Nam lahko za začetek pojasnite, kako je prišlo do dogovora o gradnji bankomata komercialne Gorenjske banke v občini Osilnica, ki je sprožil tako burne reakcije v javnosti?
Ko sem bil aprila v Osilnici, so me občani in občanke zaprosili za tri zadeve. Prva je bila pridobitev bankomata, druga ohranitev podružnične šole, tretja pa ureditev zadeve v zvezi z mejnim prehodom. Obljubil sem, da se bom potrudil kaj urediti. Nato smo se s kolegi na stranki obrnili na veliko bank v Sloveniji in jih povprašali, ali bi bilo to mogoče. Gorenjska banka se je z veseljem odzvala.
Brglez verjame, da si bo vlada premislila in spet odprla osilniško šolo, ki je bila odprta kar 160 let.
Vaš obisk je sovpadal prav z ukinitvijo podružnične šole v Osilnici po 160 letih, kar je v javnosti sprožilo val negodovanja. Krajani so poleg bankomata ob vašem aprilskem obisku izrazili tudi željo po ohranitvi podružnične šole in ureditvi mejnega osilniškega prehoda, skozi katerega se bo mogoče peljati tudi s tovornjaki. Kako kaže s tema pobudama?
Na žalost je sovpadel. In s tem je bil temu dogodku po krivici odvzet del veselja krajanov. Glede šole: govoril sem s pristojnimi takoj po povratku, že aprila, pa so mi dejali, da se da tu malo narediti, ker imamo določene akte, ki določajo minimume in maksimume vpisanih otrok, da lahko podružnična šola kakovostno deluje. A kot veste, je Odbor za izobraževanje pozval vlado, da ponovno razmisli. K temu so veliko prispevali tudi poslanci SMC, ki so se strinjali z mano, da na tako občutljivih področjih šol ne moremo kar tako zapirati. Prepričan sem, da se bo ta šola spet odprla. Otrok, ki bi lahko vanjo hodili, bo že naslednje leto več.
Glede mejnega prehoda: pristojni ministrstvi preučujeta možnosti spremembe uredbe, čakam njuno odločitev. Je pa zadeva izredno kompleksna, zato se premika počasi … a da vam povem iskreno, LO SMC Kočevje, ki »pokriva Osilnico«, se izjemno trudi, da bi skupaj našli dobro in dolgoročno rešitev.
Se zavzemate za ohranitev osnovne šole? Mislite, da si bo vlada o tem premislila?
Absolutno. In ne le te, ampak vseh podružničnih šol, ki stojijo ob mejah naše države. Seveda, če je le mogoče. A zavedati se moramo, da morajo odgovornost za ohranitev takih šol in drugih aktivnosti v kraju prevzeti tudi lokalna skupnost in državljani in državljanke same. Če sami ne želijo dati otrok v te šole in jih raje vozijo v matično šolo, potem ima tu država bolj ali manj zvezane roke, lokalna skupnost pa mora financirati tudi takšne želje prebivalcev.
Kot ste dejali, so odstranitev rezilne žice zahtevali krajani sosednje občine Kostel, ki so vam ob tej priložnosti izročili rezilno žico, da jo predate predsedniku vlade. Ste to storili in kakšna je bila reakcija predsednika vlade Mira Cerarja?
Iz sosednjih krajev, ne le občine. Razumem bolečino krajanov ob meji, a zavedati se moramo, da je bila žica postavljena, ko so bili težki in negotovi časi. S sosednjo državo se ni dalo sodelovati, bila je v predvolilni kampanji. In je begunce in migrante sipala ob vsej slovenski zeleni meji. Žica je bila posledično namenjena temu, da bi »utirjala« kolone beguncev in migrantov. Težko bi si odpustil, če bi – ker žice ali ograje ne bi bilo – kdo na poti v Slovenijo umrl. In verjemite, če ne bi te kolone, skoraj 500 tisoč ljudi, utirili na področja, kjer smo jim omogočali oskrbo in pot naprej, bi kakšna smrtna žrtev gotovo bila.
Ponekod so rezilno žico zamenjali s panelno ograjo, toda za to se zdi, da ne služi prvotnemu namenu, saj je mnogo lažje prehodna, stroški njene postavitve pa so še nekajkrat višji. Kakšen je pravzaprav njen namen? Časi so težki in nejasni. Moja želja je, da se žica in ograje umaknejo takoj, ko bo mogoče. Kdaj bo to – upam, da čimprej. A ker nimam vseh informacij, boste o tem morali povprašati pristojne.
