Minil je v znaku polemik, ostrih debat in vsesplošnih dialogov z različnimi ljudmi. Zame so bile rdeče niti teh dogodkov iskrenost, drznost in resnična strokovnost. Najprej izjemno dobro obiskana konferenca o agresivnosti v organizaciji prijateljice Ivane in njene ekipe, potem projekcija slovenskega filma Strah z obveznim pogovorom in še pogovorni večer o samomoru. Veliko besed, nekaj nestrinjanja, veliko novih znanstev in nekaj občutkov obupa. Slednji se pojavi zgolj ob zavedanju, da nekateri ljudje ponavljajo iste ugotovitve že več desetletij, vendar nikakor ne prodrejo do pravih ušesnih kanalov. In to je živi obup!
Zato je mogoče dobra protiutež umiritev strasti, bolj kontemplativna oblika druženja, seveda še vedno z globokim namenom. Prijatelj Robert je včeraj ponovno zagnal svojo mašinerijo Festivala strpnosti, ki ga gosti v svojem malem teatru, ki nikakor ni neznaten. Toplo vas vabim, da se udeležite katerega izmed elementov tega letnega zleta razmislekov o strpnosti in žal seveda tudi nestrpnosti. Veliko razmišljam o teh pojmih v zadnjem času, prav gotovo zaradi blaznih časov naših trenutnih življenj. Ali strpnost pomeni tiho trpeti prisotnost drugih in drugačnih, čeprav tega najraje ne bi počeli? Je toleranca samo drugo ime sprijaznjenosti z resničnostjo ali pač razmejitev tvoje in moje svobode, kjer ne ena ne druga ne zarežeta v lastno meso? Sam bi raje sprejel drugo razlago, vendar težko vidim pot, da se vse to zgodi v realnosti.
Prejšnji teden je zabolela birokratska deportacija mlade sirske družine iz Slovenije. Ni bila dovolj pravna argumentacija spoštovanega Matevža Krivica, niso bila dovolj napotila organov za varovanje človekovih pravic, kaj šele telesa aktivistov. S kakšno lahkoto represivni aparat uporabi prisilo! Ker jo lahko, ker lahko naknadno še kaznuje nepokorne državljane, ki so si drznili na način protesta izraziti svoje mnenje. Od naše birokratske Države nisem pričakoval nič manj, težko me še preseneti. S kančkom cinizma vem, da so takšni primeri zgolj vzorčni presedan za vse bodoče podobne zgodbe, in naša nestrpna Slovenija si želi varno utreti pot za reševanje takšnih nadležnih problemov tudi za v prihodnje. Bolelo je nekaj drugega.
Naredil sem klasično napako mazohističnega opazovalca – bral sem spletne komentarje. Ja, vem! Neumno in brezplodno, vendar sem to počel. Vem, da so mnogi zgolj podplačani pisuni po nareku naročnika, vem, da so nekateri zagrenjeni in zlovoljni sovražniki vsega, in vem, da so nekateri samo provokatorji zaradi lastnega športnega užitka. Pa vendar so krute besede zapisane, stališča utemeljena in žgoča nestrpnost do vsega kanec drugačnega tako izrazita, da ni nobenega dvoma – ničesar se nismo naučili iz zgodovine, le sovraštvo znamo dobro gojiti. Bojim se, da je to tudi popotnica, ki jo skozi vzgojo svojim naslednikom posredujete moji rojaki in moje rojakinje. Še do včeraj ste bili moji ljudje, skupaj smo rasli in danes vas več ne poznam. Menim, da se nam bo to maščevalo. Moram končati s sklepnimi besedami pesmi nemškega pastorja Martina Niemöllerja: … ko so prišli po mene, ni bilo več nikogar, da bi dvignil glas. Po nas prihajajo, samo mi tega ne vemo.
