»Za predjed sem naredil baba ganuš, namaz iz jajčevcev, in humus, namaz iz čičerike, za glavno jed piščanca z rižem, ki sem ga prelil z jogurtom, za sladico pa cimetove kolačke, ki jih Palestinci obožujejo.« Ob slastnih kolačkih sva klepetala o naši mladini, ki v ničemer več ne vidi smisla in se pritožuje nad vsako malenkostjo, medtem ko dobrih 3000 kilometrov stran otroci še nikoli niso občutili, kako je, če bos stojiš na zeleni travi.
»Še največ težav sem imel z avtoriteto učiteljev. Staršem sem povedal, da sem se odločil šolo obesiti na klin.«
»Po drugi strani današnja generacija mladine ne upošteva avtoritete. Prav zato prinašamo nov veter v družbo. Nismo samo novodobni lenuhi, čeprav je tako videti na prvi pogled.« Pove, da je z dobrimi ocenami končal prvi letnik gimnazije, potem pa ugotovil, da v visenju nad knjigami ne vidi nobenega smisla, in se prepisal na srednjo medijsko šolo v Ljubljani. Tudi tam ni bilo nič drugače. Ocene je imel dobre, ni pa videl smisla. »Še največ težav sem imel z avtoriteto učiteljev. Staršem sem povedal, da sem se odločil šolo obesiti na klin.« Nekaj let je delal kot natakar pri nas in v Avstriji. »Čeprav so me tam zelo dobro plačevali, nisem bil zadovoljen. Kapitalistični sistem ni bil zame. Potem sem padel v krizo. Spraševal sem se, kaj je narobe z mano, ni mi niti do šolanja niti do dela.«
Hude poplave v Bosni maja 2014 so mu spremenile življenje. »Ko sem videl, kako hudo je, sem pobrskal med svojimi oblačili in pripravil paket. V domači shrambi sem pobral še nekaj hrane in kozmetičnih pripomočkov ter se z dvema paketoma odpeljal na Jesenice. V zbirnem centru je bilo kaotično stanje, zato sem jim ponudil pomoč. Tri tedne sem bil tam po deset, včasih dvanajst ur. Garali smo, istočasno pa smo se imeli zares super! Kuhali smo, se šalili, družili. Takrat sem se včlanil v Človekoljubno dobrodelno društvo UP. Ugotovil sem, da si želim pomagati drugim in da nasmeh na obrazu nekoga, ki si mu pomagal, pomeni več kot denar. Od takrat sem prostovoljec.«
Kaj ste počeli v društvu Up?
"Včasih je bilo kar hudo, ljudje so bili obupani, jokali so. Nekateri so za vozovnice dali svoje zadnje prihranke."
Vključen sem bil v pomoč lokalni skupnosti. Naša skladišča hrane in oblek so bila vedno polna. Ko sem šel kot spremljevalec z otroki na morje, sem ugotovil, da bi v prihodnosti rad delal nekaj v povezavi z njimi. Zelo lepa energija je, ko se enkrat povežeš. Delal sem tudi z begunci. Kadar je na Jesenice pripeljal vlak z begunci, smo jih člani društva pričakali na železniški postaji in jih odpeljali v Hišo sreče, da jih naša policija ne bi zaprla. Begunci namreč sploh niso vedeli, da čez ta prehod ne smejo. Z njimi smo se ukvarjali vso noč. Včasih je bilo kar hudo, ljudje so bili obupani, jokali so. Nekateri so za vozovnice dali svoje zadnje prihranke. Spominjam se družine, ki je za vozovnice do Švice plačala svojih zadnjih 600 evrov, mi pa smo jim povedali, da morajo nazaj, ker je edini dovoljeni prehod meje čez Šentilj. Še danes ne morem verjeti, da so uslužbenci slovenskih železnic to počeli: čeprav so vedeli, da beguncem ni dovoljen prehod čez Karavanke, so jim vseeno prodajali vozovnice! To so naredili tisočim. V društvu so se zelo trudili, da bi našli način, kako jim povrniti denar. Izkazalo se je, da to ni mogoče, saj jim je sprevodnik že preluknjal vozovnice.
Po letu dni sodelovanja z društvom Up ste se vpisali v Pum v Radovljici. Zakaj?
Odločil sem se, da naredim splošno maturo. Ker pa imam dokončan samo en letnik srednje šole, bi jo brez učne pomoči sam težko naredil. Denarja, da bi si jo plačal, nisem imel, v Pumu pa je bila učna pomoč brezplačna.
Ste maturo že naredili?
Uspešno sem naredil že tri izpite, čakata me še izpita iz matematike in sociologije. Malce sem ju prestavil, ker sem medtem odpotoval v Palestino.
Zakaj Palestina?
