Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z dr. Alenko Flander, direktorico Centra za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS), ki v Sloveniji izvaja naloge nacionalne agencije programa Erasmus+ za področja izobraževanja, usposabljanja in športa.
Dr. Alenka Flander se je že kot študentka elektrotehnike prek mednarodnega združenja IAESTE udeležila več daljših praktičnih usposabljanj v tujini, diplomsko nalogo pa je opravila na Danskem. Pozneje je zaplavala v družboslovne vode in doktorirala iz političnih znanosti. Pravi, da bi zagotovo ponovno šla po tej poti.
Glede na to, da poteka 30. obletnica programa Erasmus, bi najprej pojasnili, kaj vse obsega, saj imajo mnogi zmotno prepričanje, da vključuje zgolj izmenjavo študentov?
Program Erasmus+ je od leta 2014 postala tržna znamka za vse evropske programe s področij izobraževanja, usposabljanja, mladine in športa, ki jih Evropska Unija podpira z določenimi finančnimi spodbudami. Poleg izmenjav študentov, ki so verjetno najbolj priljubljene in poznane, to vključuje tudi sodelovanje med vrtci, osnovnimi in srednjimi šolami, izobraževalci odraslih ter od leta 2014 na področju športa tudi sodelovanje med športnimi organizacijami.
Sam program ima dva glavna sklopa. Prvi je mobilnost, ki v glavnem vključuje študente in dijake, zlasti na področju poklicnega izobraževanja. Ti se udeležujejo izmenjave oz. prakse v tujini, študentje tudi študija. Drugi sklop, ki je morda malo manj poznan, pa vključuje strateško povezovanje med različnimi institucijami, kjer sodelujejo učitelji in posredno tudi učenci. Na nivoju vrtcev se denimo poleg vrtcev samih med seboj povezujejo tudi vzgojiteljice. Tako lahko otroci prek video povezav sodelujejo z vrstniki iz tujine, si na primer izmenjujejo sličice, pesmi ter se učijo besede v tujih jezikih.
Torej je možna tudi izmenjava učiteljic oz. vzgojiteljic?
Seveda, tega je veliko in to je tudi del, ki ga je treba ob obletnici bolj poudariti. Želimo tudi, da bi se ta fokus preusmeril od študentov tudi na drugo populacijo, saj je treba vedeti, da je do tega trenutka v Sloveniji v ta program vključena že več kot polovica osnovnih šol, s področja srednjega šolstva pa je v teh programih že vsaj enkrat sodelovalo več kot 90 odstotkov srednjih šol. Tako ne gre za neko butično zadevo, v kateri bi sodelovali zgolj posamezniki, temveč je to dejansko zelo vpeto v izobraževalni sistem, pri čemer so nekatere šole občasno, druge pa že precej sistemsko začele graditi na povezovanju tako med učitelji kot tudi učenci ter na skupnem razvoju vsebin in programov. Sploh na douniverzitetnem nivoju, kar v današnjih dneh postaja še posebej pomembno, je velik poudarek namenjen medkulturnemu sodelovanju, spoznavanju drugačnosti, strpnosti ter spodbujanju evropskih vrednot, ki se nam morda zdijo same po sebi umevne.
Pa v programu sodelujejo vse države članice?
Da, sodelujejo vse države članice in tri države EFTE, to so Islandija, Norveška in Lihtenštajn, ter tudi Turčija. V prejšnji perspektivi programa je sodelovala še Švica, vendar so jo leta 2015 po referendumu, ki je po mnenju EU kršil sporazum o prostem pretoku ljudi, iz programa izločili. Pozneje se je pokazala možnost, da bi se Švica v program ponovno vključila, vendar je zadeva zaenkrat precej zapletena. Je pa program Erasmus+ od leta 2014 na področju visokega šolstva odprt tudi za druge regije po svetu, torej ni več vezan samo na Evropo. Študentje in učno osebje lahko dejansko sodelujejo s celim svetom, kar se financira iz razvojnih pomoči posameznim regijam, tako da je sodelovanje do neke mere odvisno od sredstev.
Kako se na področju mobilnosti določa učni program in kako je s priznavanjem ocen?
