Ko je bil prof. dr. Marko Noč, predstojnik KOIIM (Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino Interne klinike UKC Ljubljana) in eden naših najboljših interventnih kardiologov, leta 2013 imenovan v komisijo za izbor žilnih opornic, je svoje poslanstvo sprejel z vso odgovornostjo. »Uspelo nam je, da so dobavitelji začeli tekmovati med seboj. Cena opornic, to so bile dobro preizkušene opornice svetovno znanih proizvajalcev, je takrat padla z več kot 900 na približno 270 evrov.« Ko so v UKC naredili izračun, so ugotovili, da so tako samo v enem letu prihranili dva milijona evrov.
In če ste zdaj pomislili, da so dr. Noču in drugim članom komisije vodilni podelili kakšno posebno priznanje, ste se krepko zmotili. Njegova prizadevanja – mimogrede, medtem ko danes za žilne opornice na Finskem plačujejo približno 130 evrov, v Nemčiji pa še manj, smo pri nas ostali pri ceni 270 evrov samo v UKC Ljubljana – so mu prinesla le to, da so ga povsem onemogočili na področju interventnih kardioloških posegov v Kliničnem centru, prestreči pa je moral tudi ogromno nizkih udarcev. »Najbolj boleče je bilo, da sem bil tako rekoč odstranjen iz izvajanja interventnih posegov na srcu v Kliničnem centru. Opravljal sem jih lahko le enkrat na mesec. Poleg tega so mi prepovedali tudi izvajanje teh posegov v prostem času v Medicorju, v katerem sem jih od leta 2005 opravljal enkrat na teden popoldne po službi in enkrat na mesec ob koncu tedna.« Doktor Noč se je odločil, da se ne bo pustil izsiljevati. Poiskal je pomoč medijev in advokata in po slabih šestih mesecih je spet dobil dovoljenje za delo v Medicorju, medtem ko se stanje v Kliničnem centru ni veliko spremenilo. »Trenutno lahko v Kliničnem centru interventne posege opravljam dvakrat na mesec, kar je sicer enkrat več kot prej, a še vedno veliko premalo in tudi veliko manj kot moji kolegi.« Tako lahko zdaj vrhunski strokovnjak, ki se je štiri leta šolal tudi v Ameriki – dve leti je delal v raziskovalnem laboratoriju enega od vodilnih svetovnih strokovnjakov na področju srčnega oživljanja, od leta 1999 do 2000 pa se je v znani hollywoodski bolnišnici Cedars-Sinai Medical Center učil še interventne kardiologije – spet skrbi, da vzdržuje spretnosti, ki jih za opravljanje takih posegov nujno potrebuje.
Ko ste bili leta 2013 imenovani v komisijo za izbor žilnih opornic, ste dosegli, da so se cene znižale kar za dve tretjini.
Takrat smo v komisiji uveljavili strokovne kriterije, ki so omogočili tekmovanje dobaviteljev v isti kategoriji. Posledica je bila, da so cene drastično padle. UKC je po lastnem, ne mojem izračunu prihranil približno dva milijona evrov na leto. To je bil pomemben preboj. Na žalost pa nam nihče ni sledil. Zame je to nedopustno, saj gre za denar davkoplačevalcev, ki bi moral biti namenjen zdravljenju bolnikov. Moti me, ko poslušam pavšalne ocene politikov, ki trdijo, da korupcija v zdravstvu ni težava, da dva milijona evrov na leto ne bo ničesar rešilo in tako dalje. Nasprotno, vsak evro se lahko koristno uporabi! Dajte našemu oddelku en milijon od tega prihranka, pa vam pokažem, kaj lahko naredimo! Ali 500.000 evrov ambulanti Pro Bono in dr. Dopliharju.
Pravite, da če bi vodstvo UKC sledilo strategiji kupovanja tudi pri drugih materialih, bi lahko v enem letu več kot 10-milijonsko izgubo obrnili v pozitivno poslovanje.
