Kot pravi Robert, ki je diplomiral na fakulteti za upravo, je med pošiljanjem prošenj skrbel za to, da je ostajal aktiven. Odzival se je na vsa povabila na razgovore in se ukvarjal s hobiji, kot je košarkarsko sojenje tekem.
S tem je v svoji predstavitvi in poslanem življenjepisu izboljševal stvari, da bi bil bolj zanimiv za delodajalce: »Iz zadev, na katere sem med pošiljanjem prošenj lahko vplival, sem diplomiral.« Njegov dopis je kot dobrega ocenil tudi strokovnjak za to področje, kar pomeni, da to ni bil razlog za zavrnitev. Ker je pošiljal toliko prošenj, jih je beležil, da je sploh lahko spremljal, kam vse se je že prijavil, in tako je na koncu prišel do tako visoke številke. Njegova zgodba je še toliko bolj zanimiva, ker se ljudje s takšnimi zgodbami večinoma ne upajo izpostavljati. V javnosti se vedno znova pojavljajo predvsem uspešni posamezniki, ki še toliko bolj obremenjujejo manj uspešne. »Neki tabu se z mojo zgodbo razbija,« je pritrdil.
Jeclanje kot stigma
Robert ima blago obliko govorno-jezikovne motenje jecljanja. Povedal je, da je bil zaradi tega na določenih razgovorih pred vsemi nepotrebno izpostavljen, kar mu je še dodatno zbilo samozavest in upanje. Pri tem je dejal, da je aktiven na tem področju, saj redno obiskuje logopedske vaje, in še izpostavil, da je stigmatizacija ljudi s to vrsto motnje v naši družbi še vedno velika. »Gre predvsem za predsodke v družbi oziroma vnaprej postavljeno negativno obsodbo ljudi s to motnjo brez priložnosti, da bi se lahko dokazali,« je opozoril Robert.
Previsoka plača
Zgodilo se mu je tudi to, da službe ni dobil, ker je povedal, kakšno plačo je imel v prejšnjem podjetju. Direktor je bil šokiran nad višino plače, ki je znašala 1250 evrov neto, in dejal, da ima samo on takšno plačo. Čeprav je bil Robert pripravljen sprejeti nižjo plačo, dela ni dobil.
Dvom o sebi
Glede na to, da se na eno delovno mesto danes prijavi po več sto kandidatov, je gotovo tudi delodajalcem težko izbrati najprimernejšega. Kot je dejal Robert, so zato že najmanjše malenkosti lahko moteče: »Prihajalo je tudi do banalnih primerov. Zmotil jih že način vstopa v prostor. Vse moraš vedeti. Dostikrat se potem tudi živciraš, zakaj si nekaj povedal tako, kot si. Na koncu se zgodi, da začneš dvomiti o sebi.« Zgodilo se mu je tudi, da je bil med več kot 800 kandidati izbran med najboljša dva. Zaposlitve pa ni dobil, ker je nekaj trenutkov preveč razmišljal o vprašanju, ali bi ga motila službena uniforma.
Bil je tudi na delavnicah zavoda za zaposlovanje. Na treningu zaposlitvenega razgovora, ki mu ga je svetovala njegova referentka, potem ko ji je zmanjkalo pametnejših nasvetov, je imel že toliko znanja, da je sam dopolnjeval predavateljico. Dejal je, da na tovrstnih delavnicah ni izvedel nič novega ter jih je izkoristil predvsem za druženje in spoznavanje novih ljudi.
Dogovorjene službe
Nekateri ljudje dobijo službe zaradi vez in poznanstev, kar Robert označuje kot skriti trg dela. Tudi on je v preteklosti že izgubil zaposlitev, ker je bil med sodelavci eden od redkih, ki zaposlitve ni dobil prek znancev. Kot mu je odkrito povedal nadrejeni, so ga prav zato odpustili, saj so drugi morali obdržati službe. »Vnovič sem se moral zadovoljiti z odgovorom, da nimam sreče,« je dejal Robert.
Ko smo ga vprašali, koliko ponujenih del je imelo po njegovem občutku že vnaprej izbrane kandidate, je odgovori, da precej: »Nekje okrog 60 odstotkov je bilo po mojem mnenju zagotovo takšnih.« To je verjetno še toliko bolj prisotno v državnih službah, kjer morajo biti vse ponudbe za oglase objavljene na zavodu za zaposlovanje. Na te razpise se je prijavljal tudi on. Tiste, ki izpolnjujejo formalne pogoje, nato povabijo na pisne teste. Tako je za eno zaposlitev teste pisalo tudi do 300 ljudi. Pri teh službah pa je problem, da se nanašajo na zelo specifična področja, kjer imajo prednost tisti, ki so tam že zaposleni, saj tudi oni skupaj z ostalimi opravljajo teste.
Zaposlitev prek javnih del
Ker je pod objavami oglasov veliko komentiral na družbenih omrežjih, so kontaktirali z njim iz Sindikata mladih plus. Po razmisleku se jim je naposled vendarle odločil pridružiti na sestankih aktivistov. Nato pa se je prek javnih del s pomočjo sodelavcev na sindikatu prijavil za delo v Sindikatu mladi plus. Dejal je, da šele zdaj dobiva odgovore, zakaj ga po številnih razgovorih niso zaposlili: »Ker nimam študentske napotnice ali lastnega podjetja, sem bil označen za premalo prilagodljivega.« Zdaj ima zaposlitev do konca letošnjega leta, dela pa prav na področju, ki ga je še kako dobro spoznal, saj preverja oglase s ponudbami za delo. Toda tudi tokrat ima samo začasno zaposlitev, nato pa ga morda spet čaka mukotrpno iskanje službe skupaj s še tisoči, ki jim trg ne omogoča zaposlitve.
