Novice Svet24

Pogledi številnih, ki se ob sredah sprehajajo ali vozijo mimo skladišča humanitarne pomoči območnega združenja Rdečega križa v Ljubljanski ulici v Mariboru, so si precej podobni. Skorajda ni posameznika, ki ne bi pogledoval proti ljudem, ki čakajo na humanitarno pomoč.

Za prehrambne pakete so vsaka dva meseca upravičene družine s tremi ali več člani družine, posamezniki in družine z dvema članoma pa vsake tri mesece.

Ljudi je sram

Ko pristopimo k njim, opazimo, da gre za precej preproste ljudi. Takšne, ki še želijo delati, a se je, so prepričani, življenje kruto poigralo z njimi. Tudi ko jih ogovorimo, redki zberejo pogum za odgovor. Ostanejo brez besed, s pogledi, usmerjenimi v tla. Njihov najpogostejši stavek je bil: »Ničesar ne želim povedati. Niti slikati me ne poskusite, saj ne želim, da me tukaj vidi kdo od tistih, ki me pozna.« Prva pa se je opogumila Ivanka iz bližnjega Tezna in svojo stisko opisala: »Ne veste, kako se počutim. Resnično me je sram, kje sem pristala po več kot 30 letih dela za privatnika. Vedno sem pošteno delala in zdaj nimam dovolj denarja niti za hrano.«

Gabrijel Toplak

Skromno življenje

Pri izvajanju programov socialne pomoči imajo prednost otroci, brezdomci, brezposelni, zasvojeni, invalidi, osebe po prestani zaporni kazni in brez statusa ter žrtve družinskega nasilja.

Nekajkrat na leto pride po humanitarno pomoč 52-letna Ana. »Tukaj sem zaradi hrane. Mesečno dobim okoli 450 evrov, s katerimi včasih ne uspem pokriti niti vseh stroškov. Težko je. Z oblačili mi pomagajo sorodniki, pri hrani je drugače. Najraje si jo kupim sama, če imam dovolj denarja. Nerada jo jemljem od drugih,« je pojasnila ženica in v roke vzela dve plastični vrečki in peš odšla proti domu. Nad pomočjo, brez katere ne bi mogla preživeti, je navdušena 55-letna Majda. Obenem pove: »Tokrat si nesem domov nekaj zimskih oblačil, pa tudi hrano. Po 32 letih dela in stečaju podjetja zdaj dobivam minimalno pomoč. Na mesec dobim 300 evrov. In poleg tega živim v najemniškem stanovanju.«

Niti 400 evrov na mesec

Gabrijel Toplak

Pred skladiščem je vselej, ko je »na vrsti«, Fikret Hrustanović. Tja pride po hrano. »Sem brez službe. Po 40 letih mi je delodajalec rekel, da me več ne potrebuje. Sem pa še premlad za pokoj, ki ga bom, upam, dočakal čez pol leta. Od borze dobim mesečno 390 evrov. Živim v stanovanju in zanj plačujem 202 evra najemnine. Potem si lahko mislite, koliko mi ostane. Marsikaj znam sam postoriti, vendar niti sosedu ne upam pomagati,« je pojasnil Hrustanović iz Maribora. Stalni odjemalec hrane je tudi Mariborčan Andrej Toš, ki je invalid tretje kategorije. »Imam 18 let delovne dobe in sem štiri ure dnevno prijavljen na Zpizu. Dobivam 304 evre mesečno. Imam še dva šoloobvezna otroka, ki živita z menoj. Priznam, občasno mi pomagata s svojo preživnino, da lahko plačamo vse položnice,« je sklenil Toš.

Gabrijel Toplak