21. aprila bodo v Dobravi blizu Otočca odprli prvo zasebno kirurško bolnišnico na Dolenjskem. Primarij mag. Andrej Šikovec, specialist kirurgije, ki je pred petnajstimi leti prvi v Sloveniji začel uvajati neinvazivno metodo zdravljenja krčnih žil, se je v želji, da skrajša čakalne dobe, odločil, da nekaj naredi sam.
»Po več kot 15 letih dela v zasebni zdravstveni dejavnosti v javni mreži, torej s koncesijo, sem spoznal, da z zasebno investicijo lahko pospešim izboljšanje zdravstvene bolnišnične oskrbe na področju žilne oz. vaskularne kirurgije. Tudi zato, ker se javni zdravstveni zavodi zaradi usmerjenosti predvsem v srčno kirurgijo s to vrsto patologije, ki je zelo pogosta in populacijo resno prizadene, neradi ukvarjajo.« Odločil se je, da dobiček, ki so ga ustvarili v 15 letih – na javnem razpisu je dobil še dva kredita podjetniškega sklada, enega za opremo, drugega za stavbo – vloži v sodobno bolnišnico. »Z zasebno investicijo bomo najbolje dokazali, da zasebniki ne razmišljamo le o lastnih dobičkih, temveč skrbimo tudi za razvoj stroke.«
Bili ste prvi, ki ste se začeli ukvarjati z novimi metodami zdravljenja krčnih žil. Zakaj?
Dolga leta sem delal v Splošni bolnišnici Novo mesto, tam smo bolnike s krčnimi žilami zdravili tako, da smo jih operirali v splošni anesteziji. To so bile zoprne operacije, ker je bilo treba odstraniti celo žilo in so pacienti izgubili ogromno krvi. Domneval sem, da mora obstajati še kakšna manj invazivna metoda, kar se mi je potrdilo na zdravniških kongresih v tujini. Težava pa je bila v tem, da so tam prikazovali samo rezultate, nihče pa ni pokazal, kako to počnejo. Ko sem začel spraševati, kje bi se lahko naučil, so mi rekli, da moram najprej podpisati pogodbo, plačati aro za laser, potem pa me bodo odpeljali do ljudi, ki me bodo izobrazili. Cena je bila približno 50.000 mark, kar je bilo zame takrat nedosegljivo.
Zadeve ste se lotili zelo inovativno.
Odšel sem v naše podjetje Fotona, v katerem izdelujejo laserje, in jih vprašal, ali imajo tudi take, kot sem jih videl na zdravniških kongresih. Imeli so jih, vendar tudi oni niso imeli ustrezne aplikacije za uporabo. Dogovorili smo se, da mi ga posodijo in se bom sam lotil razvoja aplikacije. Imel sem to prednost, da sem bil vešč uporabe ultrazvoka. Ko delaš z laserjem, namreč vse počneš pod nadzorom ultrazvoka. Tako se mi ni bilo težko naučiti, kako naprava deluje. Preštudiral sem tudi ogromno literature in obiskoval kongrese, na katerih sem hodil od stojnice do stojnice ter razpravljal o delovanju laserjev. Ko sem imel vse pripravljeno, sem v bolnišnici v Novem mestu začel izvajati posege. V enem letu – bolnike smo zdravili ob sobotah – smo jih uspešno pozdravili približno 50. Potem pa so nekega dne prišli iz Fotone, češ, naj kupimo laser ali naj jim ga vrnemo.
Ker je bil laser za bolnišnico predrag, ste ga kupili sami.
V tem sem videl prihodnost, zato sem si šel sposodit denar, se v Šmarjeških Toplicah dogovoril za najem prostora in začel delati. Laser sem izplačal v letu dni, ordinacijo pa preselil v svojo hišo. Pod okriljem svojega podjetja Avelana sem prvo leto opravil 40 posegov, naslednje leto 60, toliko jih je namreč plačala zavarovalnica. Zdaj jih naredimo približno 1100, 900 jih plača zavarovalnica. Poleg posegov na leto opravimo tudi približno 2000 pregledov, ki jih v 70 odstotkih primerov plača zavarovalnica.
Vsega ne delate več v ordinaciji, ki jo imate v pritličju svoje hiše.
Ker smo na dan opravili po šest, sedem posegov in približno 30 pregledov, pred hišo ni bilo več dovolj parkirnih prostorov. Čeprav so bili sosedje zelo uvidevni, sem se odločil, da v Novem mestu najamem dodatne prostore. Tja smo preselili preglede, opravljamo tudi manjše posege z laserjem, kolegica ginekologinja pa se ukvarja z zdravljenjem urinske inkontinence in s pelvičnim kongestivnim sindromom.
Očitno zelo dobro opravljate svoje delo, saj vam niti dodatni prostori ne zadoščajo več.
Čeprav zdaj take posege izvajajo že po vsej Sloveniji, ogromno zdravnikov se je učilo pri meni, jih mi še vedno naredimo največ. Trenutno imamo na čakalni listi vpisanih približno 2400 ljudi. Ker smo jih do zdaj na leto operirali okoli 1000, je bila čakalna doba približno dve leti in pol. Ko se bomo aprila preselili v bolnišnico, bomo lahko naredili več, tudi na področju raziskav in razvoja. V bolnišnici bodo potekale tudi specializacije.