Zdi se, da ste s tem, ko ste sprejeli logiko SDS o gradnji rezilnih žic in zaostrovanju na meji, to stranko še bolj pomaknili v radikalno smer, ker ste ji odvzeli njene politične ideje. Se strinjate s to oceno?
Se vam zdi, da jaz prevzemam ideje SDS? Po dogajanju v parlamentu in na terenu bi prej rekel, da sem SDS napoti, ko želijo svoje ideje kot edino možne predstaviti drugim poslancem in slovenski javnosti.
Kakšno je sicer vaše mnenje o gradnji žic in ograj? Jih sami zagovarjate, se vam zdi to prava pot za Evropo in svet?
Zahtevno vprašanje. Imava urico ali dve za odgovor? (nasmešek) Vrniva se nazaj: ne, sem proti žicam in ograjam, proti omejitvam, a hkrati sem realist. Zame je ključno dolgoročno vprašanje prej vprašanje integracije. A ko odpove skupna rešitev, se država mora zanesti nase. In skupna evropska rešitev je ob begunski/migrantski krizi odpovedala. To je bilo najbolj boleče spoznanje. Da EU ni sposobna v težkih trenutkih najti skupne rešitve. In če me vprašate iskreno – jih niti zdaj, leto pozneje – zares ne išče.
Sami ste tudi priznani profesor mednarodnega odnosov in prava na FDV. Kako gledate na množične kršitve držav (tudi naše) konvencije o beguncih, ki je bila podpisana že davnega leta 1951, ravno z namenom zagotavljanja varnosti ljudem, ki bežijo z nevarnih območij? Zdaj se ta ureditev ruši in zdi se, da se vračamo v nevarne čase vzpona nacionalizmov.
Kot sem že dejal – kjer ni skupne rešitve, se države odločajo same. Ko se država odloči sama, daje več možnosti nacionalnim politikam in nacionalizmu. EU je sama, s svojo neodločnostjo, povzročila rast nacionalizmov po celini. In to je tisto bridko spoznanje, do katerega sem prišel … Sicer pa Slovenija na zakonodajni ravni še vedno spoštuje svoje mednarodnopravne obveznosti in – nič manj pomembno – svojo Ustavo. Kolikor bo v moji in naši moči, bo tako tudi ostalo.
Včasih je občina Osilnica imela kar dve tovarni, samostojno pošto, banko, v kraju je bila tudi mesnica in več gostiln, kraj je živel. Danes je to občina z najmanjšim povprečnim dohodkom na prebivalca v Sloveniji. Kako poskrbeti, da se bo ta trend spremenil in da ljudje od tam ne bodo migrirali v večja središča? Imate v načrtih kakšne konkretne predloge, ki bi izboljšali stanje v oddaljenih podeželskih krajih?
Slovenija se mora začeti razvijati bolj policentrično, kot se je do zdaj. Gre za nekakšnih 25 izgubljenih let. Številne vlade so veliko govorile, a malo naredile. Jaz se zavzemam za neke vrste družbeno pogodbo med politiki in državljani, ki bi določila dolgoročno smer razvoja. Upam, da bom s to idejo uspel. Gre za neko vrsto sodelujoče ali participatorne demokracije. Kjer se ne odloča od zgoraj navzdol, ampak se o prioritetah najde družbeno soglasje. A tu bomo morali prevzeti svojo odgovornost ne le politiki, ampak tudi državljanke in državljani, ki bodo morali na takih razpravah bolj aktivno sodelovati, pa tudi mediji, ki boste morali destruktivno kritiko zamenjati s konstruktivno kritičnostjo. Če prebivalci in mediji ne boste aktivno sodelovali, bodo prepustili vsakokratni oblasti, da zadeve zapelje v svojo smer. Če pa boste sodelovali, potem bo oblast zavezana k skupnim rešitvam. Kot sem večkrat poudaril, sam držim besedo. Ker želim dobro Sloveniji ter vsem naših državljankam in državljanom. To konec koncev kaže tudi vihar ob aktualnem odprtju bankomata. (nasmešek)
