NLB je v tem obdobju uvedla več ukrepov, s katerimi je zagotovila boljše obvladovanje kreditnih tveganj - med drugim je vzpostavila mehanizem za zgodnje opozarjanje na povečano tveganje in vzpostavila sezname komitentov, ki jih spremlja in obravnava, še preden pride do morebitnega neplačila.
Kljub ukrepom so se odstopanja od ustreznega ravnanja pri odobravanju in spremljavi kreditov še dogajala, ugotavlja računsko sodišče, kar "kaže na potrebo po kontinuiranem razvoju procesov in uvajanju samodejnih postopkov ter kontrolnih funkcij".
Kaj je zmotilo računsko sodišče?
Računsko sodišče je ugotovilo več nesmotrnosti, ki so se nanašale na uvrstitev komitentov na seznam za prenos na DUTB (niso bili uvrščeni vsi komitenti), način izbora komitentov za prenos na DUTB (izbor brez jasnih, vnaprej določenih meril), vzpostavitev ustrezne revizijske sledi, ki bi zagotovila transparentnost postopka prenosa (ni razvidno, kdo je bil odgovoren za sprejemanje odločitev). Vse podrobnosti postopka prenosa terjatev na DUTB so sicer označene kot poslovna skrivnost ali kot bančna tajnost.
Skupina NLB je imela konec leta 2012 za 3,7 milijarde evrov nedonosnih terjatev. Kljub prenosu terjatev na DUTB jih je bilo konec leta 2013 še za 2,8 milijarde evrov oz. 25,6 odstotka kreditnega portfelja. Od začetka leta 2013 do konca leta 2015 se je obseg nedonosnih terjatev zmanjšal za 1,8 milijarde evrov, največ na račun prenosa na DUTB in odpisa terjatev.
Računsko sodišče ugotavlja, da je NLB še vedno krepko nad povprečjem evropskih bank po deležu slabih posojil v kreditnem portfelju: konec leta 2015 je delež na ravni skupine NLB znašal 19,3 odstotka, evropsko povprečje je bilo pri 5,7 odstotka. NLB na strateški ravni ni določila končnega ciljnega obsega slabih posojil in kdaj naj bi ga dosegla.
V letu 2015 je sprejela strategijo zmanjševanja nedonosnih terjatev s cilji in ukrepi, a cilji niso bili v celoti določljivi (zaradi sprememb metodologije podatki niso primerljivi), za ukrepe niso bili določeni kazalniki, ki bi omogočali usmerjanje in spremljanje ukrepov, poleg tega cilji niso bili določeni za vse ukrepe, zato ni mogoče podati ocene uspešnosti izvedenih ukrepov.
Računsko sodišče je več nesmotrnosti ugotovilo tudi pri upravljanju s pogodbami, in sicer NLB pri povpraševanju po kompleksnejših storitvah potencialnim ponudnikom ni posredovala splošnih pogojev, pod katerimi bo sklenila pogodbo, standardne pogodbene sankcije niso bile opredeljene, metodologija za vodenje prihrankov se ni v celoti izvajala, sistem za ocenjevanje kakovosti in tveganosti dobaviteljev je sicer vzpostavljen, vendar banka ni ocenila vseh dobaviteljev.
Nesmotrnosti so bile tudi pri postopku izbire zunanjih izvajalcev za izvedbo storitev pregleda in preiskave slabih naložb NLB. In sicer banka ni vnaprej opredelila vseh zahtev glede načina poslovanja, v kasnejši fazi nepričakovano razširjen obseg storitev pa je od sklenitve pogodbe odvrnil najboljšega ponudnika. NLB poleg tega od ponudnikov ni pridobila ustreznega zagotovila, da so predložene reference ustrezne oziroma verodostojne - ni preverila, ali ponudniki izpolnjujejo zahteve za kakovostno izvedbo pregleda.
