Mlajše generacije je opozorila nase z javnim pismom predsedniku, ko mu je v obširni obrazložitvi pojasnila, zakaj zavrača povabilo na slovesen pokop posmrtnih ostankov žrtev iz Hude jame. Kdo je torej partizanka, pediatrinja, univerzitetna profesorica, znanstvenica, pevka, prababica in kritična spremljevalka družbenih sprememb, ki pravi, da »nobena vojna ni dobra in noben mir ni slab«?
Rodila se je v družini s sedmimi otroki, a sta dva umrla kmalu po rojstvu. Preživeli so Bogdana, Zdenka, Nada, Zora in najmlajši brat Bine. Oče Albin je izhajal iz rodu Stritarjev, pisateljev (Josip Stritar) in glasbenikov (mdr. skladatelj Alojz Srebotnjak, Vilko in Kristjan Ukmar ter Ferdo Juvanc). Oče je doma gojil predvsem večglasno petje, zato ni čudno, da se je leta 1933 rodil tercet, in ko je začela peti še Zora, kvartet sester Stritar. To je bil eden prvih ženskih ansamblov pri nas. Bile so zelo priljubljene. »Pele pa smo narodne in ponarodele pesmi ter šlagerje, kot smo tedaj rekli popevkam.« Spremljala sta jih Danilo Švara in Marjan Lipovšek. Sodelovale so tudi kot pevke v plesnem orkestru Bojana Adamiča. Zora je nekaj let sodelovala tudi v predvojnem komornem zboru Radia Ljubljana in zboru ljubljanske Opere, njeni sestri Nada in Bogdana pa sta bili med vodilnimi slovenskimi opernimi pevkami.
Strogi starši
Spominja se, da so bili tedaj vsi starši praviloma zelo strogi in so od otrok zahtevali pokorščino. Oče je prijel tudi za šibo. »Taka vzgoja nas ni ravno vodila do razvoja samozavesti in pozitivne samopodobe, vendar nas je poznejše življenje kalilo in oblikovalo.« Starši so bili strogi, a pravični. »Mama nas je naučila vseh gospodinjskih opravkov, celo petke na čevljih smo si znale zamenjati. Vse to znanje mi pride še danes prav. Sama postorim, kar zmorem, še danes rada vezem, ker me to sprosti. Pa tudi kuham še zase, v nedeljo pa še za več povabljencev.«
Sicer pa je njena družina z le očetovo plačo živela zelo skromno. Denar, ki ga je oče prinesel domov je komaj zadostoval za osnovne dobrine in za šolanje petih otrok. Za šport ni bilo denarja, zato so gojili hojo in plavanje, sama pa je bila med prvimi potapljačicami v ekipi Janeza Kuščarja, ki je tudi izumil obrazno masko.
Vera
Ker je številne dijake motilo, da je bila njihova klasična gimnazija pod strogim nadzorom Rimskokatoliške cerkve, so se zato številni odrekli veri. »Vernike spoštujem, Cerkve pa prav nič. Nedopustno je, da se od osamosvojitve naprej odkrito vmešava v civilno in politično življenje, in to samo zato, ker hoče obvladovati ljudi.« Še huje se ji zdi, da je Cerkev na Slovenskem tajkunska in da ljudstvo plačuje tudi njene dolgove. Seveda pa Cerkev tudi nikoli v preteklosti ni bila plemenita duhovna vzornica, ampak pogosto vzrok za sovraštvo in dolgoletne vojne.
Na piki ima Zora Konjajev tudi Demos, prvo vladajočo politično koalicijo samostojne Slovenije. »Da bi pridobil volilne glasove zase, je razdal tujcem, daljnim potomcem tistih, ki so nekoč živeli v Sloveniji, in Cerkvi velikansko premoženje, pridobljeno z delom slovenskih tlačanov. Tega ni storila nobena druga država!«
Neuravnovešeni politiki
Tega, da se pripravlja druga svetovna vojna, tedanji sodobniki niso vedeli, vsaj večina navadnih ljudi ne. »Tudi ko je Hitler zasedel del Češke, še nismo razumeli, kaj se pripravlja. Preprosto smo bili prepričani, da bodo tedanji politiki dovolj pametni, da ne bodo začeli nove svetovne vojne komaj dvajset let po prvi.« Pa niso bili!
»Tudi vojne za Slovenijo nismo pričakovali. Zdelo se nam je nemogoče, da bi svet dopustil, da izbruhne tako rekoč v srcu Evrope!« A se je zgodilo prav to.
»Ko so na slovenske ceste zapeljali prvi tanki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), so me ravno odpustili z onkologije.« Operirana je bila zaradi raka dojk in prizna, da je tedaj zato bolj mislila nase kot na državo.