Vsi programi temeljijo na tem, da naj bi mednarodno sodelovanje pripomoglo k učnemu programu, ki ga zadevni dijak ali študent že ima. To vedno temelji na predhodnem dogovoru, ki ga mora podpisati sam študent, ustanova, ki ga pošilja, in ustanova, ki tega dijaka oz. študenta sprejme. Sama menim, da so tukaj glede umeščenosti v učni proces v boljšem položaju srednješolci. Pri študentih je na tem področju še veliko možnosti za izboljšave, ki bi prispevale k temu, da bi to postalo večji del študija. Študent, ki odhaja na izmenjavo, mora imeti dogovorjeno, kaj bo tam počel in kaj se mu bo pozneje tudi priznalo. Menim, da smo glede na preteklo stanje to področje že precej izboljšali, vendar znanja, ki ga študent prinese iz tujine, zaenkrat še ne znamo dovolj izkoristiti.
Kako udeležba v Erasmus+ posamezniku koristi z vidika iskanja zaposlitve? Kako na to pri nas gledajo delodajalci?
Opravili smo nekaj raziskav, iz katerih je razvidno, da tisto, kar študent ali dijak pridobi v tujini, kar poleg strokovnega znanja vključuje tudi druge vidike, kot so samostojnost, samoiniciativnost, zanesljivost in prožnost, delodajalci dejansko zelo iščejo. V zadnjem času si prizadevamo dijake, študente in tudi delodajalce pripraviti do tega, da bi se znali pogovarjati. Mlada oseba mora znati stvari, ki se jih je v okviru programa naučila, delodajalcu predstaviti tako, da jih ta razume skozi svoje oči. Če nekdo pove zgolj to, da je bil v tujini na izmenjavi, delodajalec sliši le ta del, ko pa pogledamo znanja, ki jih je na tej izmenjavi pridobil, pa vidimo, da obsegajo še precej več. Na splošno je pri zaposlovanju danes strokovno znanje zgolj osnova, veliko pa pomenijo tudi osebnostne lastnosti, ki jih delodajalci zelo iščejo. To so tiste stvari, ki jih mladi ljudje, ki gredo v tujino, precej bolje razvijejo.
Vas skrbi beg možganov?
Danes imamo veliko razprav na to temo. Osebno me to vprašanje niti ne skrbi, ker menim, da veliko mladih, ki gredo v tujino, nato tudi z neke distance vidi, kako je doma. Pravzaprav ugotovijo, da marsikaj, kar se jim je prej zdelo v tujini čudovito, ko so na to gledali iz Slovenije, morda v resnici niti ni. Morda v tistem drugem kontekstu spoznajo druge parametre, na podlagi katerih spoznajo, da smo doma v bistvu pravzaprav zelo dobri. Menim, da je kakovost življenja pri nas veliko boljša kot marsikje drugje. Dokler ne greš v tujino, določenih stvari ne boš spoznal. Zdi se mi, da je za mlade normalno, da gredo s trebuhom za kruhom, če tukaj nimajo zaposlitve, poznam pa ogromno primerov posameznikov, ki bi se z veseljem vrnili, če bi tukaj imeli možnost.
Kakšno je vaše mnenje o bolonjskem sistemu?
Moje mnenje o samem sistemu je dobro, vendar menim, da je bil način implementacije precej odvisen od zrelosti posameznih držav. Načeloma je sama ideja zelo dobra, vprašanje pa je, koliko smo znali tisti trenutek presoditi, kaj je dejansko tisto, kar bi morali narediti, in koliko je bilo pri tem zgolj iskanja, kako obstoječe stanje natlačiti v nov sistem. Bolonjski sistem v različnih državah članicah deluje različno.
Ali javni zavod CMEPIUS, ki je odgovoren za izvajanje dela programa Erasmus+, vključuje še kakšne druge projekte?
EU programi so naša ključna odgovornost. S tem namenom je bil zavod tudi ustanovljen. Občasno dobivamo tudi druge naloge. Pokrivamo tudi področje bilateral na področju visokega šolstva, zelo močno smo bili vpeti v strategijo internacionalizacije visokega šolstva, vendar naša ključna naloga ostaja izvajati dejavnosti v zvezi z internacionalizacijo na področju izobraževanja in usposabljanja. V zadnji perspektivi smo upravljali tudi sredstva norveškega finančnega mehanizma. Izvajamo torej vse naloge, ki se nanašajo na povezovanje in mednarodno sodelovanje.
Leta 2020 se bo zaključila ta perspektiva programa Erasmus+. Kako naprej?
Kdo so vaši ambasadorji?
