Prej, v 15. in 16. stoletju, so se kmetje upirali zemljiški gospodi zaradi raznih dajatev in služnosti, ki jih podložniki dolgujejo graščakom, spomladi leta 1713 pa je bil upor uperjen zoper državno oblast. Predvsem nove davke, ki jih je predpisovala država, in način njihovega pobiranja.
Takratna habsburška država je bila zapletena v dolgotrajno vojno za špansko nasledstvo, kar je usodno vplivalo na gospodarske in socialne razmere kmečkega stanu. Goriški deželi je bilo leta 1706 naloženo, da na leto plača 5000 goldinarjev davka na meso in 7000 goldinarjev davka na vino. Novi davki so goriške množice presenetili v obdobju slabih letin, za nameček pa je od leta 1711 do 1713 po deželi razsajala tudi živinska kuga. Kaplja čez rob je bilo postopanje stavbnega pleskarja Jakoba Bandla, ki ga je cesar Karel VI. določil za prvega dacarja. In ker so bili kmetje v zaostanku s plačevanjem davkov, je Bandel pri cesarju izposloval posebno dovoljenje, da je lahko dolžnike zaprl in jim zaplenil premoženje.
Prvi val
Ko pa je Bandel brez pravega razloga, najbrž v opomin, dal zapreti skupino Tolmincev, ki je sredi marca 1713 prišla po opravkih v Gorico, so se tolminski kmetje odločili, da osvobodijo rojake in obračunajo z osovraženim dacarjem. V noči na ponedeljek, 27. marca, je proti Gorici krenila skupina kakih 500 oboroženih kmetov. Skupino je na poti pri cerkvi sv. Roka v Solkanu srečal tolminski grof Jakob Anton Coronini, in ko je izvedel, kaj pripravljajo, takoj ukazal bojno pripravljenost posadke na goriškem gradu. Oblasti so poskušale kmete prepričati, da bodo storile vse za pravično obravnavanje pritožb, če se vrnejo na svoje domove, toda kmetje so vztrajali, zato je namestnik deželnega glavarja, grof Leopold Adam Strassoldo, nastopil s silo. Puntarji so bili razgnani, 25 pa so jih ujeli in odpeljali v Gorico.
Uporni duh ponehal zaradi kmečkih opravil
Toda že naslednji dan so se kmetom pridružili brambovci in okoli poldneva je po Gorici kolovratilo 5000 upornikov z gorjačami, meči, sabljami, puškami in cepci v rokah. V naslednjih dneh so porušili Bandlovo hišo, medtem ko se je dacar zatekel v varno zavetje goriškega gradu. Puntarji so zagrozili tudi grofu Strassoldu, da mu bodo porušili hišo, po življenju pa so stregli še nekaterim veljakom. Tako so goriško deželno oblast naposled prisilili, da je ujetnike izpustila. Ob vrnitvi iz Gorice se je nekaj puntarjev obrnilo v Števerjan, kjer so porušili še hišo nekega barona, nato pa je uporni duh, tudi zaradi spomladanskih kmečkih opravil, za nekaj časa poniknil.
Drugi val
Drugo razdobje velikega tolminskega punta se je začelo konec aprila z napadom Čepovancev na urad upravitelja cesarskih gozdov v zaselku Rut nad Čepovanom Jurija Renka. Vodja upora Peter Bratuž, alias Gobcner, je izjavil, da bo po svoji volji delil Čepovancem zemljo, prebivalcem sosedne vasi, Trebušarjem, pa zagrozil, da jih bo s pomočjo Kanalcev in Tolmincev pogubil, če se mu ne bodo pridružili. Če so se v prvem delu upora uveljavili predvsem Tolminci, se je punt od konca aprila razširil na ozemlja daleč od prvotnega žarišča. Skozi Vipavsko dolino in Kras je uporni duh dosegel Istro, čez deželne meje na vzhodu in jugu deželo Kranjsko, na zahodu pa beneško Furlanijo. Deželne oblasti na Goriškem in Kranjskem so osrednjo vlado zaprosile za pomoč, tako da je bil upor do srede julija krvavo zatrt.
Voditelje obglavili in razčetverili
Med 20. in 23. aprilom 1714, dobro leto od začetka upora, so bile razglašene sodbe nad voditelji. Upornim Tolmincem so sodili na Travniku v Gorici: okrog 150 jih je bilo obsojenih na zapor, 11 voditeljev pa na smrt, in sicer Ivan Miklavčič, Lovre Kragulj, Martin Munih, Valentin Munih, Gregor Kobal, Andrej Laharnar, Simon Golja, Andrej Golja, Štefan Maraž, Matija Podgornik in Valentin Lapanje. Odsekali so jim glave in jih razčetverili, ostanke trupel pa razobesili v okolici Gorice. Kmetom punt ni prinesel nobenih sprememb, fevdalnih obveznosti je primorske kmete rešila revolucija 1848, popolno osvoboditev pa je prinesel šele čas po prvi svetovni vojni.
