»Četudi se ne bi zgodilo nič hudega, moramo vedeti, da z radiacijo že živimo. Pri tem ne mislim le na ostanke sevanja od več kot dva tisoč atomskih poskusov, Černobila in Fukušime. Radiaciji smo izpostavljeni tudi pri različnih oblikah diagnostike, in to v odmerkih, ki lahko pomenijo resna tveganja. Ki bi jih lahko omejili, če bi le vedeli, kaj storiti prej in po takšnem pregledu.«
So te preiskave res tako nevarne, da bi nas moralo skrbeti?
Ali ste vedeli?
CT-diagnostika lahko predstavlja tudi 50-krat večjo obremenitev z žarki X od navadnega rentgena;
pravico imate izvedeti, koliko sevanja boste prejeli s posamezno diagnostično napravo;
če bodo podpisani trgovski sporazumi z državami, ki hrano »dezinficirajo« z velikimi odmerki radioaktivnega sevanja, potem se bo ta hitro znašla tudi na našem jedilniku;
ena vreča gnojila NPK oddaja sevanje 250.000 bekerelov (kot če bi držali v rokah 250 gramov nizkoradioaktivnih odpadkov);
zaradi sproščanja radioaktivnih izotopov pri kurjenju lesa pepela ni dobro dodajati naravnost v tla, temveč v kompostnik;
vsaj 20 delujočih jedrskih elektrarn nam je bliže, kot je bil Černobil; sirska meja je le 200 kilometrov dlje.
Od skrbi ni veliko koristi. Če pa smo informirani, lahko tudi kaj storimo. Za primerjavo, CT-diagnostika lahko pomeni tudi 50-krat večjo obremenitev z žarki X od navadnega rentgena, odvisno od tega, kje in kako vam bodo CT opravili, se količina prejetega sevanja enakega dela telesa razlikuje tudi za petkrat! To ni majhna obremenitev za telo. V ZDA ocenjujejo, da zaradi CT-diagnostike 29.000 Američanov na leto zboli za rakom. In vse le zato, da točnost diagnostike izboljšamo za sedem odstotkov!
Ne pravim, da bi diagnostiko morali zavrniti. Lahko pa se pred tem pozanimamo o odmerkih sevanja, ki jih bomo prejeli. To je tudi naša pravica, o kateri 99 odstotkov pacientov nič ne ve in je zato nikoli ne uveljavi. Še manj pa vedo, da se lahko na take posege pripravimo z uživanjem nekaterih čajev, začimb ali prehranskih dopolnil in tako v veliki meri zmanjšamo poškodbe, ki jih obsevanje lahko povzroči. Pred takšnimi posegi je dobro popiti veliko metinega čaja ali sok zelene (sočen iz listov in gomolja) ali zaužiti naravni germanij, ker ti preverjeno ščitijo celice pred poškodbami, ki jih lahko povzroči sevanje. Tudi po obsevanju lahko marsikaj storimo, da telo to lažje sprejme in sanira poškodovane celice. Naravni antioksidanti in desnosučne mlečne kisline pri tem lahko naredijo čudeže. Če o tem ne vemo ničesar, potem smo lahko žrtve svoje nevednosti.
Kje se v vsakdanjem življenju še skriva radiacija?
Sevanje radioaktivnih snovi je prisotno povsod, tudi v vaši postelji. Ni pa ga povsod enako. Nas je predvsem zanimalo, kaj vpliva na to, da ga je v eni hiši lahko desetkrat več kot v drugi, kateri materiali prinašajo večja tveganja in kaj lahko storimo, da to izboljšamo.
Koliko je radioaktivna hrana, ki jo uživamo?
Naša hrana je načeloma še vedno varna pred obsevanji, ker s to tehnologijo trenutno obdelajo dokaj malo živil. Presenetljivo, še največ tega se pritihotapi v obliki prehranskih dopolnil in zelišč, zato bodimo zelo previdni, kaj kupujemo. Večja težava je, da je obsevanje hrane uzakonjeno kot nekaj varnega, kar se lahko nadaljuje brez omejitev. Če bodo podpisani trgovski sporazumi z državami, ki hrano »dezinficirajo« z velikimi odmerki radioaktivnega sevanja, potem se bo ta hitro našla tudi na našem jedilniku. Velika razlika je tudi v načinu gojenja rastlin. Malo ljudi namreč ve, da tudi gnojila NPK sevajo. Ena vreča gnojila oddaja sevanje 250.000 bekerelov, kar je enako, kot če bi držali v rokah 250 gramov nizkoradioaktivnih odpadkov. Vsakič ko zemljo gnojimo z umetnimi gnojili, tla obremenjujemo tudi s sevanji, ta pa se potem prenašajo še na rastline, ki jih bomo zaužili.
Torej imajo eko vrtičkarji še razlog več, da vztrajajo pri samooskrbi?
"Znanstveniki so na različnih njivah istega območja namerili zelo različno stopnjo kontaminacije, niso pa tega znali pojasniti."
