Izjavili ste, da je v vas več osebnosti, ki se kregajo med sabo. Kako je to videti?
Jaz sem v prvi vrsti pesnik, prevajalec, univerzitetni profesor. Ta knjiga, Oblike duha, kakor tudi njeni predhodnici, Oblike srca in Oblike sveta, so plod sodelovanja različnih tečajev moje osebnosti: po eni strani južnega tečaja, tropov, vročih območij, kjer se rado pleše, poje, ki so radoživa, naravnana k čutnosti. Po drugi strani pa so tu severni tečaj, Arktika, seveda profesor Novak, literarni zgodovinar, verzolog, ki mu pesnik dobavlja neposredno izkušnjo.
"Značaj pesniške oblike je treba včasih prilagoditi precej drugačni naravi slovenskega jezika in kulture in najti optimalen način, kako naj določena oblika zazveni, zaživi v slovenščini, ki se je ob tem izkazala za izjemno pripraven jezik, saj omogoča neverjetno ritmično raznovrstnost, je zvočno bogat, mehak in pomensko kot ustvarjen za poezijo."
Prepričan sem, da najboljše, kar ve profesor Novak povedati svojim študentom o pesniškem jeziku, pravzaprav prihaja od pesnika iz tropskih krajev, od Borisa A. Tu pa sta še prevajalec in uporaba različnih pesniških oblik, ki so nastale v sila različnih jezikih in obdobjih, ki pripadajo zakladnicam evropskih in neevropskih narodov. Značaj pesniške oblike je treba včasih prilagoditi precej drugačni naravi slovenskega jezika in kulture in najti optimalen način, kako naj določena oblika zazveni, zaživi v slovenščini, ki se je ob tem izkazala za izjemno pripraven jezik, saj omogoča neverjetno ritmično raznovrstnost, je zvočno bogat, mehak in pomensko kot ustvarjen za poezijo. To je dejansko eden izmed najsrečnejših jezikov na svetu, kar zadeva poezijo. Ni naključje, da je poezija v slovenščini vedno doživljala takšno srečno usodo, saj to jezik omogoča, nedvomno pa so tudi pesniške generacije z močno poezijo v dveh stoletjih omogočile, da se ta jezik tako naravno in elegantno poda pesniškemu izrekanju.
Spopadli ste se z 220 pesniškimi oblikami, to je kar pogumno.
Seveda je pogumno, med temi jih je 60, ki so prvič zaživele v slovenščini, med njimi 16 takšnih, ki sem jih tudi sam izumil. Raziskovanje pesniških oblik je bilo vedno moja obsesija. Na poti raziskovanja zvočnosti sem odkrival zakladnice različnih oblik. Z jezikom, besedami, zlogi in pomeni, sporočili se igram, to je zame pesniška disciplina, ob kateri čutim veliko užitka. Naletim tudi na težave, na »odpor materiala«, kot bi rekli fiziki. Včasih traja leta, preden mi kakšna oblika uspe. Denimo sonet z odmevom sem pisal, premetaval besede, verze, deset let, preden je ta pesem končno uspela, se zložila v optimalno obliko. Poezija je jezik, ki mora zveneti naravno, po jezikovnem principu je igriva, ima določeno omejitev.
"Včasih mora na sila okrutno zamejenem prostoru grebsti po jeziku in samem sebi, in potem se nepričakovano zasvetijo jezikovne rešitve, ki postavijo pesem v zelo specifičen položaj, da začne razsvetljevati svet."
S pesniškimi oblikami je tako kot z igranjem tenisa – če ne bi bilo mrežice in zamejenega polja, bi bila igra neprimerno lažja, a potem ne bi imela smisla. Te omejitve prisilijo pesnika, pesnico, da rešuje jezikovne probleme. Včasih mora na sila okrutno zamejenem prostoru grebsti po jeziku in samem sebi, in potem se nepričakovano zasvetijo jezikovne rešitve, ki postavijo pesem v zelo specifičen položaj, da začne razsvetljevati svet. Paradoks tega procesa je tudi v tem, da se pesem tako tudi čustveno zelo okrepi in da do besede pridejo določene podzavestne naplavine naših spominov, modrosti jezika, kolektivnega spomina, tako da se posrečijo jezikovni biseri, ki jih sicer ne bi bilo.
Zakaj so pesniške oblike tako pomembne?
Ker pomenijo različne načine izrekanja sveta – tisto, kar se da povedati s sonetno obliko, ni povsem izrekljivo s prostim verzom ali z baladno kitico in nasprotno. Obvladanje registra teh oblik je podobno igranju na glasbila: če obvladamo več lestvic, načine igranja, smo sposobni izraziti več čustvenih odtenkov in stanj sveta.
Povejte mi, zakaj si pesmi Sodobna balada – ta govori o smrti sestrice, ki je brat ni dovolj pozorno čuval – kar nekaj let niste upali objaviti?
"Mojstrica teh učinkov je pri nas Svetlana Makarovič."
Lotil sem se je z namenom, da jo vključim v prvo izdajo, v Oblike sveta. To je oblika angleške balade, tudi škotske, ki je zelo specifična, ima zelo močno ritmično in zvočno strukturo, ki v sintezi s principom baladnega dialoga doseže neizbežne usodne, tragične učinke. Mojstrica teh učinkov je pri nas Svetlana Makarovič. Tega sem se lotil igrivo, izbral primerno temo, potem pa me je uročil ritem, tako zelo, da je nastala strašna pesem, za katero sem se prestrašil, da se lahko zgodi mojima otrokoma, ki sta bila takrat še predšolska otroka. Zato sem to pesem za nekaj let zaklenil v predal, preden sem imel popolnoma telesno občutek, da je ta urok minil.
Za svetlejši konec pogovora vas prosim, da mi poveste pesem o marjetici.
Ta pesem je primer ponavljanja besed, ki je eden izmed osnovnih načinov pisanja poezije in osnovna zakonitost pesniškega jezika. Naslov je Marjetične meditacije: Ljubi me, ne ljubi me, ljubi me, ne ljubi me, ljubi me, ne ljubi me, ljubi me, ne ljubi me, ljubi me, ne ljubi me. Jebi ga.