Mentorica v Pumu me je nekoč vprašala, ali bi me mikalo sodelovati v kakšnem prostovoljnem projektu v tujini. Ko sem jo vprašal, kam bi lahko šel, mi je začela naštevati države. Ko je omenila Palestino, sem takoj vedel, da je to to. Prav začutil sem, da moram tja.
Zakaj?
Ne pravijo ji zaman Sveta dežela. Tam je tako lepa topla energija, človek se zares počuti dobrodošlega, zelo posebno razpoloženje je tam.
Tam ste bili dva meseca, januarja se vračate še za tri mesece, mogoče še za več. Kaj ste počeli?
"Skoraj vsi so se rodili v taborišču in drugega niti ne poznajo. Čeprav naselje ni nepredirno zaprto, ven ne hodijo."
Jaz in še dve kolegici, prav tako iz Slovenije, v okviru Zavoda Voluntariat delamo za eno od nevladnih organizacij v enem od begunskih naselij v Ramali. V tem naselju živi približno 20.000 ljudi iz Palestine in bližnjih držav. Ljudje živijo v majhnih večstanovanjskih hišah, kjer se na 24 kvadratnih metrih stiska vsa družina. Družine imajo običajno po šest ali več otrok. Skoraj vsi so se rodili v taborišču in drugega niti ne poznajo. Čeprav naselje ni nepredirno zaprto, ven ne hodijo. Mi trije otrokom in tudi njihovim mamam s športom in drugimi dejavnostmi pomagamo, da malce pobegnejo iz vsakdana.
Kakšne delavnice za otroke vodite?
Vsak dan počnemo kaj drugega, odvisno od tega, kako so otroci razpoloženi. Če so zelo nemirni, imamo živahne športne dejavnosti, sicer pa tudi jogo, meditacijo, učim jih angleščine ali pa se samo pogovarjam z njimi. Otroci so igrivi, topli, iskreni. Malo so navihani, ampak se da lepo sodelovati z njimi. Ko se otroške delavnice končajo, prideta še moji kolegici, ki se ukvarjata z njihovimi mamami. Prihaja od deset do 20 žensk, ki se sproščajo na jogi, ob zumbi in pilatesu. Z begunci se sicer nihče ne ukvarja. Tako je kot pri nas: nihče jih noče, družba jih ne sprejema. Meni se zdi najbolj žalostno, ko gledam otroke, ki so stari 13 let in več, pa še nikoli niso bili zunaj naselja.
Se kdaj zgodi, da se kdo vendarle odseli?
Spoprijateljil sem se z moškim, star je 30 let, ki se je pred petimi leti odselil iz taborišča. Dve leti je trajalo, da se je navadil na življenje zunaj. Grozno se mu je zdelo, ker okoli njega ves čas ni bilo več tisoč ljudi. Po drugi strani pa je prvič v življenju videl travo in doživel, kakšen je njen občutek pod nogami. Tistega, kar je nam samoumevno, oni sploh ne poznajo. Vse to ga je precej zmedlo.
Ste imeli na letališču v Izraelu težave, ker ste odpotovali v Palestino?
Preden smo šli na pot, so nas v Voluntariatu dodobra poučili, kako se moramo vesti ob prihodu na izraelsko letališču: da smo turisti, ki nas zanima vera, Jezus, in podobno. Samo tega, da gremo v Palestino, ne smemo nikakor povedati, saj bi nas označili za nacionalno grožnjo in nam za deset let prepovedali vstop. Čeprav smo prostovoljci, ki pomagamo otrokom, in ne politični aktivisti, Izraelcem pomenimo grožnjo.
V Palestini se najslabše godi otrokom. Vsak teden Izraelci zaprejo kakšnega mladoletnika.
"Čeprav je otrok, ga pretepejo, strpajo v zapor, dogaja se, da ga tudi ubijejo. Otroci za take prekrške v zaporih preživijo od enega do treh let. Če pa se izkaže, da so povratniki in da so že kdaj prej grdo govorili čez Izrael, jih zaprejo še za dodatnih pet let, jim uničijo dom in izselijo vso njihovo družino. "
Njihovo otroštvo se ves čas vrti ob pogovorih o vojni in Izraelcih, zato ni čudno, da tak otrok, ko vidi izraelskega vojaka, v roke vzame kamen in ga vrže vanj. Vojaki pa se v svoji jezi prav nič ne zadržujejo. Čeprav je otrok, ga pretepejo, strpajo v zapor, dogaja se, da ga tudi ubijejo. Otroci za take prekrške v zaporih preživijo od enega do treh let. Če pa se izkaže, da so povratniki in da so že kdaj prej grdo govorili čez Izrael, jih zaprejo še za dodatnih pet let, jim uničijo dom in izselijo vso njihovo družino. Na srečo se v našem naselju nič takega še ni zgodilo, se pa dogaja približno 40 kilometrov stran. Izraelci vsako leto zaprejo od 500 do 700 otrok, starih od 12 do 15 let, najmlajši trenutno zaprt je star 12 let.
