Novice Svet24

Počne to, kar je počel prej, le da zdaj brezplačno. Zadnje čase ga je najbolj zaposlovalo vprašanje, kaj se bo zgodilo z 80 milijardami evrov, ki jih Evropska centralna banka (ECB) natisne vsak mesec. Kot pravi, se nenehno premika z desne na levo, na tej poti sta ga lani navduševala dva socialista: papež Frančišek in Bernie Sanders.

Spraševal se je, kakšne so možnosti, da zgoraj omenjene milijarde ECB postanejo »helikopterski« denar (da se vsakemu državljanu EU nakaže nekaj sto evrov, ki jih lahko porabi, kakor želi, op. p.), da jih uporabijo za odpravljanje begunske krize, za univerzalni temeljni dohodek ali za nekakšen Marshallov plan za severno Afriko in dežele, ki smo jih po njegovem mnenju s svojim članstvom v Natu tudi mi vsaj simbolično pomagali uničiti. Njegove dni zapolnjuje tudi ukvarjanje z možnostmi razkroja EU, s prekarnostjo in podobnimi stvarmi, ki so nekoliko nazaj veljale za nespodobne. »A kriza je vse spremenila in vse, kar so 'pravi ekonomisti' razglašali za neumnost, zdaj začenjajo razglašati za resnico.«

Je gospodarske krize konec ali ne?

Mateja Jordovič Potočnik

Ne vem. Čisto gospodarsko gledano minulo leto v Sloveniji ni bilo slabo: imeli smo višjo gospodarsko rast kot drugi, brezposelnost se je zmanjševala, imeli smo velik presežek na tekočem računu in majhen proračunski primanjkljaj, v državne blagajne je priteklo 400 milijonov evrov več kot leto prej, zadolženost Slovenije do tujine se zmanjšuje. Na drugi strani je vse več prekarnih zaposlitev, vse več ljudi na robu, še kar naprej razprodajamo premoženje. Se bo kriza vrnila? Tako kot krize v letu 2008 ni povzročilo naše samoupravljanje ali prevelik javni sektor, ampak privatni finančni sektor, je treba tudi vzroke za novo iskati prav tu, nekaj pa jih sproti ustvarja kar ECB, katere denar se zliva na kapitalske trge, v sodobne igralnice, kjer se napihuje »vrednost« premoženja.

Dr. Jakulin, slovenski podjetnik v Ameriki, je v intervjuju za slovenski spletni portal povedal, da bi morali razmišljati o resni spremembi sistema. Ob tem je naštel naše grehe: neprijazne davke, katastrofalno nizko rodnost, življenje nad lastnimi zmožnostmi in nezmožnost z dialogom najti dobre rešitve. Je postavil dobro diagnozo?

Meni se zdi vsaj kombinacija povsem zgrešena; ne vem, kaj imajo davki opraviti z rodnostjo ali življenjem nad lastnimi možnostmi, posamezne stvari pa morda držijo. No, to je pogled uspešnega podjetnika, ki hoče imeti nižje davke, nižjo ceno delovne sile in večje dobičke, kar je razumljivo. Ameriški gospodarski sistem je tudi drugačen od evropskega, slovenski pa je – v dobrem in slabem – evropski, saj smo postali nekakšna provinca brez lastnega gospodarskega sistema. Davki in rodnost so evropski, nesposobnost ukrepati prav tako. Tudi razmišljanja povprečnega Američana so drugačna od razmišljanj povprečnega Evropejca, a Sandersov uspeh lani le kaže, da se tam razmišljanja premikajo v nekdanjo evropsko smer, žal pa se v Evropi premikajo v ameriško. Sistem je zmeraj stvar vrednostnih sodb, ki so se oblikovale desetletja in stoletja. Sam imam za normalen sistem to, kar se je imenovalo evropsko socialno tržno gospodarstvo, v katerem morajo biti storitve šolstva, zdravstva in socialne varnosti del javnega sektorja in ne del tržnega gospodarstva.

Zanima me, ali katere poteze zdajšnje oblasti pri vas vzbujajo optimizem?

