Ker je veliko ljudi, ki bi takšen pristop potrebovali, pa si ga težko privoščijo, je ustanovil zavod Vest, ki si bo prizadeval zagotoviti sredstva, s katerimi bi lahko ljudje prebujevalnice uporabljali za simbolično ceno. »Če bi bila uporaba zastonj, ljudje tega ne bi cenili. K razvoju mora vsak tudi nekaj prispevati. Vsekakor pa si bom prizadeval, da bi bil dostop do prebujevalnice omogočen vsakomur …«
Le malo ljudi pa ve, da je Rudi Klarič pred več kot štirimi desetletji doživel presunljivo obsmrtno izkušnjo, v kateri je prišel do spoznanj, ki so ga dokončno »prebudila« in odločilno vplivala na njegovo življenje. Izkušnja je pravzaprav odprla vrata njegovemu raziskovanju in povsem spremenila njegov pogled na življenje in smrt.
O obsmrtnih izkušnjah ljudje vse bolj odprto govorijo, še vedno pa so slišati tako neverjetne, da Klarič svoje ne obeša na veliki zvon. Vendar je takrat doumel mogočne razsežnosti stvarstva in podarjena spoznanja s preostalim znanjem, ki si ga je pridobil v svojem zanimivem življenju, združil v svojem delu. »Živel sem v izredno zahtevnih razmerah,« pravi.
»Kot triletnik sem preživljal vojno v majhnem zaselku v Kostelski dolini, imel je le dve hiši, obkrožali so ga širni gozdovi. Živo se spominjam, kako so nam požgali hišo; ko sem začel hoditi v šolo, je bila moja koža taka, da so se ob pogledu name vsi kar odmikali od mene, s šestnajstimi leti sem prebolel tuberkulozo ...«
Skozi leta je preživel še več travmatičnih dogodkov. »Nekatere prebudijo, drugih pa ne, zato nekateri ozdravijo, drugi ne. Seveda pa samo duhovno prebujenje običajno ne zadošča, pomembno je tudi srečanje z zdravnikom in z nekom, ki ustvarja energijsko polje čiste vesti in narave. To lahko najdeš v bibliji, koranu, v hinduističnih vedah, budističnih izrekih, zen budizmu na Japonskem, pri avstralskih domorodcih, staroselskih Eskimih, Indijancih, slovenskih naravovercih, afriških vračih, južnoameriških šamanih in čarovnicah, ki so jih nekoč sežigali na grmadah.« Vsi ti znajo ravnati po svoji vesti. »Vest je tisto, kar ni ne dobro ne slabo, ko to razumeš, je vse samoumevno. Da se duhovno prebudiš, ne potrebuješ nobenega znanja, temveč le srečanje s prebujenim. To je sreča. Vse potrebno znanje je v 'vesoljnem računalniku', kjer je na voljo vse znanje preteklosti. Znanje ni potrebno, da dobiš smisel, ko pa dobiš smisel, potrebuješ znanje. Smiselno bi bilo, da bi se ljudje čim hitreje duhovno prebujali v tem najzahtevnejšem in najgostejšem snovnem svetu.«
Lucija Kreuh: Proti bolezni se bojujem v prebujevalnici. »Na običajnem pregledu krvi so ugotovili, da imam število krvnih ploščic krepko nad zgornjo mejo. Takoj so me napotili k hematologu in preiskave so pokazale redko kronično in neozdravljivo krvno bolezen, lajšati je mogoče le posledice. Vedela sem za uspehe uporabnikov pristopa Sem&vem Rudija Klariča, zato sem se odločila, da si pomagam tudi tako. Uporabljala sem globinsko sproščanje v prebujevalnici in zdravo jedla, se izogibala škodljivi hrani ter ves čas hodila na preglede (še vedno hodim) k hematologu. Osebna zdravnica je podpirala moja prizadevanja. Bolezen je redka in neraziskana, zato sem skušala biti previdna, a hkrati ne črnogleda, brez smiljenja sami sebi, zamer usodi ... Za to sem potrebovala veliko notranje moči in razčiščevanj. Ves čas samo nadzorujem bolezen, ogrožena pa bom, dokler ne bom spremenila vzroka zanjo – v gene vtisnjene miselnosti. Spremembe mišljenja potekajo počasi, dokaj neopazno. Po svojih močeh vsakodnevno čistim razmišljanje, spoznanja pa vnašam v svoje življenje. Vsakič ko sem močnejša od strahu, sem notranje močnejša. Zavest, da imam močnega zaveznika v prebujevalnici, mi daje največ poguma.«
