životarjenje,« rečejo svojci.
Marjan dneve preživlja v stanovanju, odvisen od pomoči drugih: ne more na stranišče, zato ima plenice in urinski kateter, svojci ga kopajo, ga preoblačijo, vozijo na preglede …
»Razmišljali smo, da bi najeli koga za nego, a je do tujcev zelo nezaupljiv, odkar je prišel iz bolnišnice. Strah ga je pred drugimi ljudmi. Verjetno trpi, ko drugi govorijo o svojih načrtih, saj ve, da on tega ne zmore več.«
PRIZNALI NAPAKO
»Splošna bolnišnica Brežice ne zanika škodnega dogodka,« je na krškem sodišču, kjer Marjan toži bolnišnico, povedala odvetnica bolnišnice Marija Vrisk, a bolnišnica se ne strinja z zneskom.
Pojasni, da je že dobil izplačanih več kot 160 tisočakov odškodnine, zdaj pa toži še za 135 tisoč evrov. Po njenih besedah priznavajo vse postavke, ki izhajajo iz računov, ne morejo pa denimo pristati, da je tožnik, ker ne more sam pridelovati hrane, ob 200 evrov na mesec.
Sojenje še ni končano, sodnica Tanja Voglar pa bo morala upoštevati tudi duševne bolečine. Izjavo o tem bodo svojci kar napisali, saj se je na zadnji obravnavi izkazalo, da je tema preveč boleča, da bi lahko vpleteni govorili brez joka.