Morda je največji dosežek vlade to, da je ustvarila nekakšno politično stabilnost, slabo pa je, da ji je oblast hitro »stopila v glavo«. Sama si sicer pripisuje zasluge za gospodarsko rast in vse dobro, čeprav se ji je to bolj zgodilo kot ne, a to počno vse vlade. Zamerim ji, da ne posega v stvari, v katere bi morala, denimo v razprodajo premoženja, kar v njenem imenu in za naš račun počneta Slovenski državni holding (SDH) in Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB). Oba gospodarsko škodo, ki smo jo naredili v času hazardiranja v letih od 2005 do 2008 in povečali s »pogromom tajkunov« oziroma uničevanjem »njihovih« podjetij, zdaj povečujeta še z razprodajami. Vlada to gleda od strani in trdi, da se ne sme vtikati v gospodarstvo, sama pa se ukvarja s tako imenovanimi sistemskimi spremembami v dimnikarstvu in pogrebništvu. Še bolj ji zamerim poslušnost; sem ter tja je Evropski komisiji le treba reči ne, ne glede na izsiljene obljube v letu 2013, na primer pri »sanaciji« bančnega sistema, prisilni prodaji bank in podjetij ter pri zdajšnjem siljenju v večji fiskalni napor. Posebno še, ker njene zahteve povzročajo ogromno škodo, ki jo plačajo reveži in za katero nihče ne odgovarja.

Prav revščina je zadnje čase pri nas velika tema. Bi se vam pomemben korak k njeni odpravi zdel univerzalni temeljni dohodek (UTD)? Si ga lahko privoščimo?

Ekonomsko gledano lahko tako na ravni Slovenije kot tudi na ravni EU. Pravzaprav imamo v evropskih družbah in pri nas že zdaj veliko univerzalnosti, ki jih sprejemamo kot normalne: zastonj javno šolstvo, ki sega v čas Marije Terezije, ali javno zdravstvo. Pri UTD je veliko predsodkov, a je postal precej moderna tema. To ne pomeni, da bi šlo brez težav, saj UTD prinaša prerazdelitev od bogatejših k revnejšim ljudem in članicam. Gre torej za politično vprašanje, ki v zdajšnji skrajno sebični evropski združbi nima veliko možnosti. Poglejte samo, kako se vsi otepamo beguncev, ki smo jih pomagali ustvarjati, in po gozdovih postavljamo sramotne in obenem povsem nesmiselne rezilne žice!

Mateja Jordovič Potočnik

Verjetno smo prišli že daleč, če o UTD razpravljajo tudi centralne banke … Se bo UTD zgodil, ko ga bodo »požegnali« Nemci?

Razprava o UTD v centralnih bankah se navezuje na razpravo o »helikopterskem« denarju, po kateri ECB tistih 80 milijard ne bi pošiljala v banke, ampak naravnost v proračune držav ali kar na račune posameznikov. Ankete, ki so vse bolj pogoste, so pokazale, da bi s povečanim povpraševanjem oživili gospodarstvo in da bi samo šest odstotkov ljudi, ki bi dobili 300 evrov na mesec, zaradi tega manj delalo. Ali bodo to »požegnali« Nemci, je težko reči, čeprav bi jih uvedba približno tolikšnega UTD na evropski ravni stala komaj pol odstotka BDP, kar bi zlahka več kot nadomestili z večjo prodajo na teh trgih. Sedanji nemški uspeh je pravzaprav posledica »bremena«, ki so ga dobili z združitvijo, kar je oživilo gospodarstvo. Pa še to, drugače od večine evropskih držav so Nemci zadržali industrijo.

Opazujem, kako so nekateri ekonomisti, ki so še pred leti veljali za nekam neusmiljene, zdaj počasi začeli svoje izjave sukati bolj v človeku prijazno smer, njihove izjave zdaj zvenijo precej podobne sociologom, češ da delo ni samo plača, ni vse samo v številkah. Se z leti človek takole spreminja? Je to znamenje zrelosti?

"Cikličnost v ekonomski pa tudi v drugih vedah, denimo v medicini, ni nič posebnega; če dovolj dolgo vztrajaš pri svojem mnenju, boš prej ali slej imel prav."

Tako imenovani mladoekonomisti so se v krizi hitro »postarali«; pod mnogo stvari, ki jih vsaj nekateri pišejo zdaj, bi se brez premislekov podpisal. Tudi njihovo zmerjanje, da sem domačijski ekonomist, ki ničesar ne razume, sem že pozabil. Morda bolj zamerim tistim, ki svojo »znanost« obračajo po modi in se nikoli ne zmotijo. A cikličnost v ekonomski, pa tudi v drugih vedah, denimo v medicini, ni nič posebnega; če dovolj dolgo vztrajaš pri svojem mnenju, boš prej ali slej imel prav.