Po premisleku pa vendarle reče: »Če bi naši politiki tedaj do podrobnosti sledili navodilom tedanjega ministra za obrambo, bi imeli masaker tudi v naši državi. Morda prav tako hud, kot smo ga pozneje gledali drugje po Jugoslaviji.« Na srečo je bilo na Slovenskem še nekaj modrih glav, ki so storile vse, da je namesto orožja prevladala diplomacija!
Danes, ko je orožje čedalje bolj morilsko, je še bolj kot včasih prepričana, da nobena vojna ni dobra in da noben mir ni slab. »Vedno kratko potegnejo navadni ljudje, nikoli politične in druge elite, ki se bojevanju skoraj vedno izognejo.« Že dolgo ve, da se nikoli ne gre zanašati na pamet, kaj šele na modrost ali poštenje politikov. »Oznako Frana Milčinskega st., Butalci, prav lahko uporabimo za vse vlade po osamosvojitvi, saj ni bilo pri nobeni čutiti, da so ji Slovenija in njeni ljudje prva skrb.«
Vojna....
Zora Stritar se je med drugo svetovno vojno poročila z diplomiranim juristom Cvetom Močnikom - Florijanom, državnim reprezentantom v smučanju in kajakaštvu, ki je kot partizan leta 1943 padel, pozneje so ga razglasili za narodnega heroja. Z njim ima hčer.
»Na začetku druge svetovne vojne je za vse prišel čas velikih osebnih odločitev.« Vsi Stritarji so se vključili v osvobodilno gibanje. V času italijanske okupacije so Zoro zaprli skupaj z devetmesečno hčerko. Po kapitulaciji Italije in nemški okupaciji se je izognila domobranskemu zaporu in je s hčerko odšla k sestri Zdenki, nato pa sta skupaj z Zdenkinim sinom pobegnili na osvobojeno ozemlje v Črnomelj. Zatekli sta se k sestrama Nadi in Bogdani v poslopje Slovenskega narodnega gledališča, kjer sta se srečali s Titovo ženo Herto Haas, ki jima je odstopila svojo sobo.
S sestro Zdenko sta ostali na osvobojenem ozemlju. Naša sogovornica je kot študentka medicine tako rekoč čez noč postala medicinska instrumentarka v bolnišnici Kanižarica, sodelovala je tudi pri operaciji komandanta partizanske vojske Franca Rozmana - Staneta.
»Na celotnem ozemlju Slovenije so bile tri civilne bolnišnice za potrebe prebivalstva in 265 vojaških bolniških ustanov za zdravljenje partizanov; zdravilo se jih je 22 tisoč. Sovražnik je vneto iskal te bolnišnice, a je zaradi izvrstne konspiracije našel samo dve postojanki in 165 ranjencev pobil.«
Kultura nas je držala pokonci
»Partizanska oblast je kulturo spoštovala, saj se je zavedala, da brez nje ni naroda. Kulturno gibanje je med partizani doseglo takšen razmah, da si ga danes ne moremo predstavljati. Zaradi tega so bili takrat ljudje drugačni: bolj kulturni in solidarni. Za sovražnika je bila kultura izenačena z orožjem – ubit si bil zaradi obojega. Osvobodilna fronta je poimenovala bojne enote po naših pesnikih in pisateljih, današnja oblast pa kulturo podcenjuje! Ne zaveda se, da je kultura skozi stoletja ohranila naš narod pri življenju.«
In mir …
Leta 1947 se je še kot študentka medicine znova poročila z Aleksandrom Konjajevom, profesorjem na agronomiji, sicer pa ljubiteljem književnosti, Čehova in gledališča. »Kritik Josip Vidmar, ki je bil poročen z mojo sestro Nado, je zanj rekel, 'da je najbolj kulturni Slovenec, pa še ta je Rus'.« Bil je pravi poliglot, slovensko je govoril brez naglasa. Naša sogovornica pa je rodila še dva otroka.
Leta 1974 je doktorirala iz virusnega obolenja, ki pri novorojenčkih povzroča tudi zakrknjene možgane, torej deluje podobno kot virus zika. Njene številne ugotovitve so dobile veljavo šele, ko so jo k sodelovanju povabili švicarski virologi. Prej pa so se nekateri iz njenih izsledkov celo norčevali ...
Jugoslavija ni bila tako slaba
Sogovornica meni, da komunizem v Jugoslaviji, pravzaprav socializem, ni bil le slab. »Mobilizacija ljudi v prid državi je bila enkratna.« Z udarniškim delom so zgradili industrijo, postavili nova mesta (denimo Velenje ali Novo Gorico), zdravstvene in prosvetne ustanove, počitniške domove, stanovanja – številni so si zgradili svoje hiše z državnimi posojili. »Iz leta v leto smo bolje živeli, sploh zadnjih dvajset let. Ženske so postale enakopravne in dobile so številne pravice, ki jih do tedaj niso imele,« poudari.
