Jasna Gabrič je tista županja, ki živi in diha s svojo občino. In takšni župani so redki. Po nekaj minutah pogovora z njo ugotoviš, da v nekdaj rudarski deželi resnično želi narediti korenite spremembe. In to pove tudi sama.
Začeti je treba od začetka
Ko je stopila v županske čevlje, ji vsekakor ni bilo lahko. »Moji nasprotniki so s tem imeli velike težave. Pa tudi tisti, ki niso verjeli vame. A vsak začetek je težak. Po volitvah sem sprejela odločitve, za katerimi stojim še danes in za katere sem prepričana, da vodijo v boljši jutri naše občine,« pove in doda, da ima avtoriteto, ki si jo je pridobila s svojim delom in poštenim odnosom. »Od svojih sodelavcev lahko zahtevam, da bodo delali takrat, ko bom delala sama. Zato v službo prva pridem in tudi zadnja grem.« Njen delavnik se začne malce čez šesto uro zjutraj in konča okoli osme zvečer.
Je županska funkcija težja, kot ste si predstavljali?
Ni težja, je pa vsekakor naporna. Veste, velika razlika je med državo in lokalno skupnostjo. Župani živimo z ljudmi in vsak lahko pride do nas, če pa greste na ministrstvo, morate biti najavljeni, drugače dlje od vratarja ne boste prišli. Kakorkoli, prepričana sem, da številni slovenski župani živimo in dihamo z lokalnimi skupnostmi, saj nam ni vseeno. To vidim tudi pri sebi. Če bi šli vi v trgovino, bi za nakup kruha verjetno potrebovali nekaj minut. Jaz ponavadi porabim več kot pol ure, saj me ljudje kar naprej ustavljajo in sprašujejo določene stvari o občini in delih. Sama sicer uživam v tem, ker sem odprt tip človeka. Najlepše je, ko na koncu vidiš, da s svojim delom lahko resnično veliko spremeniš in pripomoreš k boljši kakovosti življenja.
»Če bi želela samo sedeti v pisarni, bi to verjetno lahko počela. Ampak nisem tak človek. Sem hitra in resnično želim spremeniti našo občino, občanom pa dvigniti kakovost življenja!«
Eden takšnih projektov je bil pred kratkim realiziran, kajne?
Ja, če imate v mislih otvoritev Opekarne. Pred pol leta je bila tam luknja pri luknji in za nas je ta prenova pomenila eno največjih del v Zasavju v zadnjem času. Tri mesece smo delali na tem projektu, uradna otvoritev pa bo 16. decembra. Prepričana sem, da smo s tem veliko naredili za naše občane.
Dvakrat mesečno imate tudi uradne ure za občane. Kaj je trenutno največji problem?
Še vedno imamo težave s socialno stisko ljudi. Številni si želijo občinskih stanovanj in mnogi so prepričani, da jim občina stanovanja preprosto mora priskrbeti. A žal to ne gre tako hitro. Na čakalni listi je približno sto ljudi, vsako leto pa se v povprečju sprosti od deset do petnajst stanovanj.
Zares veliko delate, kajne?
Vsakemu, ki meni drugače, vedno rečem, naj se mi pridruži v službi in naj bo z mano en teden. Eni smo tu, ker nam ni vseeno. In zato nimamo delovnega časa. Zato tudi omogočim številnim mladim, da si pri nas pridobivajo izkušnje. Vsako leto občina pod okrilje vzame tri pripravnike, ki so pri nas zaposleni osem mesecev. To je zanje odlična odskočna deska, obenem pa tudi vidijo, kakšen je način dela na občini. In vsak, ki gre skozi pripravništvo, na koncu pravi, da si ni mislil, da bo tako.
Imamo namreč precej odprtih projektov, 560 stanovanj, ki jih moramo obnavljati, sto poslovnih prostorov, številna zemljišča in parcele, ki jih je treba vzdrževati, da o lokalnih cestah, raznih vodovodih in prostorih sploh ne govorim. In vse to je na bremenih občine.
Vam je kakšna občina še posebej za vzor?
Ja, Ljubljana. Zato, ker sem gledala njen razvoj v zadnjih desetih letih. Bila sem priča številnim spremembam, zaradi katerih je Ljubljana postala to, kar je. In sedaj nam je resnično vsem za zgled.
Ste tudi sami imeli kakšen projekt, kjer so vam drugi očitali, da ne boste uspeli?