Je mišljenje, da se je treba truditi za zadovoljstvo in kakovost življenja v mikrookolju (in ne iskati samo dobička in visokih številk), bogokletno za privabljanje investitorjev v državo?

Za zdaj še prevladuje ideja, da je dobiček merilo uspešnosti. Privabljanja investitorjev v državo s tem, da jim prodajaš premoženje in jim daješ ugodnosti, nikoli nisem razumel. A morda si to prisiljen narediti.

Slovenci cenimo tudi rodovitno zemljo in je ne spustimo radi (nekateri menijo, da smo je že tako preveč spustili) – smo res tako porazno neprivlačni za tuje investitorje?

Z zemljo smo že v prejšnjem sistemu, z izjemo gozdov, ravnali mačehovsko. Da izpolniš vsako željo tujega investitorja, je sramota! Najbrž imate v mislih famozno Magno, ki naj bi potrebovala 100 hektarjev najboljše zemlje ob mariborskem letališču, ob tem pa je le nekaj deset kilometrov stran v Pragerskem dovolj uničene zemlje. A takoj ko oblast sliši za tuje investitorje, postane povsem mehka. Razumem tudi kmete, ki bodo zemljo prodali ali pa jim jo bodo vzeli, saj biti kmet ni niti lahko niti donosno. Ne razumem pa oblasti, ki bi morala razmišljati, kaj bo čez desetletja.

Saj res, zakaj bi sploh nekdo prišel ustvarjat posel v Slovenijo?

Jasno je, da investitorji ne pridejo, da bi nam pomagali – pridejo, da bi zaslužili, kar dosežejo, če dobijo trg ali poceni delovno silo. S tem ni nič narobe. Tudi sam verjamem, da podjetje, ki ga kupi multinacionalka, postane bolj učinkovito, a ni rečeno, da so posredni in dolgoročni učinki tudi pozitivni. Če prodana podjetja postanejo učinkovita tako, da odpustijo pol zaposlenih, so negativni stranski učinki gotovo večji od povečane učinkovitosti, koristi od nje ima investitor, škoda pa se prenese na družbo.

Se tudi vam zdi kot nekaterim kritikom, da v Sloveniji radi preveč uživamo, gremo raje na dopust, namesto da bi več delali?

"Težava sodobne družbe sploh ni, kako več narediti, ampak kako tisto, kar naredimo, prodati."

Komu pa bomo stvari, ki jih bomo naredili, če bomo več delali, prodali? Težava sodobne družbe sploh ni, kako več narediti, ampak kako tisto, kar naredimo, prodati. Tehnološki napredek kar naprej izriva delo iz proizvodnje produktov, zato si moramo kar naprej izmišljati javne in zasebne storitve, ki jih ustvarjamo tudi z dopusti in uživanjem. Seveda tudi za to potrebujemo denar.

Prosila bi vas tudi za komentar tegale prepričanja že omenjenega Jakulina: »Slovenija si je zastavila socialno državo kot model in ta socialna država bo Slovenijo pripeljala do bankrota.« Pravi, da ne moremo imeti tako kompleksne birokracije, kot jo ima Nemčija, in da to vodi v predrago državo, nepotizem in mehko korupcijo.

Sam imam v Teksasu dobrega prijatelja, ki misli povsem enako kot gospod Jakulin in je zdaj navdušen, ker je na volitvah zmagal Trump. Tudi mene moti in jezi birokracija oziroma delo, ki mi ga daje. Nedavno sem bil na neki konferenci v Zagrebu; stroške naj bi plačala evropska institucija. Da bi mi povrnili 22 evrov, kolikor sem plačal za vlak, bi moral poslati kopijo potnega lista in izpolniti dva obrazca, v enem je bila celo zahteva po dekliškem priimku matere, ki je umrla pred dvajsetimi leti. Povrnitvi stroškov sem se odpovedal. Približno takrat sem bil še na podobni konferenci v Mariboru, potne stroške z avtom, približno 50 evrov, je spet povrnila druga evropska institucija; poleg dveh obrazcev sem moral poslati še Michelinov zemljevid poti med Ljubljano in Mariborom. Pri tem pa se zmeraj potolažim z mislijo, da ljudje pač morajo nekaj početi, saj bi vse, kar potrebujemo, lahko naredila petina, in bi imeli enopetinsko družbo, kar so napovedovali že pred desetletji.