Julija je potekal 14-dnevni poletni tabor za begunske otroke, ki so ga zasnovale in s pomočjo donatorjev in prostovoljcev izvedle Anka Marinšek Počivavšek, Nina Bogerd in Widad Tamimi. S svojo zagnanostjo, dobro organiziranostjo in z željo vsaj malce popestriti poletje begunskim otrokom, ki se v azilnem domu pogosto dolgočasijo, so tabor pripravile v slabem mesecu dni.
Zakaj učenje slovenščine ni obvezno?
Nina Bogerd je kritična do slovenske vlade, saj bi morala takšne programe spisati in izvajati za to nastavljena skupina, ne pa prostovoljci. Prepričana je, da imamo v Sloveniji veliko sposobnih in izobraženih mladih ljudi, ki bi bili taki nalogi z lahkoto kos, samo vlada mora imeti vizijo in program. Widad Tamimi ima občutek, da vlada ne zre v prihodnost. Tu nima v mislih dejavnosti za ugodje beguncev, temveč bo slovenska družba imela v prihodnosti težave, če ne bo teh ljudi integrirala. Med drugim se sprašuje, zakaj tečaj slovenskega jezika ni obvezen.
Slovenska filantropija, ki je v azilnih domovih redno prisotna, je idejo z veseljem podprla in pripomogla, da je tabor lahko zaživel. »Nikoli še nisem doživela, da bi stvari tako hitro in gladko potekale, kot se je to zgodilo z Anko in Nino. Tega nisem izkusila niti z ljudmi, s katerimi sodelujem že leta,« je bila zadovoljna Widad Tamimi, ki je v Slovenijo prišla iz Milana, tukaj pa domuje že šest let. Njena družina ima zanimivo begunsko preteklost. Njen oče je leta 1967 zbežal iz Palestine, družina njene mame pa ima judovske korenine in prihaja z Dunaja, pot jih je vodila v Trst, nato med drugo svetovno vojno v ZDA in nazaj v Italijo, kjer je mama naše sogovornice srečala bodočega moža, študenta medicine.
Widad je študirala pravo, zato ji zakonodaja in pisanje različnih projektov nista tuja in svoje znanje že nekaj časa uporablja pri pomoči beguncem. Zna tudi nekaj malega arabsko, in ko se je Slovenija lani srečala z množičnim prihodom beguncev, je bilo zanjo logično, da gre na mejo. Sodeluje v okviru Slovenske filantropije, kjer so zelo sodelovalni in odprti za njene predloge. Deluje na terenu in zares opazi, kakšne so potrebe ljudi, ki so trenutno v azilnem domu.
Tudi Nina Bogerd, raziskovalka na Tehniški univerzi v nizozemskem Delftu, tam živi z družino tri leta, je na začetku begunske krize odšla na meje, za en teden celo v Grčijo, in od takrat svoj prosti čas posveča številnim projektom za pomoč beguncem – v svoji režiji, v okviru nizozemskih združenj in zdaj skupaj z dvema somišljenicama.
Kuhanje v iraški družini
Nino in Anko je povezal vrtec Akademija Montessori, kamor je bil vpisan Ninin otrok, Anka Marinšek Počivavšek pa je ravnateljica in lastnica tega zavoda, Nino in Wadid so združili aktivno delovanje v begunski krizi, skupna znanka in Facebook. Medtem ko je Widad načrtovala poletje za svoje otroke, se je vprašala, kaj bodo počeli otroci v azilnem domu. Ko so tri sogovornice združile moči, jih nič več ni moglo ustaviti in kolesje se je zagnalo. Na poti so se jim pridružili različni ljudje, starši otrok v Montessorijevem vrtcu, njihovi dobavitelji oziroma podjetja, s katerimi sodelujejo.
»Odziv je bil izjemen, program pripravljen, finančna konstrukcija zgrajena, in ker so ljudje še vedno pripravljeni pomagati, že snujemo nove projekte,« je povedala Anka. Widad je izkusila, da je najbolje, če dela od problema do problema. »Včasih ne moreš pomagati 1500, lahko pa pomagaš enemu ali dvema. Pred kratkim sem želela pri dveh iraških družinah kuhati z ženskami, pa so v resnici več kuhali moški. Ti so bili nervozni, ker niso imeli dela, in to nikakor ni koristilo razpoloženju v družinah. Ponuditi jim je treba dejavnosti in za to sem že napisala projekt.«
Med drugim si je določila za cilje tudi vzajemno učenje, deljenje izkušenj med slovenskimi in begunskimi ženskami. »Ko si nekje drugje, postane frustrirajoče, ker nenehno tebe nekdo uči nekaj – jezika, navad, pravil … Počutiš se majhnega in šibkega, a ko začneš tudi ti predajati svoje znanje, se počutiš mnogo bolje. Zakaj ne bi Sirke in Afganistanke nas naučile kaj koristnega, kako na primer pripravljajo kruh? To bi bilo dobro za njihovo samospoštovanje,« konča Widad.