Ja so. Trdili so, da bo skalni podor ogromen projekt in da ga ne bomo izvedli v dveh mesecih. Takrat niti enega človeka ni bilo, ki bi verjel v to, da nam bo uspelo. Pa nam je. Svoje velikonočne praznike sem preživela tam in spodbujala ekipo. Dali smo jim vedeti, da smo jim hvaležni, ker so se trudili, da bi čim prej prišli do ceste. Uspelo nam je v 40 dneh. In to je lep dokaz, da se da.
Česa ste se v svoji 'novi službi', ki jo opravljate dve leti, še naučili?
Ogromno pa je področij, ki jih mora človek obvladati, si zanje vzeti čas, še posebej, če se uvajajo spremembe: od sestankov glede hidroelektrarn na srednji Savi, usklajevanj programa za gospodarstvenike na problemskem področju občin Hrastnik, Trbovlje in Radeče, dogovarjanja glede prenove državnih cest na pristojnem ministrstvu, področje plazov, dogovarjanje glede 3. Razvojne Osi skozi Zasavje, ki je zares potrebna, dogovarjanje glede dejavnosti našega največjega podjetja v lasti občine (komunale), uvajanje novega sistema na področju stanovanjske politike občine, do dokončne ureditve vodovodnega sistema v Čečah (160 pogodb), priprave projektne dokumentacije, prenove v javnih zavodih, prijavljanje na projekte evropske skupnosti, aktivnosti na področju sprememb financiranja občin, iskanje rešitev v smeri doseganja večjih prihrankov in racionalizacije delovanja lokalne skupnosti z namenom obvladovanja občinskih financ, saj se zakonsko predpisani odhodki hitro povečujejo ... Vse te naloge so težje, če je na razpolago manj denarja in jih moraš z manjšimi sredstvi kljub temu izpeljati. Čaka nas še ogromno drugega dela.
Med svojo ekipo ste vnesli precej svežega vetra in spremenili način dela, kajne? Na kaj ste najbolj ponosni?
Predvsem mi je všeč to, da so začeli ljudje znotraj oddelkov med seboj aktivno sodelovati in nato tudi na nivoju oddelkov. Če je bil prej vsak zaprt v svojo pisarno, smo zdaj te delovne prostore med njimi odprli, ekipa mora delati skupaj, mora vedeti, kaj počnejo drugi člani, da so lahko nato projekti hitreje in boljše narejeni. Nerazumljivo se mi je zdelo, da so na primer sodelavci enega oddelka razpršeni v tri različna nadstropja, da ne delujejo skupaj na enem mestu in da je bilo posledično ogromno sprehajanja od vrat do vrat, iz nadstropja v nadstropje. Ne poznam podjetja, ki bi imel recimo oddelek za finance urejen tako, da je nekaj delavcev v 1. nadstropju, nekaj v 4., nekaj pa recimo v 6. Prav tako smo optimizirali delovanje znotraj oddelkov, da se delo ne podvaja, da se ne dela nekaj samo zato, da se dela, ampak je učinkovitost dela večja in usmerjena k ciljem. Si lahko predstavljate, da občina, ki ima s področja investicij in gradbenih del vsako leto najmanj za 4 milijone evrov raznih zadev, ni imela zaposlenega niti enega univerzitetnega diplomiranega gradbenika? To smo spremenili. Ustrezna strokovna usposobljenost zaposlenih je ključnega pomena pri učinkovitem in boljšem izvajanju nalog. Zavedanje, da mora biti občan oz. stranka na prvem mestu je bistvenega pomena pri dojemanju dela. Racionalizirali smo delovanje občinske uprave z uvedbo skupnih tiskalnih enot, nič več nima skoraj vsak zaposleni službenega telefona, spreminjamo avtopark občine v smeri manjših stroškov in tako naprej.
Kateri so bili največji projekti preteklih dveh let?
