Med novembrskim obiskom Revoza je premier Cerar stresal komplimente na račun podjetja, ki beleži dobre poslovne rezultate.
Novembra si je delo v Revozu ogledal tudi premier Cerar, ki je krivdo za to, da se delavci nočejo zaposliti v tem podjetju, pripisal kar njihovi nemotiviranosti, čeprav številni poročajo o nemogočih pogojih dela.
Zatrdil je, da bo država temu podjetju, ki mu je od leta 1998 namenila kar 85,6 milijona evrov pomoči, tudi v prihodnje pomagala. Ošvrknil pa je tudi brezposelne, ki ne želijo sprejeti dela v tem podjetju, in celo napovedal ukrepe, ki bodo to odpravili: »Sem pa nekoliko zaskrbljen, ko slišim, da čeprav se ponuja na stotine delovnih mest v Revozu, motiva za iskanje delovnih mest ni. Skrbi me ta nemotiviranost teh naših ljudi, ko ljudje ne želijo delati v tem podjetju, brez posebnih zahtev po kvalifikacijah.« Dodal je, da si ne more predstavljati, da obstaja tako slaba motivacija za delo v tako odličnem podjetju. Premier Cerar se je takrat, ne da bi se pozanimal glede razlogov, zakaj številni ne želijo opravljati dela v tem podjetju, pristransko postavil na stran podjetja. Namesto njega smo zato to naredili mi.
Delavci postali vir
Pogovarjali smo se z Robertom Ivancem, ki je že pred dvema letoma v pismu, ki je odmevalo v javnosti, opisal nemogoče pogoje dela v tem podjetju. Kot pravi, je takrat zasledil oglas za delo v Revozu in že na vratih je stal napis »direkcija za človeške vire«, delavci so tako že na ravni besed postali zamenljivi produkt. Po prijavi in njegovem presenečenju nad takojšnjim sprejemom je moral skozi vrsto psihofizičnih testov. Takrat pa je, pove, sledil že prvi šok. Namesto v Revozu se je zaposlil prek agencije. »Pri tem sem moral podpisati pogodbo, ne da bi jo lahko prebral, s podpisom pa sem potrdil, da sem jo prejel pred tremi dnevi. Takojšnji podpis je bil potreben, če sem želel dobiti zaposlitev,« opisuje Robert, ki je bil kljub temu sprva navdušen, da je dobil zaposlitev.
Splahnelo navdušenje
"Utrujenost je bila permanentna, vikendi niso zadoščali za regeneracijo. Delovni pogoji so bili izrazito stresni, nadzor nad delavci je bil pokrit do zadnje tisočinke sekunde."
Že po prvem tednu pa so se stvari spremenile. »Delovna intenzivnost za tekočim trakom je bila nepopisna. Vsi, ki smo prihajali v Novo mesto iz oddaljenih krajev, smo imeli na izbiro le nočno izmeno. Utrujenost je bila permanentna, vikendi niso zadoščali za regeneracijo. Pogoji so bili izrazito stresni, nadzor nad delavci je bil pokrit do zadnje tisočinke sekunde,« razmere opisuje Robert. Poudari, da je bilo ob takšnem tempu nemogoče delati brez napak, ponavljanje napak pa je privedlo do odpovedi. »Prvi mesec je bil avtobus, ki nas je vsak dan pobral, poln. Tretji, zadnji mesec se nas je iz Ljubljane na delo vozila manj kot polovica. Ker sem bil vmes tudi sam na bolniškem dopustu, sem vedel, da po treh mesecih zame ne bo podaljšanja pogodbe za nedoločen čas,« prakso podjetja razloži Robert. Kot pove, so po treh mesecih redno zaposlili okrog 50 agencijskih delavcev, ki pa so se jih ob morebitnih bolniških odsotnostih zlahka znebili: »Sindikati pač ne ščitijo agencijskih delavcev, ti v Revozu celo predstavljajo grožnjo redno zaposlenim.«
Odpuščeni zaradi vijaka
Na vsakodnevnih animacijah po malici nadrejeni na oddelku seznani delavca s številom spodrsljajev iz preteklega dne. Vsaka napaka se namreč beleži prek računalniškega sistema. »Tu ne gre za minute. Za stotinke gre. Če trak v izmeni stoji dvaindevetdeset sekund, to pomeni, da je bilo izdelano eno vozilo manj, kot bi lahko bilo, kar podjetju predstavlja izgubo dobička,« je zapisano na enem izmed anonimnih blogov. Tudi Robert potrdi, da to drži. »Lahko dodam, da je animacija skrajšala odmor za malico, saj je ta trajala pet minut manj od zakonsko določenih 30 minut. Morali smo se zbrati prej, da smo poslušali to animacijo. So pa bile razlike med delovodji; niso vsi posegali v čas malice,« kljub vsemu poudari. »Kot resna zabeležena napaka je bila, če je delavec pozabil na kak pomemben vijak, med tisoči vijaki dnevno, in če se je to pogosto dogajalo, je sledila odpoved.«
Zgodba se ponavlja
Po številnih anonimnih blogih lahko zasledimo še hujše komentarje o pogojih dela. Robert pravi, da so mu nekateri rekli, da je v preteklosti zadeve celo preveč olepševal: »Vendarle sem jaz govoril iz lastne izkušnje in na osnovi neizpodbitnih dejstev. Nekateri so te razmere še težje prenašali. V Revozu je bila poznana 'skrivnost', da so nekateri delavci delali pod vplivom prepovedanih poživil.« Robert glede na poročanje medijev ocenjuje, da se glede razmer ni veliko spremenilo. Pri tem pa izpostavlja še en problem. Tokrat so na pomoč priskočili na zavodu za zaposlovanje, kjer so kar brezplačno povabili k zaposlitvi več kot 11 tisoč ljudi, kar je po njegovem brezplačna usluga zasebnim agencijam.
