Novice Svet24

Nedavno se je vrnila iz pozabljene afriške države Burundi, kjer stojita že dve »slovenski« vasi s 127 hiškami, letos pa so pomagali zgraditi še osnovno šolo.

Njena funkcija ni samo služba, vendar strogo zagovarja strokovnost. »Imeti samo dobro srce ni dovolj,« pravi diplomirana menedžerka socialne dejavnosti. »Ko delaš na humanitarnem področju, se veliko ljudi 'prilepi' nate, tudi taki, ki te želijo izkoriščati, zato moraš imeti točno določene sisteme, komu in kako pomagati.«

Milan Vidaković

Gospa Violette je Majo Ahac povabila med svoje domače. Potem ko je stekla razprava, v kateri je imel glavno besedo njen mož Isaie, je na Majino pobudo spregovorila tudi Violette. »Da, seveda je pomembna šola, ampak ali veš, kaj je najboljše? Da si prišla sem ti, ženska, in nam pokazala, da je ženska lahko tudi voditeljica. Pokazala si, da je mogoče, da tudi ženska nekaj doseže, čeprav je žena in mama.«

Adro lahko predstavimo kot protestantsko različico Karitasa. Izhaja iz lokalnih potreb in jih nato zadovoljuje. Adra Slovenija deluje v Sloveniji, Črni gori in afriškem Burundiju. Vsaka država ima svoje izzive, tako v Sloveniji delajo v okviru projekta Napolnimo Slovenijo s srečnimi otroki, pri balkanskem projektu S tekstilom do kruha na območju Črne gore, Makedonije ter Bosne in Hercegovine, delujejo pa tudi v velikem begunskem taborišču v Črni gori, kjer so od leta 1999 predvsem begunci s Kosova, in sicer večinoma Romi. Še posebej se osredotočajo na ženske v Črni gori, ki so pogosto žrtve nasilja, zelo so zapostavljene, gospodarsko odvisne, ženske so prve, ki jih v podjetjih odpuščajo, pogosto ne dokončajo šolanja. »Radi bi jih usposobili, da bi bile konkurenčne na trgu dela, in jih spodbujali pri podjetniških idejah, da bi bile gospodarsko neodvisne – to je prvi korak iz nasilja. Dokler so odvisne od bratov, mož ali očetov, pač lahko z njimi počno, kar želijo,« pripoveduje Maja Ahac.

Slovenska težava – alkohol

»Pri nas je velika težava alkoholizem. Čeprav imamo vzpostavljene sisteme, pa ljudje še vedno ne vedo, na koga naj se obrnejo, kam po pomoč. V Sloveniji noben človek ne bi smel biti ne lačen ne reven, saj imamo na voljo precej učinkovit sistem. Čeprav nenehno kritiziramo in se pritožujemo, imamo še vedno dostopno zdravstvo, fakultete brez šolnin, študentske domove itd. Ljudje pa se ne znajdejo, zato bi potrebovali organizacijo, ki bi jih ozaveščala o tem, kaj vse jim pripada,« pravi Maja Ahac, a tudi opozarja, da z nenehno materialno pomočjo družinam težave poglabljamo in ne odpravljamo. »Če neki družini nenehno zagotavljamo hrano, obleke, plačujemo račune, jim denar ostaja za droge, alkohol, ki jih uničujejo. Zato je potreben pristop, ki težavo odpravlja, ne pa poglablja ali potlači.«

Trenutno se trudijo ozavestiti starše o pomembnosti doma pridelane hrane in kuhanja doma. »V šoli se otroci že dobro najedo, težave povzroča hranjenje doma. Revni otroci so vse bolj debeli, jedli bi samo hitro hrano, doma pa se zelo malo kuha. Pomagamo tudi financirati zunajšolske dejavnosti otrok, izlete, saj se prav v času zunaj šole in med počitnicami ustvarjajo pomembne razlike med otroki. Prav ta čas odloča, kdo bo v prihodnosti uspel.«

V Prekmurju so že pomagali številnim samskim očetom, pri čemer pa ne želijo, da otroci izvedo za njihovo pomoč – bodisi da gre za financiranje izleta ali za plačilo daril za novo leto. »Če pridemo k njim z darilom za novo leto, najbolj ponižamo očeta, mamo, skrbnike, češ, niste sposobni poskrbeti za svojega otroka, hkrati pa uničimo ugled staršev v očeh otroka. Zato smo priskrbeli darila, po katere so prišli starši, in ti so obdarovali otroke,« razlaga Maja Ahac, katere (še) neuresničena želja je, da bi imeli prodajalno, v kateri bi ljudje lahko nakupovali po silno nizkih cenah. Izdelke bi seveda dobili s pomočjo donacij, vendar bi morali ljudje imeti svobodo odločati, kaj želijo in česa ne.