Pridobili smo evropska sredstva za izdelavo celostne prometne strategije. Podrli smo barako, kjer so ljudje živeli v nehumanih razmerah, uredili bivalne enote in ljudi preselili vanje. Na področju infrastrukture smo končali s peto fazo prenove vročevoda, prenovili smo dotrajano cesto proti Športni dvorani Polaj, letos smo končali prenovo celotne Opekarne, prenovili smo celotno ostrešje na Cankarjevi šoli ter prenovili zgornje nadstropje šole. Kot prvi v Zasavju smo se lotili urejanja vrtičkarske cone pod stezo Trim, uredili smo pristajalno mesto za helikopterje, odprli fitnes na prostem, ljudem ob železnici, ki so bili brez vodovoda, smo ga zgradili. Prenovili smo še nekaj manjših odsekov lokalnih cest. Vsekakor si bom za vedno zapomnila februarsko jutro, ko smo doživeli skalni podor, in dejstvo, da smo celotno zadevo sanirali v pičlih štiridesetih dneh, kar je najbrž slovenski rekord glede na obsežnost projekta. Prenovili smo tudi del državne ceste v Bevškem, drugi del te ceste bo prenovljen v leta 2017. Kmalu bomo končali z urejanjem približno 150 pogodb za vodovod Čeče, kar bo podlaga za dokončno ureditev te problematike. Ne pozabimo tudi na prenovo 1,2 km dolge ceste na Dobovcu ter na dolgo pričakovano sečnjo na pobočju Kuma, kjer so bile zdaj postavljene tudi varovalne mreže in dodatne ograje. Uvedba terezn'čana, brezplačen internet po mestu, uvedba občinske blagajne. Zagotovo sem še kaj pozabila. Teh stvari je bilo zares veliko.
Dotakniva se socialne slike Trbovelj. Svetnikom ste na novembrski seji prikazali stanje sociale in razlike med financiranjem občin. Menite, da ste za številne stvari prikrajšani. Nam lahko poveste, kakšna je realna slika?
Ljudje pogosto zmotno mislijo, da gre denar od davkov, ki jih plačujejo, tako pri plači, kot pri vsem, kar kupijo, občinam. To ne drži. Naša občina od države za vsakega prebivalca, ki ima pri nas prijavljeno stalno prebivališče, za eno leto prejme 465 evrov. Nekatere občine pa več, in sicer tudi po 600 evrov ali več na prebivalca. Do razlik prihaja zaradi formule, kjer se upoštevajo število prebivalcev, površina občine ter delež mlajših od 15 in starejših od 65 let. Ne upoštevajo pa se vsi socialni transferji, ki v nekaterih občinah že dosegajo enormno visoke zneske. Pri nas se je skupna vsota izdatkov za socialo iz leta 2005, ko je znašala 2,1 milijon evra, do leta 2016 povečala na 3,6 milijona evrov, kar je ogromno. S strani države pa za ta povečanja nismo prejeli nobenega dodatnega denarja, še zmanjševali so nam sredstva. To posledično pomeni, da se začne zažirati v sredstva za obnove, vzdrževanja premoženja občine, gradnjo cest; zato je tega lahko vsako leto manj. Poudarjam, da je država tista, ki narekuje, kakšna bo socialna politika v državi, in ne občine. Ker pa občine v večji meri moramo plačevati račune socialnih transferjev, imamo pravico zahtevati, da nam država za vse te transferje zagotovi tudi finančna sredstva. Zaradi načina financiranja občin po formuli iz leta 2006 (ZFO) med občinami nastajajo ogromne razlike, kar ni prav. Poudarjam, da bi država morala ukrepati ter poskrbeti za enakomerno in enakopravno financiranje.
Katere projekte imate še v načrtu v prihodnjih dveh letih?
Teh je še veliko, a o njih nerada govorim, saj človek nikoli ne ve, kaj mu lahko prekriža načrte in morda kakšne načrtovane zadeve ne bomo mogli izpeljati zaradi dejavnikov, na katere sami ne bomo mogli vplivati. Če na hitro naštejem samo nekatere, bo sanacija telovadnice OŠ Ivana Cankarja nekaj, za kar si bomo prizadevali pridobiti sredstva. Gradila se bodo še kako zelo potrebna avtobusna postajališča pri klubu Mesečina in pri bivalnih enotah v Bevškem, ki bodo zagotavljala varnost predvsem za šoloobvezne otroke. Uredila se bo klančina pri Delavskem domu, da boste lahko z vozički prišli z zgornje ceste pri knjižnici do tržnice ob spodnji cesti. Prenovila se bosta dva odseka cest, in sicer na Kleku in v Čečah. Prav tako načrtujemo prenovo Vrabčevega mostu. Gre za stvari, ki že nekaj let čakajo na uresničitev in so tudi nujno potrebne. Izdelala se bo tudi celotna dokumentacija za kolesarsko stezo in prenovo prostora pred pošto v središču mesta. Načrtujemo pa tudi večjo investicijo, ki je nikakor ne boste mogli spregledati, a o njej več na začetku naslednjega leta.