Znašel sem se v drugem svetu
Eden od prelomnih trenutkov v njegovem življenju se je zgodil, ko je imel nekaj čez trideset let – takrat se je s smrtno nevarno okužbo na zgornji ustnici znašel na urgenci. »Nujno sem moral na operacijo. Ko so mi dali narkozo, so se nad mano začeli zgrinjati črni valovi, pomislil sem, da je to smrt, in hkrati me je prešinilo vprašanje, ali jo lahko premagam. Nad to črnino sem začel pošiljati val bele svetlobe in jo za trenutek pregnal. A je črnina nato udarila še močneje. Slišal sem kirurga, ki je rekel anesteziologinji, da me bo ubila, ker mi je dala toliko plina. Ona pa je odvrnila, da še vedno nisem uspavan. Povečala je količino, nato pa je kirurg rekel, da je dovolj. Hotel sem jima povedati, da še vedno migam in vse čutim, a nisem mogel – v tistem je kirurg že zarezal. Takrat je mojo glavo »razstrelila« strahotna bolečina, kot nekakšna eksplozija, kakršne nisem čutil ne prej ne pozneje v življenju. Naenkrat je bilo okoli mene vse črno, a sem nekako vedel, da je to nebo. Na črnem nebu je bila ena sama zvezda in jaz sem z nedoumljivo hitrostjo izstrelka letel k njej. Izkazalo se je, da je to nekakšna lina, in skozi njo sem izstreljen planil v olajšujoče prijetno belino. Bolečina je minila in v hipu se je vse umirilo. Takrat sem zaslišal povsem nečustven, a pomirjujoč robotski glas – ne bi mogel reči, v kakšnem jeziku je govoril, a sem vse razumel. Rekel je: 'Vse življenje si iskal smisel človeškega življenja, zdaj boš izvedel.' V naslednjem trenutku se je tista belina izkazala za projekcijsko platno, na katerem so se začeli vrstiti čisto vsi podatki o tem, kako deluje človeško telo, kakšna je vloga pameti – uma, od nastanka vesolja do smisla vsega. Vse to je bilo razloženo z enačbami, ki sem jih zlahka razumel, čeprav nisem bil nikoli dober v matematiki. To je bilo nekaj tako božanskega, da sem bil čisto prevzet. Potem mi je isti glas rekel, da če hočem vse to znanje obdržati, moram ostati tam; če pa se hočem vrniti, moram vse videno pozabiti. V odločanju sem zagledal svoji dve neodrasli hčeri, vsa svoja nedokončana dela, in v tistem trenutku sem z vrtoglavo hitrostjo priletel nazaj v operacijsko sobo, kjer so me oživljali. Kar nekaj ur sem potem prihajal k sebi, po letu dni pa sem zmogel že toliko nadzorovati svoje možgane, da sem lahko znanja, ki sem jih dobival po koščkih, začel uporabljati pri ustvarjanju prebujevalnice.«
Raziskovanje po svetu
Posebno pozornost mu je konec 60. let vzbudil dogodek, ko je ob pregledu posnetkov in besedil v telesu začutil mravljinčenje, kar so ob gledanju začutili tudi njegovi najbližji sodelavci, o tem so mu pozneje pripovedovali še nekateri gledalci. »Mravljinčenje« se je odločil uporabiti tudi v filmu Veje v vetru. Izdelal ga je po naročilu ljubljanske Filozofske fakultete za mednarodni raziskovalni projekt Univerze v Oregonu, s katerim so želeli oceniti vpliv različnih medijev na človekovo miselno preobrazbo za potrebe vzgoje in izobraževanja odraslih. Iskali so najučinkovitejši način za pospešeno spreminjanje zastarele miselnosti, ki bi bil enako učinkovit po vsem svetu. »Izhajal sem iz znanstvenih ugotovitev raziskav otrok, ki so jih iz zibke ukradle opice v Afriki. Ko so te otroke po nekaj letih našli, namreč niso imeli človeških lastnosti, ampak živalske. Starši so torej odgovorni za to, da bo iz otroka nastal človek. S filmom smo dosegli najvišjo spremembo miselnosti – kar pri 70 odstotkih gledalcev. Starši, ki so bili prej prepričani, da so otroci sami krivi za svojo neubogljivost, so se po gledanju filma zavedli svoje odgovornosti. Američani so me povabili, da se z družino preselim čez morje in pri njih ustvarjam, a sem ostal doma in naprej raziskoval.«