Dejansko imajo dva razloga več! Prvi je ta, da v tleh brez gnojil NPK že zdaj pridelujemo živila, ki vsebujejo manj radioaktivnih delcev. Drugi je ta, da bodo živa tla, v katerih prevladujejo koristni desnosučni mikroorganizmi in deževniki, tudi ob morebitni kontaminaciji večjih razsežnosti nase sprejela veliko manj radiacije kot izčrpana tla. Poskusi so namreč pokazali, da tla, dobro založena s kalcijem in magnezijem, pomagajo tudi rastlinam zgraditi močnejše celične ovojnice, ki potem ne dovolijo nalaganja radioaktivnega cezija in drugih nevarnih radioaktivnih izotopov. To se je pokazalo tudi po katastrofi v Černobilu in v Fukušimi. Znanstveniki so na različnih njivah istega območja namerili zelo različno stopnjo kontaminacije, niso pa tega znali pojasniti. Razlika pa je bila predvsem v tem, kako se je s tlemi ravnalo in kakšna gnojila so kmetje uporabljali. Zato nas je zelo zanimalo, kako narediti te pripravke in kako zavarovati zemljo.
Vemo, da je na Slovenijo padlo veliko černobilskega dežja. Se to še vedno pozna v hrani?
Nekateri izotopi imajo krajše razpolovne dobe in jih ni več v okolju. Veliko pa se jih je naložilo v drevesih, in ker zdaj ravno ta prihajajo na vrsto za podiranje, znanstveniki opažajo porast radioaktivnih snovi v pepelu, ki nastaja pri kurjavi teh dreves. Tudi iz tega razloga ni dobro pepela dodajati kar v tla. Naj ga pred tem obdelajo mikroorganizmi v kompostniku! Zanimivo je, da je radioaktivnost živil, ki prihajajo z območij, kjer je pred 30 leti padlo več radioaktivnega dežja, še vedno stokrat višja kot z območij, kjer ni padal. Ne želimo ljudi strašiti, ker je še vedno celo naše najbolj radioaktivno mleko pod vrednostmi, ki veljajo kot povprečna vrednost radioaktivnosti mleka na svetovni ravni. Zakaj je povprečje tako visoko, če drugje v svetu niso imeli takšnega vpliva Černobila? Lahko sklepamo, da veliko škodljivega sevanja nastaja tudi zaradi množične pridelave, ki temelji na nafti in njenih derivatih – ti pa vsebujejo tudi radioaktivne snovi.
Kako je z gobami? Menda so lahko zelo nevarne?
Nekatere gobe so pravi magnet za radioaktivne snovi in se te v njih lahko kopičijo tudi v koncentracijah, ki so 10.000-krat večje od sevanja v okolju. Druge pač ne akumulirajo radioaktivnosti in jih lahko uživamo brez tveganja. Če bi se zgodila kakšna nesreča ali bi bilo uporabljeno jedrsko orožje, bi gobe opravile koristno delo pri čiščenju okolja. Seveda jih takrat ne bi smeli uživati. Verjetno gobarje najbolj zanima, katere so gobe varne in katere ne. V knjigi Naravne rešitve za radiacijo smo zato objavili celoten seznam nevarnih in tudi seznam tistih, ki imajo zelo nizko akumulacijo radioaktivnosti. Za tolažbo: jurčki, dežnikarice in lisičke so na seznamu varnih.
Očitno se splača več vedeti o tem tudi za preživetje v miru. Kaj pa, če vseeno nastane vojna, v kateri bi bilo uporabljeno atomsko orožje? Kakšna je verjetnost, da se to zgodi?
"Številne ljudi zagrabi panika že ob misli, da bi se kaj takega zgodilo. O tem ne želijo nič slišati, ker mislijo, da ni rešitve. To pa ne drži."
To je vprašanje za milijon dolarjev in nanj nihče ne more z gotovostjo odgovoriti. Nevarnosti, da bi bilo pri naraščajočih napetostih uporabljeno nuklearno orožje, se iz dneva v dan večajo. Ne smemo spregledati tudi 444 delujočih nukleark, od katerih jih je vsaj 20 bliže nas, kot je bil Černobil. V Fukušimi je reaktor eksplodiral, ker je bila zaradi potresa in cunamija motena dobava elektrike, zato ga niso mogli hladiti. Torej vidimo, da je tudi visoka tehnologija zelo ranljiva. Številne ljudi zagrabi panika že ob misli, da bi se kaj takega zgodilo. O tem ne želijo nič slišati, ker mislijo, da ni rešitve. To pa ne drži. Radiacija je najbolj nevarna, če o njej nič ne vemo. Če vemo, kaj točno se dogaja in kaj lahko storimo, da zmanjšamo svojo izpostavljenost, potem jo bomo tudi v črnem scenariju odnesli veliko bolje.
In kaj bi lahko običajen človek storil, čemu poči nad glavo?
No, v tem primeru ničesar. Atomska bomba ustvarja na mestu udara vročino, ki je višja od tiste na Soncu, in vas ne bo več, še preden sploh ugotovite, kaj se dogaja. Bolj pomembno je vprašanje, kaj storiti, če bi počilo na razdalji, ki bi lahko k nam zanesla radioaktivni prah in dež. To je veliko realnejši scenarij, saj če pogledamo na zemljevid, vidimo, da je sirska meja le kakšnih 200 kilometrov dlje od Černobila. Evropska glavna mesta pa so še bliže.