Prof. dr. Marko Noč, eden naših najboljših interventnih kardiologov, je specialist kardiologije, vaskularne (žilne) in intenzivne medicine, od leta 2002 predstojnik Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino Interne klinike UKC Ljubljana in redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti. V letih od 2000 do 2016 je opravil 6618 interventnih kardioloških posegov in napisal 101 znanstveno publikacijo, ki so bile objavljene v mednarodni zbirki PubMed (to je osrednja mednarodna zbirka znanstvenoraziskovalnih člankov, op. avt.). Njegovo delo na znanstvenoraziskovalnem področju je bilo citirano 5.774-krat, kar mu je prineslo vrednost H-indexa 26 (H-indeks je število, ki ga je leta 2005 predlagal fizik J. E. Hirsch in se uporablja za merjenje znanstvenih učinkov znanstvenikov). Približno 15-krat na leto ga povabijo, da predava na največjih svetovnih kardioloških srečanjih. Je tudi član Evropske akademije znanosti in umetnosti.
Če smo pri enem artiklu lahko prihranili dva milijona evrov na leto, bi pričakoval od generalnega direktorja, da vzame 15 artiklov, ki obsegajo največjo letno cenovno postavko, in pri vsakem naredi, kar smo mi z žilnimi opornicami. Izgubo UKC bi lahko tako v zelo kratkem času precej zmanjšali, če že ne popolnoma odpravili. Ker gre za povsem logičen pristop, ki je jasen celo meni brez ekonomske izobrazbe, sklepam, da mu tega ne pustijo narediti. Kdo? Sledite denarju, ki ga UKC plačuje dobaviteljem, ti pa naprej … in boste prišli do tako opevanih »stricev iz ozadja«. Je pa vzorec vseskozi isti, pa naj gre za avtocestni križ, TEŠ ali v bližnji prihodnosti drugi tir. Če slovenski pravni sistem te prakse ne bo razčistil in zaustavil, naša država in s tem mladi ne bodo imeli prave prihodnosti. In morda so prav žilne opornice lahko prelomnica.
Koliko so mediji vplivali na to, da so se stvari vseeno začele premikati?
Mediji ste ključni. Oddaja RTV Slovenija Tarča je ogromno naredila, da se je začelo premikati. Delo zdaj uspešno nadaljuje parlamentarna komisija pod vodstvom gospe Jelke Godec. Vendar če tega ne bo prepoznala tudi javnost in ustvarila pritiska na politike, se spet ne bo nič zgodilo. Ko bo pet tisoč ljudi s transparenti pred parlamentom, se bo kaj premaknilo. Poglejte primer Romunije pred nekaj meseci! Žal smo Slovenci preveč potrpežljiv narod.
Vas je kdaj strah? Dregnili ste v nevarne lobije.
Ob čakalnih vrstah, »šparanju« pri zgaranih medicinskih sestrah, iztrošenih aparaturah, neprimernih prostorih in drugem je vprašanje, za kaj se v zdravstvu porablja denar, stvar etike.
Vas je kdaj prijelo, da bi vse skupaj pustili in šli delat v tujino?
Občasno, a sem si premislil. Slovenija je moja domovina.
Ste deloholik, hkrati pa človek, ki vse, česar se loti, počne s popolno predanostjo. Če ne bi postali zdravnik, bi vas danes Slovenci najverjetneje poznali kot nekdanjega člana bele karavane. Bili ste namreč zelo obetaven smukač.
Ko so se v nekdanji Jugoslaviji odločili, da bi bilo dobro na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 nastopiti tudi v smuku, so začeli iskati perspektivne mlade smukače. Ker sem osvojil naslov mladinskega državnega prvaka, so me uvrstili v državno reprezentanco. Po dveh letih – tekmoval sem na tekmah evropskega pokala, naslednje leto naj bi začel tekmovati še na svetovnih pokalih – sem si na tekmi v Innsbrucku hudo poškodoval desno koleno. Tako se je končala moja smučarska kariera.
Od kod potem odločitev za medicino?
Že kot otrok sem imel dve ljubezni: smučanje in medicino. Za medicino je zaslužen stric Avgust Mencinger, ki je bil dolga leta zdravnik v jeseniški bolnišnici, nekaj časa je bil tudi zdravnik olimpijske reprezentance. V gimnaziji mi je postalo jasno, da profesionalno smučanje in medicina ne bosta šla skupaj. Nisem vedel, za kaj naj se odločim, a po poškodbi kolena v četrtem letniku in s tem koncu smučarske kariere je ostala le še medicina. Ko gledam nazaj, se je vse skupaj dobro izteklo.