Vsi, ki so hoteli delati, so imeli delo, vsakdo je lahko študiral. »O samoupravljanju, ki ima po moje še veliko prihodnost, so razpravljali tudi na Zahodu. Tudi naši organizaciji zdravstva, predvsem skrbi za matere in otroke, so se zahodni predstavniki čudili in se zgledovali po nas.«
Se pa zaveda, da so imeli v prejšnji državi težave drugače misleči. »Goli otok je bil sramotna praksa. Zamerim tedanjim politikom, ki so imeli dovolj poguma, da so se v Informbiroju uprli Stalinu, a so hkrati stalinovsko obračunavali s političnimi nasprotniki.« Današnje razmere pa kritično primerja s socialističnimi, npr. pri mladih ljudeh. »Mnogo ljudi je sicer iz Jugoslavije šlo s trebuhom za kruhom v tujino, a ne zato, ker doma ne bi bilo dela. Preprosto so hoteli zaslužiti več kot doma. Zdajšnja mladina pa hodi v tujino, ker doma zanjo ni dela. To je katastrofa za državo in slovenski narod!«
Begunci in žica
Skrbi jo tudi begunska oziroma migrantska kriza, ki prizadeva milijone ljudi in zanje ni rešitve brez pomoči. »Begunci so si rešili glavo pred vojno, a znašli so se v nečloveških razmerah begunskih taborišč.« Predvsem pa se boji politikov, ki zlorabljajo begunce in migrante za hujskaštvo in to počnejo le zato, da bi sami prišli na oblast.
Moti jo žica na naši državni meji in na drugih mejah, ki je izraz nehumanosti in posledično kršenja mednarodnih dogovorov. »Morda imam žico v želodcu tudi zato, ker sem na lastni koži občutila, kako so italijanski okupatorji leta 1942 Ljubljano obdali z žico in jo spremenili v svojevrstno koncentracijsko taborišče.« In še doda: »Vlada, od katere smo pričakovali, da bo zagovornica prava in pravne države, in je pred volitvami besedičila o etiki, človekoljubju, človekovih pravicah, morali, ustavi, se je temu odpovedala in nas krepko razočarala.«
Poskrbimo raje za lačne otroke
»Odklanjam tudi politike in posameznike, ki nenehno kopljejo po zgodovini in iščejo opravičila za zgrešene odločitve med drugo svetovno vojno, ki so povzročile bratomorno vojno, pošiljanje množice ljudi v koncentracijska taborišča, in kar naprej zahtevajo spravo. Kakšno spravo? Recimo spravo med partizani in SS oziroma sodelavci SS?«
In dodaja, da s spravo pravzaprav nimajo prav nič ljudje, rojeni po drugi svetovni vojni. Zato meni, da v resnici ne potrebujemo nobenega spravnega spomenika. »Bolj pametno bi bilo, če bi ta denar namenili otrokom, da ne bodo lačni.«
Krasni novi svet
Na koncu se dotakne še našega državnega zbora, ki naj bi bil vrhunec demokracije. Pravi, da ne deluje dobro. »Med poslanci so tudi taki, ki niso ravno pošteni do volivcev, saj pogosto ne zastopajo volje ljudstva. Glasujejo tako, kot jim ukažejo vodje stranke, in ne po svoji vesti, kar je pogubno!« Tako lahko zakone ne glede na to, ali so bili dobri ali ne, menja vsaka nova oblast.
In predsednik naše države? »V kočljivih zadevah, ko bi moral pokazati, da je državnik, se izmika in skriva, ne da bi povedal svoje mnenje. Preveč se je zavezal tolerantnosti, tudi v primerih, ki jih drugi izrabljajo v politične namene, ki niso državotvorni, včasih so celo sovražni do drugače mislečih. Z odločno besedo bi jih moral obsoditi. Dolžnost predsednika države je, da se vedno zelo jasno opredeli in ne nastopa s stališča uravnoteženosti.«
Meni, da bi Slovenija lahko postala država, podobna Švici. Žal pa so jo slovenski oblastniki spremenili v deželo revščine, goljufije, pohlepa in razslojevanja. Ljudje se bojijo za svoje službe, saj jih odpuščajo po tekočem traku. »Ko sem sama nastopila prvo službo, niti pomislila nisem, da tam ne bi dočakala pokojnine ali da ta ne bi bila takšna, da z njo ne bi mogla dobro živeti. Danes, ker vlada vsesplošna negotovost, pa ni čudno, da so ljudje tiho, saj se bojijo za svoj kruh, in so zato pripravljeni na izkoriščanje in tudi na teptanje osnovnih delavskih in človekovih pravic.«
Upa, da bodo mladi spremenili svet. »Upanje umre zadnje,« sklene.
