Na svetovnem spletu je naša sogovornica ustanovila posebno stran, kjer se srečujejo ženske, ki so doživele enako. Žrtve posilstva se tam lahko odkrito pogovarjajo, si izmenjujejo nasvete ter so druga drugi v oporo in tolažbo.
Pomembno
Anja bi rada ženskam sporočila, da morajo ukrepati – policiji prijaviti dejanje zoper svoje telo. Storilec namreč mora odgovarjati za to, kar je storil.
»Ker mnoge o svoji grozljivi izkušnji ne morejo govoriti z nikomer, sem na spletu ustvarila zaupno mesto, kjer lahko ženske nastopamo anonimno in se pogovarjamo o bolečem dogodku,« pojasni Anja. Razkrije še šokantno dejstvo: v njihovi skupini se je v zadnjem letu zbralo okrog 40 žensk, ki so imele neprijetno izkušnjo z moškim.
Objekt poželenja
»Ni sicer šlo v vseh primerih za posilstvo, včasih je šlo za dotike, opolzke besede in druga neprimerna dejanja, s katerimi so žensko in njeno telo obravnavali kot spolni objekt, predmet poželenja,« pojasni in doda, da je sicer to lahko enako grozljivo kot posilstvo. »Tudi verbalno si lahko posiljena. Če se počutiš umazano, prizadeto, užaljeno in oropano dostojanstva, si doživela zlorabo, ki prav tako lahko pusti težke posledice,« pravi sogovornica.
»Do več šokantnih spoznanj sem prišla v času, odkar se s temi ženskami družimo na internetu. Eno od teh je, da smo travmatični dogodek vse zamolčale. Še hujše je spoznanje, da je moški, ki se je spravil nad nas, človek iz našega okolja: šef, sodelavec, sorodnik, sosed, včasih celo lastni partner. Najhuje pa je, da se 12 posiljenih žensk ni obrnilo na policijo,« povzame.
Kaj se je zgodilo
Anja nam zaupa svojo zgodbo. »Pri 21 letih me je posilil nekaj let starejši sosed. Nikoli se nisva družila, zato me je njegovo povabilo, naj pridem k njemu na sladoled, precej presenetilo, a sem šla, saj sem si želela novih prijateljev. Bil je sam doma. Povabil me je v kuhinjo, nakar se je začel smukati okrog mene. Gledal je, kako ližem sladoled, in začel dajati neprimerne opazke,« se spominja.
Šokantno spoznanje sogovornice
Ugotovila je, da se nad ženske največkrat spravljajo njihov šef, sodelavec, sorodnik, sosed, včasih celo lastni partner, torej nekdo iz njihove bližine.
»Nato me je kar naenkrat porinil ob pult in se je zgodilo. Nisem se mogla braniti, bil je premočan. Nekaj časa sem ga grizla in praskala, a neuspešno. Potem sem samo sklonila glavo in hlipala. Nikoli ne bom pozabila njegovih besed; govoril je, da ve, da si ga želim že dolgo, da smo ženske narejene za to, da smo spolne sužnje. Grozljivo je bilo. Še danes sta v meni strah in gnus, ki sem ju začutila takrat, pa je od tega že 14 let,« težke trenutke podoživlja Anja.
Ni ga prijavila
Pravi, da je največjo napako storila, ker o tem ni z nikomer govorila. »Sram me je bilo. Gnusila sem se sama sebi. Nisem si hotela priznati, kaj se je zgodilo. Kot da bi živela v zanikanju. Mislila sem, da bom to lahko sama predelala, pa ni šlo. Žal mi je, da dogodka nisem prijavila policiji. Vedela sem, da če bom to storila, se bo razvedelo, da sem žrtev posilstva, in to bi pomenilo, da bom etiketirana za vedno. Ti argumenti prevladajo v žrtvi, ko se odloča, kako ukrepati, če sploh,« razlaga Anja.
Mnogo žensk posilstva policiji ne prijavi.
Pravi, da zato ni presenečena, da niti ena od deklet iz skupine, ki so doživele enako, ni vpletla policije. »Želela bi si, da bi moj sosed, ki so ga vsi oboževali in je veljal za pridnega in prijaznega fanta, plačal za to, kar je storil. Vsak moški, ki kaj takega stori ženski, bi moral odgovarjati za svoje dejanje, zato opogumljam vse ženske, naj spregovorijo, naj bo pravici zadoščeno, na tak način bo tudi lažje predelati bolečo izkušnjo,« svoje misli povzame za zaključek.