Slišite kdaj streljanje?
Strele slišimo ponoči, ko izraelski vojaki pridejo v begunska taborišča in iščejo žrtve. Ko sem to doživel prvič, sem se hotel skriti pod posteljo. Zdaj sem se navadil, no, pravzaprav se nisem navadil, le nekoliko lažje sprejemam, ko se kje streljajo.
Izraelci pospešeno gradijo tudi svoja naselja na okupiranem območju.
To je videti tako, da na neko območje pridejo vojaki in ga zasedejo. Potem ko izselijo vse Palestince, imajo tam teden ali dva vojaške vaje. Nato se vojska umakne in namesto njih pridejo gradbeniki, ki začnejo graditi naselje za Izraelce. Takih naselij je ogromno, najbližje je le kilometer stran od Ramale. V takih naseljih živi od sto do tisoč ljudi. Ljudem, ki se preselijo na ta območja, zelo dobro plačajo. Večina jih tam samo živi, delajo pa v Izraelu. Da se lahko nemoteno vračajo v Izrael, jim zgradijo še ceste. Z ljudmi, ki živijo zunaj njihovih naselij, se ne smejo družiti. Izraelci zelo načrtno zasedajo območje Palestine, čeprav s tem kršijo četrto ženevsko konvencijo in celo svojo lastno zakonodajo.
Vi živite v središču Ramale. Kako je bivati med Arabci?
V Ramali so ljudje veliko bolj odprti kot v drugih krajih. Ko sem šel v Nablus, so se ljudje za mano samo zato, ker sem bil oblečen v kratke hlače, drli šarmut (šarmuta pomeni kurba, op. avt.). Mimogrede, kar se oblačenja tiče, Arabci obožujejo džins. Ne glede na letni čas, pa naj bo + 45 ali –5 stopinj, so oblečeni vanj.
Obiskali ste tudi Izrael. Kakšni so bili vtisi?
Jeruzalem mi je bil zelo všeč, za razliko od Tel Aviva, ki me je zelo razočaral. Pričakoval sem veliko bolj evropsko mesto. Šokiran sem bil, kako veliko kriminala in droge je v mestu. Zadrogiranci ležijo kar na ulicah, na eni od avtobusnih postaj sem videl žensko, ki je vpričo policistov kadila heroin.
Ste imeli kakšne težave, saj ste na hitro tudi sami videti kot Arabec?
"Ljudje imajo o dogajanju v Palestini zelo malo informacij, na splošno pa so precej nestrpni do Arabcev."
Ne, ker sem okoli vratu ves čas nosil fotoaparat in se vsem predstavljal za turista. Če pa sem se s kom zapletel v pogovor in mu povedal, da prihajam iz Palestine, me je začel spraševati, kako je tam. Ljudje imajo o dogajanju v Palestini zelo malo informacij, na splošno pa so precej nestrpni do Arabcev. Njihov zunanji minister je za eno od televizij čisto mirno povedal, koliko Arabcev je že pobil. Ko ga je novinar vprašal, ali se mu to ne zdi moralno sporno, mu je odgovoril, da ne, ker zanj to niso ljudje.
Izkušnja bivanja v Palestini je verjetno precej spremenila vaš pogled na življenje?
Res je. Ne sledim več slepo vsakemu pravilu in ne dopuščam krivic. Spoznal sem, da če vidiš, da se nekomu dogaja krivica, se oglasi, ker se nihče drug ne bo. Arabci pa so me naučili, da imamo samo eno življenje, in če ga hočemo ohraniti, ne smemo povzročati problemov.
Kako pa po tej izkušnji gledate na svoje vrstnike?
Ko sem se vrnil, sem opazil, koliko je pri nas jamranja. Mladina se ves čas nad nečim pritožuje. Že to, da je nekdo v kavi dobil prevroče mleko, je lahko razlog, da je tri dni slabe volje. To ne vodi nikamor. Meče se nam pesek v oči, da se lahko ves čas pritožujemo nad nečim.
Kaj boste počeli, ko se spet vrnete iz Palestine?
Zagotovo se vidim v prostovoljstvu, ne znam si več predstavljati, da ne bi pomagal ljudem. Pomagal bom tudi bratu. Lani sva z bratom Morenom, ki je v Cambridgeu doktoriral iz lingvistike, ustanovila Blejski inštitut, zavod za znanstvenoraziskovalne in razvojne dejavnosti. Njegova želja je, da bi zavod deloval kot inkubator znanosti, raziskav in razvoja ter ljudem omogočal, da bi brezplačno prišli do podatkov iz znanstvenih raziskav. Če ne bomo poučeni, nas bodo prej ali slej sesuli. In na koncu ne bomo nič drugega kot lutke, ki delajo samo za golo preživetje.