S pomočjo službe, ki jo je takrat opravljal za eno od slovenskih podjetij, je potoval po svetu in hkrati raziskoval religije, analiziral dogajanje v bordelih, preučeval energijska polja v cerkvah, templjih različnih ver. »Vse združuje ista stvar: po eni strani je nujno spoštovanje naravnih zakonitosti, po drugi strani pa tudi vestno delovanje oziroma vest. Združitev obojega deluje zdravilno, če si naravne zakonitosti in vest nasprotujejo, nastanejo težave. Odkril sem, da največje motnje povzročajo čustva. Kdor koli govori o brezpogojni ljubezni, ne govori na duhovni ravni, ampak na čustveni. Prav tako so po mojem spolnost in čustva dva različna svetova, ki povzročata motnje, ko se pomešata. Če čustvovanja ne bi bilo, bi svet še naprej obstajal, brez spolnosti pa nas sploh ne bi bilo. Menim, da je pogojevanje spolnega odnosa s čustvi osnovna zmota velikega dela človeštva. Za partnerski odnos na duhovni ravni ni pomembno vprašanje, ali je dober ali slab, koristen ali škodljiv. Kar odlikuje odnos na duhovni ravni, je njegov trajnostni smisel. Ženska in moški, ki imata partnerski odnos, imata trajno zvezo edinole, če je ta na duhovni ravni. Duhovno bitje je osebnost, ki se sočasno zaveda svoje majhnosti in ponižnosti ter svoje veličine.«
Rojstvo prebujevalnice
Seveda smo prebujevalnico preizkusili tudi mi. To je nekakšna udobna kinodvorana za enega človeka. V zvočno popolnoma izoliranem prostorčku se brez pričakovanj prepustiš polurnemu dogajanju na ogromnem filmskem platnu pred seboj. Ves potek je voden, in če človek zbrano sledi, mu uspe (vsaj nekaj časa) nadzorovati misli. Z vajo so uspehi verjetno vse večji. Vse skupaj je videti kot meditacija, predvsem pa sprošča in umirja.
Leta 1991 mu je Wang Aiping, kitajska zdravilka, mojstrica či gonga, omogočila snemanje njenih tretmajev v Ljubljani. Te je tudi osebno preizkušal. »Ugotovil sem veliko koristi, a tudi nekaj tveganih učinkov njenega pristopa. Mojstrica je, na primer, pogosto pripovedovala, zakaj raba zdravil lahko zmanjša odpornost telesa, zlasti v prevelikih količinah ali kadar niso nujna. Nekateri so zato po lastni presoji prezgodaj opustili zdravila in s tem ogrozili zdravje ali celo svoje življenje. Da bi preprečili napačno razumevanje mojega pristopa, sem za vse, ki bodo uporabljali prebujevalnico, pripravil uporabniški priročnik.«
V njem je med drugim zapisal, da je za vse, ki so smrtno ogroženi in se zdravijo v okviru uradnih medicinskih pristopov, uporaba prebujevalnice dopustna samo, če se s tem strinja osebni zdravnik. »Odkril sem, da človek lahko odstrani vzrok svoje bolezni tako, da spremeni miselnost. Ko sem srečal še Mitjo Peruša, raziskovalca in znanstvenika s področja kognitivne znanosti, sem v enem njegovih del zasledil podatek o pomembnosti koherence, medsebojnega dopolnjevanja leve in desne polovice možganov, ter dobil odgovor na še eno tehnično vprašanje. Takrat sem dojel, kako uničujoče so lahko misli, izhajajoče iz protislovij, ki izčrpavajo ljudi. Vsa ta spoznanja sem vnesel v prebujevalnico, v kateri ljudje sledijo mojim predstavam tako, da izključijo vsiljive misli lastnega uma. V tem stanju globoke sproščenosti brez misli in v čim višjem stanju budnosti oziroma duhovne prebujenosti se začne organizem povsem naravno čistiti, urejati in zdraviti, sočasno pa si človek krepi tudi duhovno moč in prisebnost. Proces lahko traja več let, lahko tudi vse življenje, saj prinaša tako zadovoljstvo, da si ljudje vse bolj prizadevajo ne samo za zdravje, ampak tudi za osebnostno napredovanje.«
