Lopuhova je za tri bolnice na podlagi dokumentacije ocenila, da odmerki morfija niso bili tako visoki, da bi pospešili njihove smrti. Gre za bolnice, ki jih je Radan zdravil na nevrološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana septembra 2012, decembra 2012 in decembra 2013.
Tožilstvo je zatem umaknilo obtožbe za umor bolnic, ki sta umrli septembra 2012 in decembra 2013, ne pa tudi za bolnico, ki je umrla decembra 2012. Glede slednje je namreč Lopuhova opozorila na izvedensko mnenje Wolfganga Krölla, da če je bolnica dobila takšno količino morfija, kot je to zabeleženo v temperaturnem listu, bi to verjetno povzročilo njeno smrt. Pri omenjeni bolnici namreč na podlagi dokumentacije ni jasno, ali je dobila tudi drugo infuzijo morfija, saj je bila v času, ko je bila aplikacija morfija zabeležena, že mrtva.
Glede bolnika s propofolom, ki je umrl konec januarja 2014, je Lopuhova dejala, da se ji zdi popolnoma nerazumljivo, zakaj se je še na dan bolnikove smrti dopoldne želelo podaljševati njegovo življenje, čeprav je bilo popolnoma jasno, da se izteka. Nato pa je popoldne dobil naenkrat visok odmerek propofola. Radan je dejal, da je dopoldne reševal bolnika kljub paliativnemu zdravljenju, ker je želel, da ostane živ do obiska svojcev popoldne.
Opozorilo s kalijem
Radan trdi tudi, da bolniku decembra 2014 ni vbrizgal kalija, pač pa ga je le nastavil in je tekel mimo. Sodelavcem je sicer razlagal, da je kalij bolniku dal, to pa naj bi storil iz provokacije, ker je hotel opozoriti na slabo komunikacijo med zaposlenimi na oddelku in na nesprejemljive razmere, v katerih so bolniki umirali.