Milan Vidaković

Pozabljena državica

Maja Ahac ima veliko dela, zato njene izkušnje in nizanje primerov niti za sekundo ne presahnejo. Na pogosta vprašanja, zakaj pomagati v Afriki in ne bolj pri nas, se je že utrudila odgovarjati. »Zavedati se moramo, da smo prebivalci enega planeta, da nimamo na voljo treh svetov. Če ne vlagamo v razvoj vseh ljudi, se ustvarjajo razlike znotraj držav in med državami. Ko nastanejo razlike med strašansko bogatimi in strašansko revnimi državami, se začnejo izkoriščanje, težnje po naravnih bogastvih in ozemljih, nato izbruhnejo vojne. In pojavijo se begunci, ki na koncu potrkajo tudi na slovenska vrata. Tako imamo veliko večji in bolj nerešljiv problem, kot če bi že prej pomagali in preprečevali te velike neenakosti v svetu.«

Pomagati ljudem v Burundiju ni bila čustvena, temveč strokovna odločitev. Adra pomaga tam, kjer je pomoč najbolj potrebna, in Burundi je zelo pozabljena afriška država, zaradi kršitev človekovih pravic odrezana od mednarodne pomoči in tako kot večina afriških držav nenehno na robu državljanske vojne. Burundi je skoraj tako velik kot Slovenija, a s kar 11 milijoni prebivalcev, ki so povprečno stari 17 let (Slovenci pa 43 let).

»Cene tam izredno rastejo, pri njih se pot od krize do državljanske vojne razvija, kot bi jo bral iz učbenika: najprej se zmanjšujejo plače, izjemno rastejo cene hrane, veliko mladih moških je brez dela – in to je ugodno ozračje za izbruh državljanske vojne. Imajo pa še predsednika, ki je med drugim iz države izgnal mednarodno kazensko sodišče. Vsakih nekaj metrov sem videla težko oborožene vojake, ki se pogosto vozijo mimo na tovornjakih, in na koncu sem že komaj čakala, da grem iz države. Verjetno smo bili vsi pod nadzorom, nisem vedela, kje vse se skrivajo prisluškovalne naprave,« resno pripoveduje Maja Ahac, ki so jo tamkajšnji ljudje s svojo preprostostjo in povezanostjo z naravo in družino navdušili.

Adra pomaga v Burundiju krepiti domače prebivalstvo v znanju in jih ozavešča, kako priti do tistega, kar jim pripada. »Zelo hudo se je upreti, da ne bi tja odšel z malho denarja in jim jo dal, vendar to ni pravi način. Če bomo zgradili še deset osnovnih šol, to pomeni, da tega ne bo treba storiti vladi in bo denar ostal za nakup orožja ali za graditev razkošnih vil za člane parlamenta, kar sem tudi videla. Ampak Burundi nima toliko denarja, da bi lahko vse naredili takoj, zato je naša pomoč še potrebna. Mi ne moremo čakati še 20 let, da bodo lahko vse deklice šle v šolo, šolo potrebujejo danes. Vendar vedno delamo z domačini, ne gradimo mi.«

Milan Vidaković

Čudežna škatla

Dvakrat je ostala široko odprtih ust. Prvič jo je osupnilo, ko so na srečanju ene izmed tamkajšnjih skupnosti prebivalci jasno povedali: »Naš cilj je, da do leta 2020 ne bo lakote, imeli bomo dovolj hrane zase in še za prodajo.« Učenje novih tehnik kmetovanja, doniranje semen in orodja po treh letih že prinašata rezultate. Drugič pa jo je prevzela skupina žensk, ki so združene v tako imenovani varčevalni skupini. »Imajo škatlo, kamor vsaka vloži nekaj denarja, dve imata ključ, odprt imajo račun na banki, kamor zbrani denar nad določenim zneskom tudi položijo, vse zabeležijo v knjigo. Sporazumno se odločajo, komu bodo dali posojilo – en teden enemu, drug teden drugemu. To so namreč osebe, ki niso bile upravičene do mikro posojil. In čisto sem bila šokirana, ko so mi v neki provinci povedali, da nimajo denarnih težav in da si bo gospa zraven mene, ki je imela vidno poškodovano oko, v kratkem privoščila operacijo – brez težav!« V tej burundijski provinci so ljudje vzeli usodo v svoje roke: ena gospa redi prašiče, druga bo svojo trgovinico kmalu razširila, neki gospod vlaga v izobrazbo svojih otrok in nima težav s plačevanjem njihove poti do šole in celo fakultete. To je prava pot – vlagati v ljudi, da pridejo iz revščine. In Maja Ahac ni bila zadnjič med njimi.

Galerija

Poglej vse fotografije (2)

Milan Vidaković