Dvajsetletna študentka je z osmimi mladimi študenti iz vse Slovenije v Afriko odšla prek organizacije Pota. Tamkajšnjim ljudem je ponesla nekaj svojega znanja, pomoči, upanja in veselja.
L. M.
Novomeščanka z osmimi študenti skoraj dva meseca med slovenskimi misijonarji na Madagaskarju
»Madagaskar je čisto drug svet od našega. Mi res udobno živimo, a pogosto ne znamo ceniti vsega, kar imamo,« pove Sara. Skupaj s slovenskimi misijonarji je bila na jugovzhodu tega otoka, kjer so organizirali oratorije za otroke med počitnicami, da niso bili prepuščeni sami sebi.
Pomagali na oratoriju
L. M.
Sara je zelo odprto in vedoželjno dekle, ki rado spoznava svet.
Pripravili so razne delavnice, se igrali z otroki ... Druženja so bili mladi – oratorijev se je udeležilo okrog 1600 otrok, starih od treh do 20 let – zelo veseli. Sara se je z njimi v glavnem sporazumevala francosko, saj poleg angleščine študira tudi ta jezik. »Afriški otroci so zelo neposredni, če se jim predaš, to začutijo in nastane zanimiva interakcija,« pove Sara. Na Madagaskarju živijo zelo skromno, nekateri še v kolibah iz blata. Priložnosti za lepše življenje mnogi v teh najrevnejših predelih ne vidijo, saj ni služb, prav tako nimajo zemlje za obdelovanje, zato mnogi zaidejo v kriminal, odvisnosti od drog in alkohola ter prostitucijo. Kot je spoznala Sara, so prav misijonarji tamkajšnjim ljudem luč v temi.
Sama je spoznala štiri: Janeza Krmelja, Toneta Kerina, ki je doma iz Posavja, pa Janeza Meseca in slavnega Petra Opeko. Pravi, da so vsi zagnani, in potem ko so se afriškim ljudem približali na pravi način in si pridobili njihovo zaupanje, res premikajo gore. Ljudem, ki so bili že odpisani, vračajo dostojanstvo in jim pokažejo, kako delati in napredovati.
Od njih se lahko marsikaj naučimo
Misijonarji so Afričanom na Madagaskarju resnično luč v temi.
Sara pravi, da so se je najbolj dotaknile Opekove besede: »Če bi se več ljudi odločilo, da spreminja svet, bi se konkretne spremembe res začele dogajati.« In res – vsak lahko v svoji domovini z majhnimi koraki spreminja svet na boljše, kajti vedno se najde pot, če se nekaj hoče. Na Madagaskarju se je Sara naučila še nekaj pomembnih resnic, ki ji bodo v življenju prišle prav: od potrpežljivosti in vztrajnosti do bolj naravnega odnosa do smrti, predvsem pa, da je vsaka stvar vedno za nekaj dobra.
»Evropski človek ima vse preveč pod kontrolo, vse preveč načrtuje,« je prepričana Sara, ki jo v življenju zanima veliko stvari. Seveda si želi v prvi vrsti dokončati študij, potem pa upa, da bo našla delo, ki jo bo izpolnjevalo in bogatilo. »Če bo to v Sloveniji, super, če ne, pa mi ne bo problem iti tudi v svet,« sklene.
L. M.