Boste tudi v bolnišnici delali prek koncesije?
Tega pa še ne vem. Upam, da bom lahko koncesijo, ki jo imam zdaj, ohranil. Privatnikom ministrstvo za zdravje nerado podeli koncesijo. Ne vem, od kod pri nas strah pred zasebnimi bolnišnicami.
Bodo bolniki v bolnišnici deležni tudi naprednejših postopkov zdravljenja, kot jih uporabljate zdaj?
Seveda. Pri arterijskih boleznih se je tehnika zelo razvila. Posegi se po novem opravljajo tako, da jih nadzorujemo s pomočjo ultrazvoka in rentgenskega aparata. To sicer počnejo tudi v drugih bolnišnicah. Glavna razlika med nami in drugimi bolnišnicami bo v tem, da bodo pri nas bolniki vse storitve dobili na enem mestu. V drugih bolnišnicah del endovaskularnih posegov opravljajo radiologi na oddelku za radiologijo, kirurški del pa kirurgi. Radiologi nimajo postelj, kirurgi, ki postelje sicer imajo, imajo te pogosto prezasedene, zato se težko dobro uskladijo. Da pa se poseg izide, se mora vse popolnoma ujeti. Pri nas teh težav ne bo. Bolnik bo prišel na pregled, in če bo treba, ga bomo lahko takoj operirali. Ker bomo v bolnišnici imeli tudi postelje, tri za 12-urno oskrbo in pet za daljšo ležalno dobo, bo lahko ostal pri nas toliko časa, kolikor bo to potrebno.
Koliko zdravnikov pa bo delalo v bolnišnici?
Poleg mene je zaposlena še ena zdravnica, s tremi pa se dogovarjam, da bodo delali pogodbeno. Našo dejavnost bomo namreč razširili še na področje ortopedije, urologije, plastične kirurgije, protibolečinskega zdravljenja, otorinolaringologije.
Bodi tudi drugi zdravniki zaposleni pri vas?
Ker se v naši državi pravila igre lahko hitro spremenijo, pride nov minister in je vse drugače, si zdravniki ne upajo tvegati in oditi iz javnega sektorja, zato bodo pri nas delali le občasno.
Kako boste odplačevali posojila?
V naši zgodbi je zanimivo to, da v nas veliko bolj kot država verjamejo banke. Njim se naša naložba ne zdi niti sporna niti tvegana. One vedo, da se bodo potrebe po zdravstvenih storitvah v prihodnosti povečevale in da naša država bolj kot trgovske centre potrebuje nove bolnišnice. Sicer pa bomo posojila odplačevali z denarjem, ki ga bodo prinesli samoplačniki. Na srečo smo dobili zelo ugodni posojili: eno ima euribor brez obresti, drugo euribor z enoodstotno obrestno mero.
Bolnišnica, ki obsega 1.800 kvadratnih metrov, bo zelo moderno opremljena.
V bolnišnici bo raziskovalni inštitut s tremi operacijskimi dvoranami, ena od njih bo hibridna, kar pomeni, da bomo v njej operacije izvajali pod nadzorom rentgenskega aparata, imeli bomo tudi dnevno bolnišnico, intenzivni nadzor in bolniške sobe.
Dve bolniški sobi bosta nadstandardni, urejeni bosta kot apartmaja z masažnima bazenoma.
Namenjeni sta samoplačnikom, večina jih prihaja iz tujine. Zdravstveni turizem, kar je tudi ena od dejavnosti, ki jo bomo izvajali v bolnišnici, je za Slovenijo lahko dobra priložnost. V svetu to vrsto turizma, ki prinaša ogromne zaslužke – zdravstveni turizem v svetovnem merilu na leto prinese približno 50 milijard dolarjev – že dobro poznajo. Najbolj obiskana država, v katero se ljudje hodijo operirat, je Malezija. Za paciente je privlačna, ker imajo tam dober izobraževalni sistem in dober nadzor nad delom zdravnikov. Oboje imamo tudi pri nas. Mi se že dogovarjamo z zdravilišči Krka, da bi skupaj nastopili na trgu.
V javnosti je zasebno zdravstvo na zelo slabem glasu.
Če se nekdo odloči, da se bo zdravil v zasebni ustanovi, to pomeni, da je sprostil mesto v javnem zdravstvu. Čim več bo pacientov pri zasebnikih, tem bolje bo za državo.
Čeprav bolnišnica še ni začela delovati, vi že imate načrte za prihodnost.
Ob tej parceli je še ena, ki je še enkrat večja. Če bo bolnišnica uspešna, se bomo takoj lotili nove naložbe.
Ste v letih, ko ljudje že razmišljajo o upokojitvi, vi pa začenjate nove projekte. Kaj vas poganja?
To je moj način življenja. Ker ne delam v javni službi, nimam delovnega časa, zato lahko delam veliko več. Delam po cele dneve, zase in za denar. Pri nas je to še vedno sramotno.