Pogoj je bil ta, da so morali biti ambasadorji v določenem obdobju tudi sami udeleženci v mobilnosti oz. v programih. Poskušali smo zajeti čimbolj raznolike osebe. To so na primer ministrica dr. Maja Makovec Brenčič, novinarka Karmen Švegl, modna oblikovalka Julija Kaja Hrovat, smučarski skakalec Matej Likar, gluhi novinar Bojan Mord, priznani kuharski mojster Luka Jezeršek in uspešni mladi pivovar Renee Vozelj.
Dejstvo, da praznujemo tridesetletnico, kaže na neko kontinuiteto. Evropa zdaj ugotavlja, da so ti programi ena redkih zgodb o uspehu, ki jih vsi vidimo kot pozitivne in ki nimajo nekakšnih negativnih vidikov. Evropa se trenutno sooča z določeno krizo vrednot, zato se zaveda, da na ohranjanju teh vrednot gradimo tudi s takimi programi. Zaveda se tudi, da je ljudi, ki med seboj komunicirajo in sodelujejo, težje prepričati v kakšna skrajna stališča ali dejanja.
Poleg tega zdaj poteka vmesna evalvacija programa Erasmus+, ki jo izvajajo Evropska komisija, Evropski parlament in ministrstva v vseh sodelujočih državah in v okviru katere proučujejo zlasti učinke programa. Ta evalvacija, katere rezultati bodo predvidoma znani jeseni, bo podlaga za pripravo programa po letu 2020. To bi znalo biti zanimivo, saj bo mogoče videti, kje trenutno smo.
S programom Erasmus+ je bilo uvedenih kar nekaj novosti, vključno s področjem športa, ki ga program prej sploh ni zajemal. Treba bo videti, kako se bo ta debata nadaljevala, menim pa, da je potencial za nadaljevanje progama velik. Morda še to, treba je vedeti, da je bil program Erasmus+ poleg programa za raziskave in inovacije Obzorje 2020 edini program, ki so se mu v tej finančni perspektivi sredstva precej povečala; v primerjavi s prejšnjo finančno perspektivo kar za 40 odstotkov. Medtem ko so se v tem obdobju sredstva iz strukturnih skladov zmanjšala.
Kakšna je dodana vrednost programa Erasmus+?
Dodana vrednost ni zgolj to, da greš v tujino in se vrneš. Ker se na programe pripravljajo tudi šole, se tudi znotraj njih učitelji drugače povežejo. Dejansko se ustvari medpredmetno sodelovanje, izboljša se sodelovanje med ravnatelji in učitelji, dokazano je, da se učenci začnejo bolj zanimati za tuje jezike, zgodovino lastnega kraja, lastno kulturo, saj bi rad posameznik, ki gre v tujino, tudi tamkajšnjim vrstnikom povedal nekaj o svoji državi. Ta del, ki ga morda niti ne enačimo z mednarodno mobilnostjo, je po mojem mnenju morda skoraj večja dodana vrednost in ga bi bilo dobro bolje osvestiti.
Poleg tega, kar zlasti velja za področje visokega šolstva, smo ena redkih držav, v kateri je število študentov, ki pridejo k nam, večje od števila tistih, ki gredo v tujino. Nisem pa prepričana, ali znamo ves potencial teh študentov, ki pridejo v Slovenijo, dovolj izkoristiti. Naš sistem je dober in tudi kakovost življenja tukaj je dobra, kar bi morali malo bolje izkoristiti. Zadnjo polemiko v zvezi s tujim jezikom smo izrabili precej pristransko. Seveda se strinjam, da moramo graditi svojo identiteto, vendar imamo v Sloveniji vsako leto 2000 študentov, ki bi jih lahko naučili slovenskega jezika. Vedno obstajata dve plati gradnje kulturne identitete in odgovor ni to, da se ogradiš za zidovi ter izločiš vse okoli sebe.
Zavedati se je treba, da v tujino odhaja zgolj 2–3 odstotki populacije, zato je treba tudi tiste, ki ostajajo doma, usposobiti za delovanje v tem svetu. Svet je globalen, zato mora tudi frizer vedeti, kako delati s tujcem. Ne živimo več v nekem zaprtem sistemu. Te, ki prihajajo, bi morali znati povezati tudi s tistimi, ki ne gredo v tujino. Temu pravimo internacionalizacija doma, kar pomeni, da večini, ki nikamor ne gre, tudi omogočiš to izkušnjo. Vedno se bojiš tistega, česar ne poznaš.