V Revozu niso dobili pritožb
Na naše vprašanje, koliko od načrtovanih 500 novih delavcev so dobili v Revozu, nam v nekaj dneh niso odgovorili.
Za pojasnila smo se obrnili tudi na Revoz, kjer nam je vodja službe Nevenka Bašek Zildžović dejala, da uradnih pritožb glede delovnih pogojev niso prejeli in v zvezi s tem ni bilo ugotovljenih nepravilnosti: »Še več, stalno izboljšanje delovnih pogojev in ergonomije je ena od strateških smernic podjetja, ki ji v podjetju namenjamo veliko časa in sredstev.« Kot pravi, se težja delovna mesta ves čas robotizirajo. Na očitke, da ne želijo redno zaposliti delavcev, ki jih najemajo prek agencij, pa je odgovorila, da je to stalna praksa. S tem lažje sledijo povečanju proizvodnje. »Delavci, ki v Revozu delajo prek agencij, so v vseh pogojih popolnoma izenačeni z neposredno zaposlenimi (enako plačilo, regres, redno plačane nadure, letna nagrada, 12 plačanih dni za zagotavljanje fleksibilnosti) in opravljajo enako število ur kot redno zaposleni.« Kot pravi, tudi ne držijo navedbe, da agencijski delavci opravljajo samo nočno delo, čeprav mnogi trdijo drugače. »Okoli 100 redno zaposlenih se je namreč prostovoljno odločilo za delo samo ponoči,« je še dejala vodja službe. V zadnjih dveh letih so sicer zaposlili 135 agencijskih delavcev neposredno v Revoz. Pred skoraj dvema tednoma pa so v javnost dali tudi sporočilo, v katerem so zapisali, da se preveč poudarka daje zgodbam, ki z neresnicami in blatenjem poskušajo očrniti podjetje in vplivajo na vzdušje v podjetju. Tudi na ministrstvu za delo so potrdili, da do zdaj kršitev v Revozu res niso ugotovili, da pa bodo glede aktualnega zaposlovanja opravili še dodaten nadzor.
Ustvarjanje potemkinove vasi
V podjetju naj bi divjala tudi vojna proti kadilcem. Kot lahko razberemo iz omenjenega bloga, naj bi varnostniki celo brskali po žepih zaposlenih in jih v primeru najdenih cigaret sankcionirali s 15-odstotnim znižanjem plače za tri mesece.
Robert pravi, da gre pri teh izjavah za poskus reševanja podjetja, medtem ko se vedno novi posamezniki odločajo anonimno spregovoriti o nemogočih pogojih. »Seveda pa v javnost pride le manjši del tega. Snemanje in fotografiranje sta strogo prepovedani in dovoljeni le ob posebnih pogojih, kjer se ustvarja potemkinova vas. Novinarji so pred dvema letoma ob koncu delovne izmene nekega dne celo prišli pred Revoz in so spraševali delavce. Večina se je odgovorom izogibala, tisti, ki so spregovorili, pa so hvalili podjetje. Seveda računajoč na kakšne ugodnosti,« zato Robert zaključuje, da takšne ne morejo imeti pomena. Predvsem je za Roberta težava v agencijskem posredovanju delavcev, ki bi ga morali ukiniti. To delo je bilo še tri desetletja nazaj v nekaterih državah celo prepovedano. »S povečanjem števila agencijskih delavcev, ki nimajo nikakršne zaščite ali možnosti organiziranja, se znižujejo standardi tudi pri rednih delavcih, moč sindikatov pa pri tem izpuhteva,« opozarja Robert.
Vlada v službi kapitala ali ljudi?
Problem je bolj kot na strani podjetij na vladni strani. Če njeni vodilni niso zmožni prepoznati krivic v nizkih plačah in zahtevnih pogojih dela, potem to tudi od podjetij težko pričakujemo.
Vsekakor bi glede na takšne navedbe od države in premierja pričakovali večjo zaščito delavcev, še toliko bolj, če država podjetju namenja visoke vsote pomoči, ki bi šla lahko tudi v boljše pogoje dela in višje plače zaposlenih, kar bi gotovo bolj motiviralo delavce in brezposelne k prijavi. Z zaskrbljenostjo lahko gledamo v našo prihodnost, če bo razvoj države s strani vodilnih politikov v naši državi temeljil samo še na spodbujanju nizko plačanih delovnih mest, kjer ljudje delajo v težkih pogojih. Je to res lahko strategija za vizijo srečne Slovenije v letu 2050, ki jo vlada deklarira v najnovejšem dokumentu?