Samo da ne umira
Widad je s svojo družino mesec in pol skrbela za enajstletnega otroka, ki je na poti do Slovenije izgubil svojo družino. Namestili so ga v krizni center brez prevajalca, z njim se ni nihče pogovoril, zato je Widad vsak dan hodila iz Ljubljane v Brežice ter se z njim tudi pogovarjala po telefonu. »Veste, kolikokrat je ponoči vstal, se oblekel v trdni nameri, da bo odšel? Poklical me je in vedno znova sem ga prepričevala, da ne more kar oditi. Našla sem očeta, se povezala s policijo, ampak nikomur ni bilo mar, niso sodelovali. Zavrnjena sem bila, češ, pomembno je, da je otrok zaščiten. In kaj je to? Da ne umira, je bil odgovor.«
Užitki v vodi in pod košem
V dveh tednih so otroci in mladostniki iz Azilnega doma Vič popoldneve preživljali s skupino prostovoljcev, vključili so se tudi nekateri vzgojitelji iz vrtca Akademije Montessori in starši. Obiskali so živalski vrt, šli na poletno sankanje in kopanje na Bled, med dinozavre v Arboretum Volčji Potok, se sprehodili na Rožnik, se dva dni učili rolanja, igrali košarko, jahali, kolesarili, se kopali v kampu Šobec, plavali na kopališču Ilirija z vaditeljico plavanja, obiskali Mednarodni grafični likovni center in tam ustvarjali, tabor pa so končali z vzponom na ljubljanski grad in s sladoledom.
»Med kopanjem na Bledu so se strašno zabavali, in to je naš cilj: da so srečni in veseli. Štirje starejši fantje so najbolj uživali, ko jih je naš prostovoljec peljal na drugo stran jezera, kjer so lahko skakali s pomola,« pove Anka in doda, da se seveda pokažejo tudi konflikti med otroki, ki prihajajo iz različnih držav, vendar so vse mirno uredili. »Morda vržejo papirček, pa ga ne poberejo, ker se v njihovi kulturi tega ne počne. Potem mi hodimo za njimi in jih učimo, da se pri nas smeti meče v smetnjake.« V njihovo družbo je povabila tudi slovenske osnovnošolce, saj druženje koristi obojim. Njena enajstletna hči se je spoprijateljila z dvema kurdskima deklicama in se naučila že nekaj kurdskih besed.
Lučka
Anko je fasciniralo, da se teh osemnajst begunskih otrok, ki so po poletni šoli (pouku na OŠ Livada) ob 14. uri prišli na popoldanske dejavnosti v okviru tabora, tako dobro sporazumeva v slovenskem jeziku. Celo med sabo se pogovarjajo v slovenščini, saj prihajajo iz različnih držav, angleško pa ne znajo vsi. Tisti dan, ko sva jih obiskala s fotografom, so se veselo rolali po igrišču v parku Tivoli, na košarkarskem igrišču pa so se malce starejši fantje z lani najboljšim košarkarjem lige Telemach Dragišo Drobnjakom že potili pod košem. Dragiša se je z njimi pogovoril in izvedel, da je tudi v njihovih domačih krajih šport številka ena nogomet, vendar jih je odločno pritegnil v igro in zavzeto so zaigrali tudi košarko.
Nina, Widad in Anka so zadovoljne s potekom tabora in prepričane, da s tem dokazujejo, da ne potrebuješ nič posebnega, niti veliko denarja, pa lahko veliko spremeniš. Otrokom poživiš poletne dni, njihovim staršem pa omogočiš kakšno popoldne zase. Že ena sladoledna lučka včasih dela čudeže.
Otrok brez spremstva vedno več
V Slovenski filantropiji, ki ima dolgoletne izkušnje pri delu z otroki brez spremstva, opozarjajo, da je to izjemno ranljiva skupina otrok, ki potrebuje posebno obravnavo, skrb in zaščito. Njihova obravnava v Sloveniji je pomanjkljiva in nezadostna, saj niso obravnavani kot otroci, ampak glede na priseljenski status, ki jim ga dodeli država. Od tega je odvisno, kje so nastanjeni, kakšne so njihove možnosti in pravice.
Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve je od leta 2010 do konca maja 2016 za mednarodno zaščito zaprosilo 353 otrok brez spremstva. Večina otrok je zapustila Slovenijo pred končanjem postopka oziroma kmalu po nastanitvi v azilni dom. Skrb vzbujajoč je podatek, da se za večino otrok brez spremstva ne ve, kako so zapustili Slovenijo in kam so odšli. V zadnjih letih se število otrok brez spremstva, ki v Sloveniji ostanejo, povečuje.