Ko ste pri 24 letih končali študij, ste odšli v Ameriko, po vrnitvi pa ste v sodelovanju z interventnimi kardiologi Kliničnega oddelka za kardiologijo med prvimi na svetu uspešno uvedli sodobno zdravljenje srčnega infarkta in nenadnega srčnega zastoja zunaj bolnišnice. Kaj natančno to pomeni?
Fenomen v svetovnem merilu
Lani je ekipa KOIIM Interne klinike UKC Ljubljana s priključitvijo na zunajtelesni krvni obtok rešila življenje 30-letni nosečnici in še nerojeni deklici. »V svetovnem merilu obstajata morda le en ali dva primera, da bi se otrok rodil med izvajanjem zunajtelesnega obtoka in da sta preživela tako mama kot otrok,« je povedal predstojnik KOIIM, doktor Noč.
Na kratko, tako sodobno zdravljenje pomeni, da bolnika ne glede na to, kje in kdaj doživi srčni infarkt ali nenaden zastoj srca, urgentno prepeljemo na mesto, kjer se mu lahko takoj in najbolje pomaga, bodisi v Klinični center Ljubljana ali v Maribor. Tam mu s pomočjo interventnega kardiološkega posega takoj odpremo s strdkom zaprto koronarno arterijo in omogočimo vzporedno intenzivno zdravljenje.
Vam se moramo zahvaliti tudi za to, da smo Slovenci dobili avtomatske defibrilatorje.
Pobudnika prve take akcije sva bila res s pokojnim sodelavcem, doktorjem Tomom Plojem. Takrat je farmacevtsko podjetje Krka na čelu z gospodom Colaričem po najinem nasvetu kupilo več kot 20 avtomatskih defibrilatorjev za laike, s katerimi smo opremili nekatere lekarne in javna mesta. Dr. Ploj je potem pripravil veliko tečajev za izobraževanje laikov. Podobno plemenito gesto je v zadnjih letih naredil tudi ljubljanski župan, gospod Jankovič. Na žalost ministrstvo nikoli ni pokazalo pripravljenosti, da bi naredili slovensko mrežo, in regije so se razvijale glede na entuziazem posameznikov. Daleč najbolje gre Korošcem, za kar jim tudi ob tej priliki čestitam.
Zavzemate se tudi za to, da bi že osnovnošolce začeli učiti osnov prve pomoči ob srčnem zastoju.
Ta znanja bi morala biti del splošne izobrazbe, saj so laiki tisti, ki ob zastoju srca lahko rešijo življenje. Za povrh vsega pa je oživljanje s pomočjo avtomatskega defibrilatorja bolj preprosto kot uporabljati pomivalni stroj ali televizijo. Sam sem predlog, da bi se ta znanja uvedla v višje razrede osnovnih šol, v vse srednje šole in na fakultete, pred vsakimi parlamentarnimi volitvami in po njih poslal nekaterim politikom. Odziva ni bilo. Tudi ministrstvo se na moj predlog, da bi zadevo uredili sistemsko, ni odzvalo. S somišljeniki smo predlagali, da bi uvedli agencijo za urgentno medicino, ki bi pokrila ta in še druge vidike nujne pomoči na terenu. A tudi to nikogar ne zanima. Spet ledino orjejo Korošci, ki so že pred nekaj leti zelo uspešno organizirali tečaj oživljanja z uporabo avtomatskih defibrilatorjev za osnovnošolce.
Koliko ljudi pri nas doživi srčni infarkt?
Naši informacijski sistemi tako v bolnišnici kot na višji ravni so tako neučinkoviti, da točnih podatkov žal nima nihče. Na naš oddelek, kamor pridejo ljudje z najhujšimi oblikami srčnega infarkta, jih vsako leto sprejmemo približno 700, poleg njih pa še približno 100 bolnikov z nenadnim srčnim zastojem.
Kako srčni infarkt prepoznamo?