In kaj bi lahko storili v tem primeru?
V tem trenutku se začne odločilna igra s časom. To, kar boste storili prvo uro, bo pomembneje od vsega, kar boste storili v prvem dnevu. To, kar storite v prvem dnevu, pa je pomembneje od vsega, kar storite v prvem tednu. Kar storimo v prvem tednu, je pomembneje od vsega, kar naredimo pozneje. Zato je dobro poznati natančne ukrepe, s katerimi lahko zavarujemo sebe in svoje bližnje, živali, živila, vodo in tla.
Ste lahko natančnejši?
Težko strnem vse, kar smo razložili na skoraj 200 straneh. Na kratko: tisti, ki bo pokril svoj vrt s PVC-folijo, bo preprečil, da mu alfa in beta delci zastrupijo tla. Tisti, ki bo pravočasno odklopil svoje zbiralnike deževnice od dovoda s strehe, bo imel vodo, v kateri ne bo alfa in beta delcev, ki so najbolj nevarni za zdravje, če jih popijemo ali z njimi zalivamo rastline. Tudi če se zgodi, da smo zunaj, bo v veliki prednosti tisti, ki ve, kako se dekontaminira koža in kako jo negujemo, da ne nastanejo opekline in rane, ki ob povečanem stresu in padcu imunskega sistema lahko postanejo še nevarnejše. Seveda, najbolje bo vsaj osem dni ostati v zaprtem prostoru, ker bo v tem času delovanje radioaktivnega joda padlo na polovico in tudi največji del radioaktivnih delcev, ki so bili v zraku, se bo že sesedel na tla.
Lahko pomaga vsak zaprt prostor ali moramo biti v zaklonišču?
"Čim debelejša je vaša ovira, tem več gama žarkov bo zadržala in s tem bo delež tistih, ki se bodo prebili do vašega telesa, občutno nižji."
Številni zmotno menijo, da se je gama sevanju mogoče izogniti le v podzemnih bunkerjih. Dobro je vedeti, da vsaka ovira vpije delček tega sevanja. Polica, na kateri je 20 cm knjig, vpije še več od stene enake debeline, zložena drva ob hiši, slama ... vse se sešteva. Meter zemlje je po zaščiti enakovreden 66 centimetrom betonske stene oz. 60 cm debeli steni iz opeke. Celo sneg in led štejeta. Najbolj varni pred sevanji smo pod površjem zemlje – torej v kleteh in zemljankah. Če tega nimamo, potem se umikamo v prostor, ki je najbolj oddaljen od zunanje stene. Kot »zaščito« lahko pri tem štejete tudi police s knjigami, omare, lesene obloge. Čim debelejša je vaša ovira, tem več gama žarkov bo zadržala in s tem bo delež tistih, ki se bodo prebili do vašega telesa, občutno nižji. Dejansko so alfa in beta delci, ki se sprožijo ob takšnih dogodkih, veliko nevarnejši za naše zdravje. Ti nimajo rušilne moči in še skozi kožo se ne morejo prebiti. Postanejo pa nevarni, če jih vdihavamo ali zaužijemo s hrano in pijačo. Ker se po eksploziji hitro posedejo, je najbolj pomembno vedeti, kako dekontaminirati predmete in tla.
In kaj, če nas kaj takega doleti daleč od doma?
V avtomobilu smo varni pred alfa in beta delci (če zapremo ventilacijo!). Gama žarki bodo šli skozi. V tem primeru iščemo naravne ovire – gričke, kanjone, votline, predore, saj ovire valove ustavljajo. Na slabšem so nižinski predeli brez ovir. Če se sevanju že ne bi mogli izogniti, pa obstaja veliko naravnih načinov, s katerimi lahko zavremo nalaganje radioaktivnih snovi (npr. z jodom). Prejete radioaktivne snovi »polovimo« in izločimo iz telesa s pomočjo zeolita, različnih glin, rastlin, ki so naravni kelatorji (npr. koriandrovi listi, čemaž), rastlin, ki preprečujejo nalaganje težkih kovin (origano, rožmarin, bazilika ...) itn. Obstaja tudi veliko naravnih pripravkov, s katerimi pomagamo telesu čim prej obnoviti poškodovane celice zaradi delovanja gama sevanja. Pri tem igrajo vlogo kakovostne maščobe, desnosučne mlečne kisline, aloja vera, ganoderma, naravni antioksidanti ... Z njihovo pomočjo levosučnost in oksidativno delovanje radiacije lahko zajezimo in normaliziramo metabolizem v celicah. Tako preprečimo, da bi se v njih začeli degenerativni procesi.
Veliko vsega tega verjetno že imate doma, veliko lahko tudi sami naredite, le mirni morate ostati in vedeti, kaj morate storiti. Nevednost in panika sta škodljivejši od radiacije.