»Sledite denarju, ki ga UKC plačuje dobaviteljem, ti pa naprej … in boste prišli do tako opevanih 'stricev iz ozadja'. Je pa vzorec vseskozi isti, pa naj gre za avtocestni križ, TEŠ ali v bližnji prihodnosti drugi tir. Če slovenski pravni sistem te prakse ne bo razčistil in zaustavil, naša država in s tem mladi ne bodo imeli prave prihodnosti. In morda so prav žilne opornice lahko prelomnica.«
Da laiki čim prej prepoznajo znake infarkta, je ključno za uspešno zdravljenje. Bolniki imajo v več kot 80 odstotkih primerov zelo hude bolečine v prsnem košu, ki so lahko pekoče ali stiskajoče in ne popustijo niti, če se uležejo ali usedejo. Bolniki so običajno tudi bledi in se potijo. Bolečina se lahko širi še v vrat, roke in zgornji del trebuha. Če pride do tega, je treba poklicati nujno medicinsko pomoč (številka 112), vzeti tableto aspirina in počakati, da pride reševalna ekipa na dom.
Kako pa prepoznamo nenaden zastoj srca?
Človek pade kot pokošen, v desetih sekundah izgubi zavest, v začetku morda še hrope, po kakšni minuti pa se ustavi tudi dihanje in obleži kot mrtev. Če ni takojšnje in prave pomoči, bo zanesljivo umrl. Laik mora takoj poklicati nujno medicinsko pomoč (številka 112) in povedati, kje je in da ima bolnik verjetno zastoj srca. Potem je treba takoj začeti izvajati zunanjo masažo srca. To je ritmično pritiskanje na spodnjo tretjino prsnega koša v ritmu od 80 do 100 pritiskov na minuto, tako da se ta ugrezne za od 3 do 5 cm. Blago masiranje ni učinkovito. Laik naj izvaja le zunanjo masažo srca brez umetnega dihanja, in to do prihoda reševalcev. Istočasno naj nekdo drug steče po zunanji avtomatski defibrilator, če je v okolici, saj z elektrošokom lahko vzpostavimo vnovično delovanje srca še pred prihodom reševalcev. Vsaka minuta zamude do elektrošoka namreč pomeni za 10 odstotkov manjšo možnost preživetja.
Delate z najtežjimi bolniki, ki so v kritičnem stanju. Kako to vpliva na vas?
Velikokrat je težko, ko stvari ne gredo dobro, če pa se vse uspešno konča, je veselje toliko večje, saj vemo, da bi bolnik brez naših posegov in zdravljenja zanesljivo umrl. Pri našem delu se moramo občasno soočiti tudi s komplikacijami posegov, a so na srečo redke. Če se mi to zgodi, nosim to v sebi kar nekaj časa in vedno znova analiziram in običajno predebatiram z mednarodno priznanimi kolegi v tujini. Vse zaplete si tudi beležim in pogostost primerjam z mednarodno literaturo. Če je moj rezultat primerljiv, mi je to v tolažbo, saj se to dogaja tudi mojim kolegom. Le kdor ne dela ali laže, nima zapletov.
Kaj je po vašem mnenju srž težav v našem zdravstvu?
Ključna težava našega zdravstva je kriza vodenja na vseh ravneh. Drugo težavo pa vidim v tem, da se slovenska medicina vse bolj zapira. Avtoriteta nekaterih posameznikov temelji predvsem na njihovih sposobnostih samopromocije in ne na objektivnih znanstvenih dosežkih. Pogosto se dogaja, da v medijih lahko beremo, kako je nekdo svetovno znan strokovnjak, zanj pa preko Karavank še nihče ni slišal. V Sloveniji ne uporabljamo objektivnih kriterijev o tem, kdo je kdo. Žalosti me tudi stanje mladih in perspektivnih zdravnikov, ki jim damo premalo priložnosti za daljše neprekinjeno izobraževanje v priznanih svetovnih bolnišnicah in – kar je še pomembneje – priložnosti za delo in vodenje oddelkov po vrnitvi domov.
Je naše zdravstvo res tako slabo, kot se poudarja v medijih?
Posamezna področja so zelo dobra, vendar ne zaradi učinkovitega sistema, ampak zgolj zaradi entuziazma nekaterih posameznikov. Nasprotno pa so nekatera področja zelo zaostala in povsem neprimerljiva z razvito tujino. Sicer pa je v našem zdravstvu pomanjkanje denarja le ena izmed težav, veliko hujša se mi zdi kriza vrednot, ki je sicer postala univerzalen problem Slovenije tudi na drugih področjih. In naj se ne sliši banalno, marsikje pomanjkanje kmečke logike pri zdravljenju vodi v nehumano medicino.
